Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za priznanje pokojninske dobe za čas prestajanja zaporne kazni in za plačilo prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja za isto obdobje stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Tožnik namreč v tem delu uveljavlja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz razmerja, ki je podobno delovnemu razmerju. Tožena stranka zato v pritožbi pravilno navaja, da gre v tem delu po vsebini za socialni spor v smislu 1. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za odločanje o katerem je stvarno pristojno socialno sodišče v okviru Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno za presojanje utemeljenosti tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine in mesečne denarne rente. V tem delu namreč ne gre niti za spor delavca proti delodajalcu, niti za socialni spor, temveč za spor iz premoženjskih razmerjih (1. člen ZPP), za odločanje o katerem je pristojno redno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v odločitvi, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za sojenje v sporu tožeče in tožene stranke zaradi priznanja pokojninske dobe kot zavarovalne dobe za čas prestajanja zaporne kazni in zaradi plačila prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja za isto obdobje ter v odločitvi, da se zadeva v tem delu po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da za odločanje v zadevi ni stvarno pristojno (I. točka izreka sklepa) in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi vztraja, da sodna pristojnost v obravnavani zadevi ni podana, saj je za ugotavljanje lastnosti zavarovanca pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Sicer pa tožnik v tožbi med drugim uveljavlja zahtevke, ki v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 sodijo v pristojnost socialnega sodišča. Opozarja, da zahtevka za plačilo odškodnine in mesečne denarne rente nista ustrezno obrazložena. Meni, da bi moralo sodišče tožbo še pred odločitvijo o stvarni (ne)pristojnosti vrniti tožniku v dopolnitev. S sklicevanjem na določbo 24. člena ZPP uveljavlja, da bi moralo sodišče sprožiti kompetenčni spor, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče RS. Poleg tega bi bilo glede na vrednost spornega predmeta (19.054,49 EUR) za odločanje pristojno kvečjemu okrajno in ne okrožno sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da v obravnavani zadevi ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, temveč za spor med obsojencem, ki je med prestajanjem kazni zapora opravljal delo, ter Republiko Slovenijo, ter da predmet spora niso pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, presodilo, da za odločanje ni stvarno pristojno in zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za individualni delovni spor. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za priznanje pokojninske dobe za čas prestajanja zaporne kazni in za plačilo prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja za isto obdobje stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Tožnik namreč v tem delu uveljavlja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz razmerja, ki je podobno delovnemu razmerju. Tožena stranka zato v pritožbi pravilno navaja, da gre v tem delu po vsebini za socialni spor v smislu 1. točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), za odločanje o katerem je stvarno pristojno socialno sodišče v okviru Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Enako stališče izhaja tudi iz primerljive zadeve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1513/2014 z dne 8. 1. 2015. Odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o navedenih tožbenih zahtevkih ni stvarno pristojno, je zato napačna, pritožba tožene stranke pa je v tem delu utemeljena.

7. Pravilna pa je presoja sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno za presojanje utemeljenosti tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine in mesečne denarne rente. V tem delu namreč ne gre niti za spor delavca proti delodajalcu, niti za socialni spor, temveč za spor iz premoženjskih razmerjih (1. člen ZPP), za odločanje o katerem je pristojno redno sodišče. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno in ne okrožno sodišče. Tožnik namreč od tožene stranke poleg odškodnine zaradi diskriminacije v znesku 19.054,49 EUR zahteva tudi plačilo štiri letne mesečne denarne rente v znesku 520,00 EUR, vrednost spornega predmeta pa zato ob upoštevanju določb 40. in 41. člena ZPP v tem delu znaša 44.014,49 EUR (19.054,49 EUR + 24.960,00 EUR (to je seštevek 48 denarnih rent po 520,00 EUR)). Ker torej vrednost spornega predmeta presega znesek 20.000,00 EUR, je v skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZPP podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, kot je pravilno odločilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine in mesečne denarne rente, pravilen in zakonit, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki mu je Delovno sodišče v Celju zadevo odstopilo kot pristojnemu sodišču, v skladu z določbo prvega odstavka 24. člena ZPP sprožiti kompetenčni spor pred Vrhovnim sodiščem RS. Delovno sodišče v Celju, pri katerem je tožnik prvotno vložil tožbo, je namreč zadevo sodišču prve stopnje odstopilo zato, ker je presodilo, da je ugovor krajevne pristojnosti tožene stranke utemeljen. O ugovoru stvarne pristojnosti tožene stranke je bilo prvič odločeno šele z izpodbijanim sklepom, zato spor med dvema sodiščema glede te vrste pristojnosti (še) ni nastal. 9. Ker je glede na navedeno pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).