Jedro

Četudi tožbeni zahtevek in izrek sodbe ne vsebujeta odločitve v zvezi z odvodom akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, bo tožena stranka navedeno morala poravnati za tožnikov račun, saj je tako določeno v 283. členu ZdavP-2 in 1. odstavku 15. člena ZPSV.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izpodbijanega dela sklepa delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 679,64 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačati na račun neizplačanih plač 713,32 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 do plačila (1. točka izreka sodbe), tožbeni zahtevek za plačilo zneska 199,17 EUR neto na račun plač pa je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 278,27 EUR neto, ustavi (1. točka izreka sklepa) in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožnika v znesku 679,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2007 dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v navedenem sklepu se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni (in zahtevek zavrne) oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je bilo dejansko stanje glede dogovorjenega plačila za opravljeno delo tožnika napačno ugotovljeno. Stranki pogodbe o zaposlitvi sta se ustno dogovorili za plačilo 700,00 SIT neto na uro in za to, da se v pogodbi o zaposlitvi navede le minimalna plača, od katere bo tožena stranka poravnala davke in prispevke. Od dogovora je imel večjo korist tožnik, saj je njegov neobdavčeni del dohodka presegal znesek prispevkov, ki bi jih bila dolžna plačati tožena stranka. Plačilo 700,00 SIT neto na uro je bilo v času dogovora visoko in je zajemalo vse dodatke k plači, saj na drugačen dogovor (da se poleg urne postavke plača še dodatek za minulo in nadurno delo) tožena stranka ne bi pristala. Bruto plača je v spornem obdobju po kolektivni pogodbi za IV. tarifni razred znašala 86.280,00 SIT (za mesec maj 2000) oziroma 95.438,00 SIT (za mesec marec 2001), kar ustreza zneskoma 495,86 SIT oziroma 548,49 SIT na uro. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo določila kolektivne pogodbe glede višine dodatkov k plači in regresa za prehrano, hkrati pa priznalo obstoj ustnega dogovora o višji plači. Če bi v celoti izhajalo iz kolektivne pogodbe, bi moralo tožnikov zahtevek zavrniti, saj je mesečno prejel višje zneske, kot bi mu šli na podlagi materialnega prava. S svojo odločitvijo, da mora tožena stranka tožniku kljub njunemu dogovoru plačati še neto razliko v plači, je prekršilo zakon, saj ni naložilo obračuna davkov in prispevkov. Glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka pa bi moralo presojati uspeh strank v postopku glede na višino tožbenega zahtevka po tožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je izpodbijani del sodbe in sklepa - razen glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka - materialnopravno pravilen in zakonit. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo prikrajšanja pri plači, do katerega je prišlo, ker mu tožena stranka plače ni izplačevala skladno z njunim ustnim dogovorom, ker nadur ni obračunala v višini 130 % urne postavke in ker mu poleg osnovne plače ni priznala pravice do dodatka za minulo delo. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka prvič odločilo s sodbo, opr. št. Pd 452/2002 z dne 30. 11. 2004, tožniku je prisodilo razliko, ki je nastala zaradi neizplačanega dodatka za minulo delo glede na v pogodbi o zaposlitvi določeno plačo. Pritožbeno sodišče je to sodbo v zavrnilnem delu glede izplačila razlike v plači in povračila stroškov postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, saj ni soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje o neveljavnosti ustnega dogovora o plači v obliki urne postavke 700,00 SIT neto. Sodišču prve stopnje je naložilo dopolnitev dokaznega postopka glede obstoja dogovora strank o višini tožnikove plače. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa, ponovno zaslišalo pravdni stranki in ugotovilo, da sta se dogovorili za sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi z določeno osnovno plačo v višini 75.000,00 SIT (priloga A10), ki jo je tožena stranka prikazala v plačilnih listah (prilogi A4 in A5) in od katere je poravnala akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, ter za plačilo v višini 700,00 SIT neto na uro. Tožena stranka je tožniku izplačevala ustno dogovorjeno plačo (kot je razvidno iz "dodatnih" "neuradnih" plačilnih list - priloga A6). Izpovedbi pravdnih strank sta se glede tega ujemali, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, nista pa bili skladni glede višine dogovorjene urne postavke oziroma glede tega, kaj je v tako dogovorjeni plači zajeto. Sodišče prve stopnje je v tem delu verjelo izpovedbi tožnika, ki jo je ocenilo za bolj prepričljivo in je podprta z listinskimi dokazi, predvsem z ("dodatnimi") obračunskimi listi, v katerih so navedeni dejansko izplačani zneski. Takšen zaključek je pritožbeno sodišče ocenilo za pravilen.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da sta se s tožnikom dogovorila, da bodo v urni postavki 700,00 SIT neto zajeti tudi dodatki k plači, so na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedeni znesek predstavlja le osnovno plačo, ki jo je sprejelo na podlagi pravilne in izčrpno obrazložene dokazni oceni, neutemeljene. Nenazadnje predstavljata osnovna plača in dodatek dve ločeni sestavini plače, kot je razvidno iz določbe 1. odstavka 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/97 do 90/05), ki je veljala v spornem obdobju. Po 2. odstavku istega člena SKPgd je potrebno v pogodbi o zaposlitvi določiti znesek osnovne plače, ki ne more biti nižji od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe, kar pa ne pomeni, da v primeru, ko se stranki sporazumeta (v pogodbi o zaposlitvi ali ustno) za višji znesek (osnovne) plače, delavec do dodatkov ni upravičen, kot zmotno navaja pritožba. Takšnega zaključka tudi ne more spremeniti navedba tožene stranke, da je tožnikova plača 700,00 SIT neto na uro presegala urno postavko, izračunano iz izhodiščne plače tarifne priloge k SKPgd, saj višina plače delavca navzgor ni omejena.

1. odstavek 46. člena SKPgd določa, da delavcem pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja, nevarnost pri delu in delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, ti dodatki pa se po 3. odstavku istega člena SKPgd izračunajo glede na znesek osnovne plače za polni delovni čas oziroma glede na ustrezno urno postavko. Za delo preko polnega časa (nadure) znaša dodatek po 5. alinei 5. odstavka 46. člena SKPgd 30 % osnove in za takšen odstotek sta se tožnik in tožena stranka - glede na oceno njunih izpovedb - tudi dogovorila. Ne nazadnje tožena stranka, v kolikor ne bi obstajal dogovor o tem, da se nadure izplačajo v višjem znesku kot preostale ure, ne bi ločeno vodila evidence o opravljenih rednih urah in nadurah (kot je razvidno iz "neuradne" plačilne liste - priloga B10). Sodišče prve stopnje je število nadur ugotovilo na podlagi primerjave med listama prisotnosti na delu, ki sta jih predložili stranki, kot ure, ki so presegale redno mesečno delovno obveznost, in ta presežek ur pomnožilo z za 30 % povečano urno postavko, torej z 910,00 SIT. Poleg tega tožniku pripada tudi dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, v skladu s 1. odstavkom 47. člena SKPgd. Tudi ta dodatek, enako kot dodatek za nadurno delo, ne more biti vštet v dogovorjeni urni postavki, ki se upošteva zgolj kot osnova za izračun dodatka. Glede na delovno dobo, ki je razvidna iz tožnikovih delovnih knjižic (prilogi A1 in A9) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu za obdobje do meseca februarja 2001 pripada dodatek na delovno dobo v višini 10 % dogovorjene osnovne plače (700,00 SIT neto na uro), nato pa v višini 10,5 % enake osnove.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno (delno) ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo prikrajšanja, nastalega zaradi neupoštevanja ustnega dogovora o višini plače, dodatka na delovno dobo in dodatka za nadurno delo. Prav tako je tožniku v skladu s tožbenim zahtevkom pravilno prisodilo neto zneske, s tem pa ni ravnalo protizakonito, kot neutemeljeno opozarja pritožba. Četudi tožbeni zahtevek in izrek sodbe ne vsebujeta odločitve v zvezi z odvodom akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, to ne pomeni, da toženi stranki navedenega ne bo potrebno poravnati za tožnikov račun. 283. člen Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2; Ur. l. RS, št. 117/06) namreč določa, da mora plačnik davčni odtegljaj izplačati na dan izplačila, ta odtegljaj pa lahko davčni urad od plačnika (delodajalca) tudi neposredno izterja (enako stališče izhaja iz sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 793/2006 z dne 17. 2. 2007), kar velja tudi za prispevke za socialno zavarovanje, glede obračunavanja, odmere in plačevanja katerih 1. odstavek 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 do 97/01) napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja davčni postopek (ZDavP-2).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o višini povračila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo uspeh pravdnih strank tako, da je primerjalo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uspel (s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 452/2002 z dne 30. 11. 2004, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 356/2006 z dne 9. 10. 2006, in s sodbo, ki jo tožena stranka izpodbija s pritožbo), z višino celotnega tožbenega zahtevka, kot ga je postavil v tožbi, in ga ocenilo na 71 %. Po določbi 2. odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da je tožnik upravičen do 71 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka, tožena stranka pa do 29 %. Prav tako pravilno je uporabilo 1. odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da je sodišče kot utemeljeno priglašene šteje le tiste stroške postopka, ki so potrebni za pravdo. Zmotno pa je odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, saj ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov postopka šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ki ga sodišče po določbi 1. odstavka 313. člena ZPP določi v sodbi, s katero toženi stranki naloži izpolnitev določene dajatve. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče, ki pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, po določbi 3. točke 365. člena ZPP odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožene stranke zavrnilo in po določilih 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (2. odstavek 154. člena ZPP).

V tem sporu revizija ni dovoljena na podlagi samega zakona, saj posamezne vtoževane terjatve ne dosegajo revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno skladno z določilom 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. členom istega zakona odločati o dopustitvi revizije. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.