Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva. Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, mora pa po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir (XIX. poglavje KZ-1), kar je tudi varovana dobrina. Ni pa moč slediti zagovornikovemu stališču, da v konkretni zadevi ne gre za osebno kaznivo dejanje. Zagovornikovo stališče je razumno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je navedlo tehtne razloge, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil tri kazniva dejanja nasilništva, da gre zaradi povzročenih lahkih telesnih poškodb oškodovancev za osebno kaznivo dejanje in da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev, ki so utrpeli lahke telesne poškodbe. Navedeno stališče podpira tudi pravna teorija, ki navaja, da bo storilec kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe več osebam (z ravnanji iz prvega odstavka) odgovarjal za stek ustreznih števil kaznivih dejanj po drugem odstavku 296. člena KZ-1.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 in mu za kaznivo dejanje na škodo B. A. določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje na škodo C. C. sedem mesecev zapora ter za kaznivo dejanje na škodo D. A. eno leto in dva meseca zapora ter mu na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 14473/2019 z dne 9. 6. 2021 v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 14473/2019 z dne 26. 10. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I K 14473/2019 z dne 15. 2. 2022 zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ‑1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ‑1, s katero je bila obdolžencu določena enotna kazen eno leto in en mesec zapora in preizkusna doba štiri leta ter na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ob upoštevanju, v izpodbijani sodbi ter v preklicani pogojni obsodbi določenih kazni izreklo enotno kazen tri leta in en mesec zapora. Obdolžencu je v izrečeno kazen vštelo čas pripora z vštetjem pridržanja od 3. 10. 2023 od 22.39 ure dalje (s prekinitvijo od 11. 6. 2024 do 16. 7. 2024) in ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo sta vložila pritožbo:

- obdolženčev zagovornik iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podredno da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v vnovično sojenje sodišču prve stopnje, oziroma da pritožbi ugodi in spozna obdolženca za krivega storitve enega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 ter mu izreče kazen enega leta zapora in

- obdolženec brez navedb pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče razpiše glavno obravnavo in navedbo, da se pridružuje pritožbi svojega odvetnika.

3.Obravnava pred sodiščem druge stopnje se opravi izjemoma, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Pritožbeni senat je ugotovil, da za odločitev o pritožbah oziroma za presojo vseh, v pritožbah izpostavljenih dejanskih vprašanjih, izvedba obravnave, ki jo je zahteval obdolžence, ni potrebna. Pritožbeno sodišče tudi ni obveščalo strank o seji senata, saj obdolženec svoje zahteve ni obrazložil, zakaj bi udeležba strank na pritožbeni seji pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj obravnavane zadeve, tudi sicer pa sta predsednica senata in senat ocenila, da pri obravnavanju pritožb navzočnost strank zaradi razjasnitve stanja stvari ni potrebna (445. člen ZKP). Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje obdolženčevi nekonkretizirani zahtevi za udeležbo na pritožbeni seji ni sledilo.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter proučitvi spisovnih podatkov in izvedenih dokazov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi napravilo pravilne in natančne dokazne zaključke, za katere je navedlo izčrpne razloge, ki s stopnjo prepričanja kažejo na to, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja nasilništva in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialni zakon, ni kršilo določb kazenskega postopka in je obdolženemu A. A. odmerilo in izreklo pravično kazensko sankcijo.

Glede opisa kaznivega dejanja

Zagovornik zatrjuje, da obdolženec B. A. in C. C. ni spravil v podrejen položaj že s tem, ko naj bi ju telesno poškodoval in tekel za njima, zaradi česar sta se zbala in sta se pred njim umaknila v druge prostore hiše in celo ven iz hiše, ker je "strah logična posledica predhodno utrpljenega poškodovanja", pa tudi logična posledica že samega vstopa obdolženca ter ravnanja z oškodovanko D. A., vpitja v tej zvezi. Enako logično kot strah pa je tudi umikanje iz cone nevarnosti. Navaja, da se tudi oseba, ki je utrpela lahko telesno poškodbo, ali pa zgolj grdo ravnanje ali pa je bila samo prisotna, ko je to utrpela tretja oseba, ustraši in se s kraja dogodka umakne na varnejši kraj, zato nastanek strahu in umik iz cone potencialne nevarnosti na varnejši kraj, ni moč samo po sebi subsumirati pod problematizirani zakonski znak kaznivega dejanja "spravljanje v podrejen položaj". Navedeni zakonski znak pa po mnenju pritožnika tudi ni konkretiziran za posamezne oškodovance, ker se "isto in na počez" očita kar za vse tri. V zvezi s povzetimi očitki zagovornik uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje nasilništva predstavlja grob oziroma intenziven napad na osebno dostojanstvo (ponižanje), varnost in osebno nedotakljivost.

Pri tem besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja (zaradi izživljanja) žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko storilec najmanj v času izvajanja nasilja žrtev obvladuje oziroma se mu ta zaradi izvajanja nasilja uklanja, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti, ko storilec z uporabo nasilja oškodovancu odvzame svobodo odločanja o svojem ravnanju. Povedano drugače, pri kaznivem dejanju nasilništva gre za intenziven napad na dostojanstvo, ki se kaže kot ponižanje oziroma razvrednotenje osebnega dostojanstva.

Po presoji sodišča druge stopnje so v izreku izpodbijane sodbe opisanega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu iz določbe drugega in prvega odstavka 296. člena KZ-1. Sodna praksa je že zavzela stališče, da enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva.

Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, mora pa po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri.

Intenzivnost obdolženčevega ravnanja je razvidna že iz opisa dejanja, iz katerega izhaja, da je obdolženec nasilno vstopil v hišo oškodovancev tako, da je s pivskim vrčem razbil steklo na pritličnem oknu, razmetaval kuhinjski inventar, da je obdolženčeva sestra B. A. po tem, ko jo je obdolženec s pivskim vrčem udaril v zgornji del roke, pred njim zbežala v hčerkino sobo in z rokama tiščala vrata sobe, da je obdolženec nadaljeval pot do dnevne sobe, kamor je iz kuhinje pred njim zbežal svak C. C. in se, navkljub prošnjam matere D. A., naj se umiri, fizično spravil nanj, ga med kričanjem in grožnjami, da bo vse pobil, v teku z dlanjo roke močno udaril po levem licu, da je C. C. padel proti oknu, se nasadil na kljuko vrata spalnice in zatem padel na tla, mu zagrozil, da bo njega najprej ubil, ko pa je C. C. le uspelo vstati in je pred njim pobegnil proti stopnicam v hiši in naprej ven iz hiše, je svojo agresijo nadaljeval tako, da je pričel z rokami tolči in suvati v vrata otroške sobe, kamor se je pred njim zatekla sestra, nato pa svojo agresijo preusmeril v mamo, jo zgrabil za zgornji del pižame in jo porinil na stopnice, jo z rokami pričel pretepati po glavi in jo davil za vrat ter jo klofutal, jo štiri do petkrat močno udaril po desni in levi strani glave, ji izpulil šop las iz desnega dela lasišča in jo prijel za glavo ter z njo nekajkrat udaril ob steno, ji zagrozil, da bo "prasico" ubil, da mu bo dala denar, ko pa se mu je uspela izmuzniti in je pred njim zbežala proti izhodu, jo je dohitel, jo prijel za roke in jo porinil v ozko shrambo, tako da je padla na hrbet, skočil nanjo in s skoraj celim telesom ležal na njej.

Opisana dejanja vsebujejo specifično obliko izvajanja nasilja, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da je obdolženec grobo posegel v telesno in duševno celovitost vseh treh oškodovancev ter njihovo osebno varnost, vsakega od oškodovancev je spravil v podrejen položaj, saj se je nad njimi znesel do te mere, da se mu oškodovanci niso mogli upreti, pred njim sta v lastni hiši sestra in svak bežala, mamo, ki ji beg pred njim ni uspel, pa je silovito fizično napadel in jo zaprl v shrambo, vsem trem pa je povzročil tudi telesne poškodbe.

Glede dejanskega stanja

Neuspešno zagovornik ponuja lastno dokazno oceno, da obdolženčevo ravnanje ni bilo usmerjeno zoper nobenega od oškodovancev, ampak je šlo za njegovo ravnanje nasploh, torej jezno ravnanje proti vsem, ker ni dobil želenega, "kar sta enako ugotovili izvedenki, da zaradi svoje osebnostne motnje tako ravna", da je bil pod močnim vplivom alkohola, da je šlo "zgolj" za agresiven izpad obdolženca, zaradi njegovih osebnostnih lastnosti, ki sta jih opisali in ugotovili skladno sodni izvedenki psihiatrične in psihološke stroke ter v zvezi s tem zaradi sovpliva alkohola, da iz izpovedb oškodovancev glede podrejenega položaja izhaja "le", da so zaradi opitosti, razbitja stekla, nasilnega vstopa in siceršnjega pijanega obnašanja obdolženca občutili "le" intenziven strah pred obdolženim, sestra se je, ko je obdolženec očitno "ponesreči" poškodoval nadlaket, skrila oziroma zatekla k hčerki v sobo in tam varovala pred agresivnim vedenjem obdolženca nad njo, oškodovanec C. C. se je pred obdolžencem umaknil do prihoda policije ter da "kaj več, da bi se nad oškodovancema B. A. in D. A. intenzivno znašel obdolženi, ta dva nista izpovedala". Glede ravnanja zoper oškodovanko D. A. pa zagovornik zatrjuje, da je udarce oziroma posledice poškodbe tolmačiti kot lahko telesno poškodbo, glede katere pa je umaknila predlog za pregon, kar enako velja za B. A., če je njena poškodba prerasla v kvalifikacijo lahke telesne poškodbe. Ob tem je še dodati, da je oškodovanka B. A. v konkretnem primeru poklicala policijo zaradi obdolženčevega ravnanja z mamo, ne pa zaradi sebe, zaradi česar ta predloga za pregon sploh ni podala.

Očitki, da je obdolženec storil tri kazniva dejanja nasilništva po drugem v zvezi s pravim odstavkom 296. člena KZ-1, potrjujejo ne samo natančne in prepričljive izpovedbe vseh treh oškodovancev, temveč tudi izpovedi policistov E. E. in F. F. ter posnetek policijske intervencije obravnavane noči. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v točkah 13 do 15 izpodbijane sodbe natančno povzelo izpovedbe vseh treh oškodovancev in na njihovi podlagi pravilno zaključilo, da so se oškodovanci zgolj umikali obdolženčevemu nasilnemu ravnanju, da se mu niso mogli upreti ali ga odvrniti, lahko so le bežali in se skrili pred njim, kolikor so mogli, kakor sta storila B. A. (ki je izpovedala, da je bila v šoku, da je pobegnila pred obdolžencem v sobo, saj je bil usmerjen proti njej, da si ni upala pobrati telefona, ki ji je pred tem padel po tleh, ker je tiščala vrata, da jo je bilo strah) in C. C. (zaradi obdolženčevih groženj, da ga bo ubil in udarcev, je zbežal iz hiše, utrpel je strah, na vrtu je poiskal motiko), mati D. A. (v preiskavi je povedala, da je prvič v življenju doživela smrtni strah, da je bila v šoku, zaradi groze, ki jo je doživela, ji je ušla voda) pa mu, navkljub poskusu pobega pred njim, to ni uspelo in je bila zato deležna njegovega še intenzivnejšega fizičnega nasilja, ter da so zaradi obdolženčevih ravnanj oškodovanci utrpeli lahke telesne poškodbe in močan strah. Njihovo pretresenost in strah sta zaznala tudi policista E. E. in F. F., ki sta prišla na kraj, v spominu jima je najbolj ostala D. A., ki je bila "čisto iz sebe", bila je cela raztrgana, okrvavljena, v očeh je bil videti strah, bila je "popolnoma na dnu", tudi ostala dva oškodovanca sta bila močno prestrašena. Skupek obdolženčevih ravnaj tudi po oceni sodišča druge stopnje kaže na to, da se je obdolženec silovito znesel nad vsakim od oškodovancev, da je z njimi grdo in ponižujoče ravnal, da so bili v strahu, vsakemu izmed njih je povzročil lahko telesno poškodbo in so očitno oškodovanci postali objekt izvajanja obdolženčevega nasilja, ki se mu niti niso mogli izogniti. Ob vsem povedanem pritožnik (kljub sklicevanju na sodno prakso

ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da gre pri podrejenem položaju za dalj časa trajajoče psihofizično stanje, in zatrjevanjem, da tega v konkretnem primeru ni bilo, torej da ni bilo nobenega odstopanja v smislu fizične agresivnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in natančno presodilo izvedene dokaze ter je svojo dokazno oceno tehtno obrazložilo, iz njih pa skladno izhaja, da je bil obdolženec že predhodno večkrat nasilen, da je mama predhodno že iskala pomoč zanj zaradi nasilja, da se je znal napiti in bil takrat še bolj nasilen, da je tudi sestro G. A. že namlatil, ko je bil trezen, da je v obravnavanem dogodku obdolženec samo gledal, kako in koga bi napadel, da je obdolženčeva mama zaslišala B. A. presunljive krike, da je B. A. histerično kričala, da je obdolženec v kuhinji vse razmetal, po tleh je bilo steklo in prevrnjena roža, da je zagrabil stol in ga prevrnil, da se je obdolženec, po tem ko je B. A. zbežala v hčerkino sobo, zagnal proti vratom, da bi prišel ven iz kuhinje, da je oškodovanka D. A. skušala zadržati vrata, a jih je vseeno odprl, zagrozil, da bo vse pobil, da je odšel proti dnevni sobi, kjer je bil C. C., ga udaril v levo lice, da je padel po tleh, mu grozil, da ga bo ubil, da je obdolženec mamo zagrabil in jo porinil na stopnišče, ker ga je hotela zaustaviti, da jo je pretepal po glavi, jo davil za vrat, jo štiri do petkrat močno udaril po desni in levi strani glave, ji začel puliti lase z desne strani glave tako, da ji je kasneje manjkal šop las, ter jo začel tolči z glavo ob steno, in sicer jo je prijel za glavo in z glavo trčil v steno. Oškodovanka D. A. je še povedala, da si je rekla, "da če bo umrla, pač bo". Občutila je takšno grozo, da ji je ušla tudi voda, obdolženec pa ji je še grozil in jo zmerjal "Ubil te bom, prasica, dala mi boš denar". Poskušala je zbežati iz hiše, vendar jo je pred vhodnimi vrati zgrabil in porinil v shrambo, da je padla na tla, priletela je na tla s hrbtom, nakar se je obdolženec s hrbtom s celim telesom ulegel nanjo, rešili pa so jo šele policisti. Zaradi obdolženčevih udarcev so vsi trije oškodovanci utrpeli v izreku izpodbijane sodbe opisane lahke telesne poškodbe, kar je sodišče prve stopnje razumno, na podlagi izpovedb oškodovancev in strokovnega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke H. H. (vsebine izvedenskega mnenja obramba niti ne problematizira), argumentirano obrazložilo v točkah 10, 12 in 20 do 23, čemur sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje na dane razloge.

Ob opisanem tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da je obdolženčevo ravnanje mogoče opredeliti kvečjemu kot prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ki je največ prerasel v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ali grožnje, glede česar pa so predlogi za pregon umaknjeni že z odpovedjo pričanju oziroma glede oškodovanke Ane A. predlog za pregon ni bil niti podan, oškodovanka D. A. pa ga je umaknila. Umik predloga za pregon na sam potek kazenskega postopka nima nikakršnega vpliva, saj je kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 uradno pregonljivo kaznivo dejanje, povedano drugače oškodovančev predlog za pregon ne predstavlja formalnega pogoja za sam začetek in nadaljnji potek kazenskega postopka zoper storilca kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1, zato so pritožbena zatrjevanja v tem delu brezpredmetna.

Glede kvalifikacije obdolžencu očitanih ravnanj

Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita kršitev 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ker je napačno kvalificiralo obdolžencu očitana ravnanja kot tri kazniva dejanja nasilništva in ne kot eno kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Zatrjuje, da je v drugem odstavku 296. člena KZ-1 posebej navedena kvalifikatorna okoliščina, da se storilca kaznuje strožje, "če je bilo hudo ponižanih več oseb", torej če je več oseb "hudo" psihično oškodovanih, tako da je že iz tega na mestu sklep, da kvalifikacija po prvem odstavku enako (lahko) zajema nasilno vedenje zoper več oseb, torej da se tudi z nasilnim ravnanjem in spravljanjem v podrejen položaj več oseb, kadar pač niso posebej "hudo ponižane", stori samo eno kaznivo dejanje. Po stališču zagovornika nikakor ni logično, niti teoretično mogoče, da bi temeljna kvalifikacija prenesla ravnanje zoper samo eno osebo, kvalificirana pa ob dodatnem zakonskem znaku "hudega" ponižanja več oseb. Pojasnjuje, da po stališču izpodbijane sodbe, če bi storilec ravnal zoper tri osebe, jih spravil z nasilnim vedenjem v podrejen položaj in bi bile te tako ponižane, bi storil tri kazniva dejanja, če pa bi huje ravnal zoper njih na enak način, da bi bile "hudo ponižane", pa bi storil samo eno kaznivo dejanje, kar ni vzdržno. Svoje stališče, da gre v obravnavanem primeru zgolj za eno kaznivo dejanje, utrjuje s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 27072/2015 in povzemanjem dela navedene sodbe.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir (XIX. poglavje KZ-1), kar je tudi varovana dobrina. Ni pa moč slediti zagovornikovemu stališču, da v konkretni zadevi ne gre za osebno kaznivo dejanje. Zagovornikovo zgoraj povzeto stališče je razumno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točki 8 izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil tri kazniva dejanja nasilništva, da gre zaradi povzročenih lahkih telesnih poškodb oškodovancev za osebno kaznivo dejanje in da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev, ki so utrpeli lahke telesne poškodbe. Navedeno stališče podpira tudi pravna teorija,

ki navaja, da bo storilec kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe več osebam (z ravnanji iz prvega odstavka) odgovarjal za stek ustreznih števil kaznivih dejanj po drugem odstavku 296. člena KZ-1.

Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da imajo odločbe višjih sodišč sicer pomembno funkcijo za zagotavljanje enakega varstva pravic, vendar pa niso formalni pravni viri, ki bi bili zavezujoči za sodišče. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 27072/2015 z dne 19. 1. 2016 resda dva različna dogodka, v katerih je bila v prvem oškodovana le ena oseba, v drugem pa dve, opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 z obrazložitvijo, da pri očitanem kaznivem dajanju ne gre za osebno kaznivo dejanje, kar smiselno izhaja že iz kvalificirane oblike po drugem odstavku, ko dejanje iz prvega odstavka storita dve ali več oseb ali je bilo hudo ponižanih več oseb (torej najmanj tri) ter da je šlo pri obeh dejanjih za časovno povezano nasilno in ogrožajoče ravnanje obdolženca, s katerim je na identičen način, v enakih krajevnih okoliščinah spravljal, najprej le oškodovanko, pozneje pa tudi oba oškodovanca, v podrejen položaj. Pritožnik z zgoraj povzetim stališčem in sklicevanjem na citirano odločbo ne more uspeti, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje kot v obravnavani zadevi (v citirani sodbi v dogodkih, ki jih je opredelilo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1, oškodovanca nista utrpela lahko telesno poškodbo), prav tako pa je, v pritožbi navedena, razlaga glede kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročene lahke telesne poškodbe večjemu številu oškodovancev iz citirane sodne odločbe presežena z zgoraj povzeto pravno teorijo, ki ji sodišče druge stopnje povsem sledi.

Zavrnitev dokaznega predloga

Zagovornik graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca toksikološke stroke, ker bi se lahko, glede na podatke iz poročila toksikološke preiskave z dne 5. 10. 2023, iz katerega se nakazuje, da je imel obdolženec gotovo v krvi več kot 2,31 g/kg alkohola, kar je izjemno veliko, samo izvedenec toksikološke stroke opredelil, kolikšna je bila vsebnost alkohola v obdolženčevi krvi v času očitanih ravnanj in kakšne so posledice tako visoke vsebnosti alkohola. Šele na podlagi ugotovitev izvedenstva toksikološke stroke bi lahko izvedenki psihiatrične in psihološke stroke sklepali, kako je to vplivalo na obdolženca v povezavi z ugotovljenimi osebnostnimi značilnostmi oziroma motnjami. Prvostopenjskemu sodišču očita kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS.

Prvi obdolženčev zagovornik je z vlogo z dne 16. 10. 2023 sodišču predlagal, da angažira izvedenca alkoholometrične stroke,

ki naj glede na vsebnost alkohola in ostale okoliščine pojasni in odgovori (1) ali je obdolženec ob storitvi mogel razumeti pomen svojega dejanja in ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje (prištevnost), če pa bi bil odgovor pritrdilen, naj nadalje oceni in odgovori (2) ali je bila obdolženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, nadalje pa (3) kako uživanje alkohola vpliva na dojemanje stvarnosti, obnašanje in ravnanje obdolženca. Pri navedenem dokaznem predlogu je zagovornik vztrajal tudi v ponovljenem postopku.

Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, saj so bila tudi po oceni sodišča druge stopnje relevantna dejstva razjasnjena z drugimi dokazi. Iz točke 6 in 25 natančne in prepričljive obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku postavilo in zaslišalo sodni izvedenki medicinske stroke s področja psihiatrije dr. I. I. in klinične psihologije dr. J. J., nadalje je zaslišalo oškodovance, pričo G. A. in policista, ki sta bila navzoča na kraju obravnavanega dogodka in ki sta opisala svoja opažanja obdolženčevega vedenja, pregledalo pa je tudi posnetek policijskega posredovanja v hiši oškodovancev.

Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje izčrpni dokazni oceni iz točke 25 izpodbijane sodbe, zakaj je sprejelo izvedensko mnenje sodnih izvedenk dr. I. I. in dr. J. J. Izvedenki sta ugotovili, da gre pri obdolžencu za osebnostno motnjo hude stopnje na področju osebnostnega funkcioniranja, izstopajo narcistične, paranoidne in antisocialne poteze, obdolženec ni zmožen empatije ali prevzemanja odgovornosti za lastna agresivna dejanja, saj slednja pojmuje s svojega vidika kot ustrezna, pričakuje, da se mu bo okolica podredila, da bo upoštevala njegove potrebe in želje, ob soočanju z neugodnimi čustvenimi situacijami postane izrazito impulziven in labilen, v sebi čuti bes in agresivne impulze, te občutke težje kontrolira in jih izrazi navzven. Pri obdolžencu gre tudi za sočasno dolgotrajno škodljivo rabo alkohola po dipsomanskem tipu, odvisnostnem tipu - alkohol pije v velikih količinah, v njegovem osrednjem živčevju pa je prišlo do t.i. nevroadaptacije. Izvedenka dr. I. I. je podala mnenje, da gre pri obdolžencu za bistveno večjo toleranco do popitega alkohola, kar se kaže na način, da je za doseganje istega učinka potrebna mnogo večja količina popitega alkohola oziroma, da v konkretnem primeru izmerjene vrednosti etanola v krvi, izhajajoče iz toksikološkega poročila, zaradi nevroadaptacije niso imele bistvenega vpliva na njegovo razumsko presojo in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Pojasnila je še,

da ni toliko pomembna količina popitega alkohola, kakor kako je ta popiti alkohol deloval v možganih obdolženca, ki so na pitje alkohola oziroma vnos alkohola navajeni. Zavrnila je možnost, da bi na njeno mnenje vplivalo mnenje toksikologa o stopnji alkoholiziranosti v obravnavanem dogajanju, saj je sama specialistka psihiatrije z ustreznim strokovnimi kompetencami, tudi na področju znanj s področja odvisnosti. Dodala je tudi, da ko gre pri kaznivem dejanju za vprašanje vpliva alkohola, poleg kliničnega pregleda, zmeraj uporabljajo tudi strokovno literaturo in klinične študije, s katerimi potrdijo oziroma dodatno podprejo ugotovitve, iz raziskav in strokovne literature pa je razvidna oziroma določena stopnja alkoholiziranosti in kako ta vpliva na razumevanja ter ravnanja ljudi, ob čemer je treba upoštevati specifiko vsakega preiskovanca.

Vztrajala je, da je bil obdolženec obravnavani večer, upoštevaje že obrazložen mehanizem povišane tolerance na alkohol zaradi nevroadaptacije, ugotovljeno vedenje obdolženca v času obravnavanega dogajanja ter pregledani videoposnetek policistov, ki so intervenirali v dogodku, kljub popitemu alkoholu in opisani osebnostni motnji, sposoben načrtovanja svojih aktivnosti. Od ... je prišel na dom matere, pri vratih je najprej pozvonil, kasneje pa je bil sposoben zavrteti mehanizem okna in ga odpreti, nadalje pa je neposredno po dogodku zahteval odvetnika in zdravnika. Izvedenka je še pojasnila, da je obdolženec v trenutku, ko mu, kljub zvonjenju, oškodovanci niso odprli vrat, "na račun osebnostne motnje postal še bolj jezen, tudi sumničav, sorodnikov v hiši ni doživljal kot ogrožajoče, v smislu da bi mu želeli kaj storiti, ga na primer zastrupiti, ubiti, poškodovati, temveč je jeza izhajala iz občutkov, da se mu godi krivica". Zaradi vsega navedenega je vztrajala, da je bila "na račun osebnostne motnje sposobnost obvladovanja obdolženca zmanjšana, a ne bistveno, prav tako tudi ne sposobnost presojanja realnosti". V kontekstu izvedenih dokazov se pokaže kot razumna ocena prvostopenjskega sodišča, da postavitev izvedenke toksikološke stroke ne bi v ničemer doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja, saj sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če na podlagi dokazne presoje že izvedenih dokazov oceni, da so razjasnjena vsa vprašanja, pomembna za odločitev o obtožbi.

Zagovornik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obdolženec očitana kazniva dejanja storil z direktni naklepom. Zatrjuje, da je obdolženec ravnal pijano, nepremišljeno, agresivno nasploh, ne pa usmerjeno, in izpostavlja, da mora biti "spravljanje v podrejen položaj" podano s krivdnim odnosom naklepa, ki pa v okoliščinah konkretnega primera ni izkazan.

Krivdno obliko direktnega naklepa je sodišče prve stopnje dovolj jasno in izčrpno obrazložilo v točki 26 izpodbijane sodbe. Pravilno je navedlo tudi, da se je obdolženec nedvomno zavedal (že zaradi predhodnih ravnanj, groženj, izsiljevanj, zmerjanj), da bodo oškodovanci zaradi njegovega silovitega, nenadnega in nasilnega vstopa v njihov dom in nadaljnjih nasilnih ravnanj močno prestrašeni, ponižani in da se bodo počutili ogrožene, to pa je tudi hotel storiti, saj je s svojim intenzivnim nasilnim ravnanjem vztrajal, kljub bežanju sestre in svaka pred njim in rotenju oškodovanke D. A., naj preneha, saj se je nanje tudi fizično spravil in vsakemu izmed njih povzročil lahko telesno poškodbo. Po povedanem pritožnik z lastno dokazno oceno, da je prišlo le do izbruha in da pri obdolžencu ni bilo naklepa, ne more uspeti.

K obdolženčevi pritožbi

Obdolženec v pritožbi navaja, da je tožilka med zaslišanjem njegove mame dva krat pripeljala mamo do solz tako, da je moral posredovati sodnik Žnidaršič, da ga je mama v postopku "oprala krivde", kljub temu pa sta tožilka in novinarka njegovi mami pripravili javni linč ter da tožilka brez javnega linča ne bi dosegla obsodbe, saj se je na ta način vršil pritisk na sodišče. Navedel je, da bi morala biti ženska pametnejša, kot da to počne drugi ženski. Zaradi "svinjarij in neresnic" je njegova mama zbolela. Nadalje zatrjuje, da je bila sodnica Perko pristranska in od začetka odločena, da ga obsodi in če sodba ostane kot je, bi za vedno zapečatili odnos mame in sina.

Kot je bilo že zgoraj povedano, so obdolžencu vsa tri očitana kazniva dejanja dokazana na podlagi skladnih izpovedb oškodovancev, danih v preiskavi (in tudi tekom postopka - priča D. A.), fotografij oškodovancev, izpovedb obeh policistov, posnetka intervencije obravnavane noči in izvedenskih mnenj vseh treh sodnih izvedencev, zato sta obdolženčevi pritožbeni navedbi, da ga je mama "oprala krivde" in da je izpodbijana sodba rezultat medijskega vpliva oziroma "javnega linča" tožilke in novinarke, protispisni oziroma neutemeljeni.

Po pregledu zapisnikov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je kazenski postopek, tudi zaslišanje obdolženčeve mame, potekal v skladu z določbami procesne zakonodaje, postopanje prvostopenjske sodnice pa je bilo korektno, v postopku ni prišlo do kršitev, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato se skope pritožbene navedbe o "javnem linču" in pristranskosti sodnice izkažejo za povsem neutemeljene.

Glede kazenske sankcije

Zagovornik očita prvostopenjskemu sodišču, da ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, saj je preveliko težo dalo samim očitanim ravnanjem obdolženca, pri čemer ni zadosti upoštevalo predvsem ugotovitev izvedenk, da je bilo ravnanje obdolženca pogojeno z alkoholom, njegovimi resnimi težavami v tej smeri ter njegovimi osebnostnimi motnjami ter da dejanje ni bilo ciljno usmerjeno, temveč je šlo dejansko za agresivno ravnanje zaradi preveč popitega alkohola. Obdolženec je v zaključni besedi tudi povedal, da ne bo več pil, kar je glede na čas trajanja pripora povsem razumljivo, da je uvidel posledice prekomernega pitja, zaradi česar bo tudi z nižjo kaznijo, ki jo za kaznivo dejanje nasilništva predlaga obramba, pravično kaznovan. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je pri izreku kazni docela prezrlo čas trajanja pripora (od 3. 10. 2023 dalje), kar je "bistveno rigidnejše", kot če bi obdolženec celotno kazen prestal v zaporskem režimu, saj je ta že od prvega dneva neprimerljivo bolj sproščen režim. Glede na navedeno zagovornik meni, da se mora daljši pripor odražati tudi v nižji višini kazni, saj je kazen le na tak način lahko pravična.

Pritožnikovo zavzemanje za nižjo kazen zapora ni utemeljeno. Določene kazni zapora, kakor tudi enotna zaporna kazen so tudi po oceni sodišča druge stopnje odsev pravičnega in ustreznega ovrednotenja vseh relevantnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani obdolženca. Pritožnik neuspešno pričakuje, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi obdolženčevih resnih težav z alkoholom in njegovih osebnostnih motenj izreči nižjo kazen. Prvostopenjsko sodišče namreč ni spregledalo, da je bil obdolženec predhodno že dvakrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, v obravnavanem primeru pa so bili oškodovanci njegovi domači, na katere se je spravil brez kakršnegakoli povoda. Pravilne odločitve ne more spremeniti niti sklicevanje na "pričakovani rigidnejši učinek" pripora na obdolženca, ki je imel v obravnavanem primeru zaradi obdolženčevih ravnanj preventivni učinek, niti izpostavljanje obdolženčeve odločenosti, da bo prenehal z uživanjem alkohola (kar je vsaj pri prekomernem večletnem uživanju alkohola družbeno pričakovano ravnanje). Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo zakonsko predpisano kazen in za posamezna kazniva dejanja določilo ustrezne kazni zapora ter nato obdolžencu ob upoštevanju kazni enega leta in en mesec zapora v preklicani pogojni obsodbi, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 14473/2019 z dne 9. 6. 2021 v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 14473/2019 z dne 26. 10. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I K 14473/2019 z dne 15. 2. 2022, izreklo primerno enotno kazen tri leta in en mesecev zapora.

Sklepno

Razlogi, s katerimi zagovornik in obdolženec izpodbijata sodbo prvostopenjskega sodišča, niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020.

2Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 58786/2010 z dne 31. 1. 2013, I Ips 26929/2010 z dne 18. 4. 2013, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017.

3Odločbi VS RS I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, I Ips 89056/2010 z dne 5. 4 2012, I Ips 2551/2017 z dne 8. 4. 2021 in I Ips 20872/2015 z dne 18. 11. 2021.

4Sodba VSL VII Kp 42144/2014 z dne 4. 3. 2016.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011.

6K. Filipčič: v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika 3. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 414.

7Gre za področje forenzične toksikologije in alkoholometrije.

8Zapisnik o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2025, str. 5.

9Ustno izvedensko mnenje dr. I. I. z dne 16. 5. 2024.

10Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 7505/2013 - 81 z dne 10. 7. 2014 in druge.