Jedro

Že zato, ker Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS glede na svoj pravni status in svoja zakonska pooblastila ni organ v smislu 1. člena in 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in ne izdaja upravnih aktov v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, niso bile podane procesne predpostavke za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je na podlagi 4. člena ZUS-1 vložil zoper toženo stranko zaradi kršitve ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 3. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in navaja, da je iz samega besedila te določbe razvidno, da je sklenitev sporazuma o nadomestni nepremičnini za zavezanca neobvezujoča, saj zakon govori le o tem, da se zavezanec z upravičencem lahko sporazume o taki vrnitvi, ni pa zavezanec dolžan skleniti takega sporazuma, če do soglasja ne pride oziroma so pogajanja neuspešna. Iz besedila tega člena ZDen izhaja, da ima zavezanec v tem primeru vlogo pogodbenega partnerja in ne nastopa v vlogi organa, ki bi izvajal oblast in bi v funkciji izvajalca oblasti sploh imel možnost odločati o pravici in obveznosti upravičenca. Pri realizaciji 3. odstavka 42. člena ZDen gre torej za pogodbeno in ne upravno razmerje in pri tem zavezanec ni zato k ničemur zavezan. Tožena stranka torej v svojstvu pogodbene stranke ne izvršuje upravne funkcije, zato njena dejanja, pogajanja in sklenitve sporazuma nimajo narave upravnih dejanj. Zato dejanje, ki ga tožnik izpodbija, ni dejanje, ki bi se lahko izpodbijalo v upravnem sporu in je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V pritožbi navaja, da je bila tožena stranka ustanovljena na podlagi zakona z namenom gospodarjenja (upravljanja in razpolaganja) s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti RS. Sklad gospodari v skladu s sprejeto razvojno politiko RS, predpisi in svojimi akti (3. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ZSKZ), kar posledično pomeni, da tudi v primeru, ko v pogodbenih razmerjih nastopa kot pogodbena stranka, ne more ravnati povsem svobodno, ampak le znotraj okvirov, začrtanih v 3. členu ZSKZ. Pri sprejemanju odločitev tudi kot pogodbena stranka mora tožena stranka ravnati kot državni organ in svoje odločitve oblikovati s spoštovanjem ustave in zakona. Zakonodaja glede možnosti sklenitve sporazuma za dodelitev nadomestnih zemljišč je izrazito pomanjkljiva in skopa, kakšnih posebnih notranjih aktov pa tudi Sklad nima. ZDen ne opredeljuje nobenih kriterijev ali postopka ter pravnega varstva upravičenca v primeru, da se z ravnanjem sklada v postopku vračanja nadomestnih zemljišč ne strinja. Odprta je možnost za popolnoma samovoljno in arbitrarno ravnanje kot v tožnikovem primeru. Sklad je tožniku ponudil neprimerna in neprimerljiva nadomestna zemljišča, pri tem vztrajal, da tožnik nima pravnega sredstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče preveriti zakonitost in pravilnost ravnanja Sklada. Po tožnikovi presoji mora Sklad ravnati v smislu 3. člena ZSKZ tako, da upravičence do vrnitve nadomestnih zemljišč in potencialne sopogodbenike obravnava na enak način. Ves postopek oblikovanja odločitve je sestavni del gospodarjenja z zemljišči v lasti RS, v tem delu pa ima ravnanje sklada tudi upravne in oblastne elemente. Zato je ravnanje Sklada takšno dejanje, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj tožniku drugo sodno varstvo sploh ni omogočeno. Ker je Sklad kršil opisane ustavno zagotovljene pravice tožnika, je po oceni tožnika upravni spor dopusten.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je tožnik, ker mu Sklad kot zavezanec v denacionalizacijskem postopku ni ponudil ustreznih nadomestnih zemljišč, vložil tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Po tej zakonski določbi odloča v upravnem sporu sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) glede na določbo 2. člena ZSKZ gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje po tem zakonu pa obsega upravljanje in razpolaganje. Po 3. členu ZSKZ pa je Sklad pravna oseba in posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz teh določb ZSKZ izhaja, da Sklad ni organ v smislu 1. in 4. člena ZUS-1. Po določbi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Že zato, ker Sklad glede na svoj pravni status in svoja zakonska pooblastila ni organ v smislu 1. člena in 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in ne izdaja upravnih aktov v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, niso bile podane procesne predpostavke za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1. S tem, ko Sklad ni ugodil tožnikovi zahtevi za dodelitev nadomestnih zemljišč, še ni odločil o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu citiranih določb ZUS-1. Sklad kot zavezanec v postopku denacionalizacije tudi ni dolžan skleniti sporazuma v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen, če do sporazumne rešitve zadeve ne pride, saj gre za sfero sporazumnega urejanja zadev in ne za upravno odločanje v smislu citiranih določb ZUS-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je v postopku predhodnega preizkusa tožbe le-to zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.