Jedro

ZKP predvideva "pravico do povrnitve škode", medtem ko škoda in povračilo škode (vrsta škode, način, ugotavljanje in višina) v ZKP niso posebej urejene. Za ta vprašanja je zato treba uporabljati pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). ZOR kot obliko nepremoženjske škode med drugim predvideva duševne bolečine. Duševne bolečine, nastale iz vzrokov, navedenih v omenjenem XXXII. poglavju ZKP, ki vsi predstavljajo poseg v pravice osebnosti, pomenijo enotno obliko škode, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnj.,

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.9.2002 do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 70.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2002 dalje. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 3.770.000,00 SIT spp.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, ki je njegov zahtevek ocenjevalo zgolj kot škodo, ki jo je utrpel kot pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora, saj je trpel duševne bolečine tudi zaradi uvedbe kazenskega postopka nasploh. Uvedba kazenskega postopka, še zlasti pa odreditev pripora, je izjemno hud oz. najhuši poseg v osebno integriteto posameznika. V obravnavanem primeru je bil kazenski postopek zoper tožnika uveden na podlagi absurdne okoliščine. Prvostopno sodišče pretirano relativizira duševne bolečine, ki jih lahko človek občuti, ko se po nedolžnem znajde v kazenskem postopku. Dejstvo, da se tožnik ni mogel prosto gibati in je bil zaprt v celici, veliki 1 x 2 mý, ni samo neprijetnost, kot si bivanje v priporu predstavlja prvostopno sodišče, ampak je najhujša vrsta posega v ustavno zavarovano pravico posameznika do osebne svobode in s tem tudi najhujša vrsta neprijetnosti. Tožnikove duševne bolečine so zagotovo dosegale vsaj takšno stopnjo, kot jo utrpi človek, ko ga nekdo besedno močno užali in razžali. Odškodnina za takšno vrsto škode pa je bistveno višja od škode, ki jo je v tej zadevi tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Meni, da bi mu moralo sodišče, zgolj ob upoštevanju dejstva, da je šlo v konkretnem primeru za hud poseg v pravno zavarovano osebnostno dobrino, to je v tožnikovo osebno svobodo, prisoditi višjo odškodnino. Z ravnanjem tožene stranke pa je bila prizadeta tudi druga pomembna tožnikova dobrina, to je njegova čast in dobro ime.

Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka. Šteje, da bi moralo biti izhodišče za stroškovno odločitev ugotovitev, da je tožnik po višini uspel le s približno 2% zahtevka.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožnik je v tožbenih trditvah navedel, da je utrpel nepremoženjsko škodo oz. duševne bolečine zaradi neutemeljenga odvzema prostosti, neprijetnosti zaradi kazenske preiskave in zaradi posega v čast in dobro ime. Odgovornost za navedeno škodo je urejena v XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z naslovom "Postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost".

ZKP predvideva "pravico do povrnitve škode", medtem ko škoda in povračilo škode (vrsta škode, način, ugotavljanje in višina) v ZKP niso posebej urejene. Za ta vprašanja je zato treba uporabljati pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). ZOR kot obliko nepremoženjske škode med drugim predvideva duševne bolečine. Duševne bolečine, nastale iz vzrokov, navedenih v omenjenem XXXII. poglavju ZKP, ki vsi predstavljajo poseg v pravice osebnosti, pomenijo enotno obliko škode, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato se za to škodo prisodi ena odškodnina. Pri njeni odmeri pa sodišče upošteva vse okoliščine primera, tako objektivne kot subjektivne, ki so vplivale na intenzivnost oz. stopnjo bolečin ter njihovo trajanje (prim. sklep št. 10 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in

16.10.1986). To so ugled, ki ga je oškodovanec užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, teža in narava kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti, pogoji, v katerih je bil oškodovanec v času odvzema prostosti, objava imena osumljenca kaznivega dejanja ter odreditve pripora v dnevnem časopisju, kvalifikacija kaznivega dejanja, prisilna odvojitev iz družinskega in življenjskega okolja ... Duševnih bolečin (škode), ki so posledica takšnega nezakonitega delovanja državnih organov, ni mogoče ločiti na več vrst, nasprotno pa bi predstavljalo nedovoljeno kumulacijo odškodninskih zahtevkov.

Pritrditi je treba pritožbenim trditvam, da je uvedba kazenskega postopka, še zlasti odreditev pripora, izjemno hud oziroma celo najhujši poseg v osebno integriteto posameznika. Hkrati pa je treba poudariti, da škode ne predstavlja poseg sam ampak duševne bolečine, ki jih tak poseg pogojuje. Namen odškodnine za duševne bolečine je v njihovi ublažitvi, zato ima satisfakcijsko oziroma zadoščenjsko naravo. Pri tem je temeljno načelo pri njeni odmeri načelo individualizacije oziroma prilagoditev odškodnine okoliščinam konkretnega in individualnega škodnega primera. Navedena individualizacija poteka v dveh fazah. Faza širše individualizacije temelji na določilu 2. odstavka 200. člena ZOR, ki določa, da mora sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo gledati na pomen prizadete dobrine, na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretno pomeni realizacija te faze umestitev konkretnega škodnega primera v razmerje med lažjimi in hujšimi škodnimi primeri ter odškodninami zanje. Faza ožje individualizacije pa obsega določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Prav ocena teh je sodišče prve stopnje pripeljala do zaključka o tem, da je tožniku nastala nepremoženjska škoda, vendar pa ni bila velika oziroma do ocene o nizki stopnji intenzivnosti njegovih duševnih bolečin in njihovem kratkem trajanju. Takšna ocena temelji na izčrpnem in skrbnem tehtanju tožnikovih trditev, ki jih je podal, zaslišan kot stranka. Tehtanje teh trditev skupaj z drugimi izvedenimi dokazi izkazuje tožnikovo neprepričljivost glede zatrjevanega porušenega duševnega ravnotežja. Nekatere njegove trditve so se izkazale za neresnične (zatrjevana prizadetost, zaradi katere ni mogel zaključiti šolanja, izguba že zagotovljene zaposlitve) in mnoge, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za pretirane. Tako so bile pretirane tožnikove trditve o prizadetosti zaradi bivanja v priporu ter zaradi posega v čast in dobro ime, posebej glede na ugotovljena dejstva, da se je tožnik že kake tri tedne potikal po Ljubljani, da je občasno prespal pri različnih znancih, da je prespal tudi v vlakovni kompoziciji na ljubljanski železnici in v kleti samskega doma. To izkazuje, da tožnik čast, ki jo je mogoče opredeliti kot osebni občutek vrednosti in dobro ime, kar je mogoče opredeliti kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi, ni štel ravno za svoji vrednoti. Neutemeljena je zato pritožba tožnika, ki povezuje zatrjevano škodno dejanje tožene stranke z abstraktnim doživljanjem povprečnega človeka in pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki ga povezuje s subjektivnim doživljanjem tožnika.

Čeprav so ugotovljene duševne bolečine, glede na njihovo intenzivnost in trajanje na pragu še priznane škode, pa vendar prisoja denarne odškodnine, ki jo je tožniku dosodilo sodišče prve stopnje, v okviru njene širše individualizacije oziroma primerjave s primerljivimi škodnimi primeri izkazuje, da je vendarle prenizka. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu meril iz 200. člena ZOR znesek 150.000,00 SIT. V skladu z določilom

4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bilo zato treba odločitev o glavnem zahtevku delno spremeniti. V preostalem delu je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

Temeljna podlaga stroškovne odločitve je kriterij uspeha pravdnih strank v postopku, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi dosledno uporabilo. Tako je tožniku naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka glede na vrednost umaknjenega dela tožbenega zahtevka (5.000.000,00 SIT), nastalih do dneva delnega umika tožbe. V preostalem delu je upoštevajoč uspeh tako po temelju (temu je tožena stranka ugovarjala do konca pravdnega postopka) kot višini (skupen uspeh tožnika 50,9%, toženke pa 49,1%) pravilno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Ker je uspeh, tudi po delni spremembi izpodbijane sodbe v odločitvi o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ostal približno polovičen, pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev.

Tožnik je s pritožbo uspel le v minimalnem delu (2%), toženka pa je s pritožbo v celoti propadla. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).