Jedro

V času pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektorja vodje medobčinskega inšpektorata ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na to delovno mesto, medobčinskega inšpektorata ni bilo več. Ker torej tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega dela, je zakonito izdala izpodbijani sklep o določitvi nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR. za čas, ko tožnik iz razloga, na strani tožene stranke ne dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: Sklep z dne 10. 12. 2012 je nezakonit in se razveljavi. Sklep z dne 6. 2. 2013 je nezakonit in se razveljavi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 454,45 EUR v roku 8 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožene stranke, da se ji v skladu s priglasitvijo na naroku 17. 10. 2014 povrnejo separatni stroški (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, spremeni sodbo prve stopnje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev s tem, da je tožena stranka pravilno izdala izpodbijani sklep, da tožnik ne bo delal zaradi razlogov na strani delodajalca na podlagi 137. člena ZDR. Razlog naj bi bil v tem, da tožnik po pravnomočni sodbi Pd 27/2012 ni mogel delati na delovnem mestu inšpektor, vodja medobčinskega inšpektorata, ker je bil organ pred tem ukinjen. S 3. točko izpodbijanega sklepa je bilo določeno, da je tožnik po pisnem pozivu delodajalca dolžan priti na delo. Sklep je bil izdan 10. 12. 2012. 8. 1. 2013 pa je bil tožnik pozvan na delo po pozivu župana A. in 17. 1. 2013 in 22. 1. 2013 še po pozivu ostalih dveh županov. Situacija je bila 8. 1. 2013 enaka kot 10. 12. 2012. Sklep je bil izdan le zaradi šikaniranja, tožena stranka je hotela umetno prikazati, da ne razpolaga z ustreznim delovnim mestom. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka bi morala delavca v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZJU v primeru ukinitve organa prevzeti javnega uslužbenca in ga razporediti na enako delovno mesto. Sodba Pd 27/2012 je bila izdana že pred ukinitvijo organa, ko je uvidela, da ne bo uspela z nezakonito razporeditvijo tožnika, zato se je sodni odločbi želela izogniti z ukinitvijo medobčinskega organa. Sprejela je tudi nov Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo zakonitost sklepa glede na določbo 137. člena ZDR, moralo pa bi upoštevati 41. člen ZDR. Delodajalec mora najprej delavcu zagotoviti ustrezno delo in šele, če to ni mogoče, lahko uporabi 137. člen ZDR. Sodišče ni zaslišalo prič B.B. in C.C., ki bi potrdile, da je tožnik izpolnjeval pogoje za delovno mesto vodje občinskega redarstva. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o navedenih odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi nepravilno ocenilo vrednost spora na 3.500,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

6. Tožena stranka je tožniku izdala sklep z dne 10. 12. 2012, v katerem je navedeno, da zaradi ukinitve delovnega mesta in nemožnosti premestitve na ustrezno delovno mesto, začasno ne bo opravljal dela, v 2. in 3. točki sklepa pa je navedla, da ima tožnik pravico do plače v višini osnovne plače in da se je dolžan po pisnem pozivu tožene stranke zglasiti na delo. Komisija za pritožbe je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo na podlagi pravnomočne sodbe Pd 27/2012 z dne 17. 10. 2012 ugotovljeno, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektorja, vodja medobčinskega inšpektorata in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na to delovno mesto. Ugotovilo je, da je bil medobčinski inšpektorat z odlokom občin v avgustu 2012 ukinjen. Ker je morala tožena stranka izvršiti obveznosti po pravnomočni odločbi in ker je bil organ ukinjen, je izdala izpodbijani sklep. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala tožena stranka upoštevati 41. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Sklep z dne 10. 12. 2012 je bil izdan le zaradi določitve nadomestila plače za čas, ko tožnik iz razloga, na strani delodajalca ne dela, zato uporaba 41. člena ZDR v konkretnem primeru ne pride v poštev. Ni namreč sporno, da je v času, ko je bil izdan izpodbijani sklep medobčinski inšpektorat ni več obstajal ter da je bilo na podlagi pravnomočne sodbe z dne 17. 10. 2012 ugotovljeno, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektorja vodje medobčinskega inšpektorata ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na to delovno mesto. V času pravnomočnosti sodbe Pd 27/2012 delovnega mesta inšpektorja vodje, medobčinskega inšpektorata ni bilo več, ker je bilo z odlokom občin ukinjeno v avgustu 2012. Tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega dela, zato je izdala izpodbijani sklep o določitvi nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR. Do kršitve pravic tožnika bi prišlo ravno v nasprotnem primeru, če tožena stranka tožniku ne bi izdala sklepa o pravici do nadomestila plače za čas, ko ni delal. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem prič C.C. in D.D., saj v tej fazi postopka to ni bilo potrebno. Pritožbene navedbe glede poziva na delo v letu 2013 in glede spremembe stanja v vmesnem obdobju za navedeno zadevo niso pomembne, poleg tega pa jih tožnik tudi ni pravočasno uveljavil, zato je z njimi prekludiran.

8. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo vrednost spora. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vrednost spora v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroške pritožbenega postopka nosi sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).