Jedro

Tudi po oceni sodišča stroški, ki jih je tožeča stranka imela kot investitor v zvezi z izgradnjo kabelskega omrežja, predstavljajo investicijske izdatke tako po določbah 2. odstavka 38. in 72. člena Zakona o računovodstvu (za leto 1993), kot tudi po SRS 1.3., 1.4. in 1.21. (za leta 1994 do 1996), ki določajo, da opredmetena osnovna sredstva obsegajo postavke, ki so skladne z opredelitvami oziroma razlagami v poglavju C in so v lasti podjetja (SRS 1.1), v nabavni vrednosti opredmetenega osnovnega sredstva so zajeti stroški, ki se nanašajo neposredno nanj in tisti splošni stroški gradnje ali izdelave, ki mu jih lahko pripišemo. V nabavno vrednost ni mogoče vključiti le stroškov, ki niso prispevali k nastajanju osnovnega sredstva (SRS 1.4.), pri opredelitvah pojmov v zvezi z razlago izrazov v navedenem standardu pa je v točki 1.21 določeno, da so opredmetena osnovna sredstva stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja kakšne druge stvari.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad Ljubljana, št. ... z dne 14. 8. 2000 se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A, št. ... z dne 7. 4. 1999 se v delu, v katerem je odločeno o zamudnih obrestih (točke I/1, I/3, I/5, I/7, II/34, II/36, II/38 izreka delno ter točke I/2, I/4, I/6, I/8, II/32, II/33, II/35 in II/37 izreka v celoti) odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila. V ostalem se tožba zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, opr. št. U ... z dne 7. 3. 2002 tožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad, št. ... z dne 14. 8. 2000 delno, v delu o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo prve stopnje v točkah izreka pod II/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30 in 31 odpravilo in v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v ostalem pa tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zoper zavrnilni del sodbe je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up ... z dne 17. 2. 2004 ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U ... z dne 7. 3. 2002 v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje z napotilom, da opravi zahtevano glavno obravnavo.

Sodišče je narok za glavno obravnavo razpisalo za 21. 3. 2005 ob 8.30 uri v prostorih sodišča. Ob oklicu zadeve ni pristopil nihče, čeprav so bila vabila za tožečo stranko, toženo stranko in zastopnika javnega interesa izkazana, nihče od vabljenih pa svojega izostanka ni pravočasno opravičil. Sodišče je glede na nastalo situacijo sprejelo sklep, da bo o zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi 3. odstavka 56. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS). Zastopnik javnega interesa je svoj izostanek opravičil z dopisom, ki ga je sodišče prejelo 22. 3. 2005. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 7. 4. 1999, s katero je organ prve stopnje tožnici naložil, da mora plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1993 v višini 507.517,80 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I/1 izreka); plačati zamudne obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 1994 v višini 158.290,10 SIT (I/2 izreka); plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1994 v višini 1.977.569,10 SIT in pripadajoče zamudne obresti (I/3 izreka); plačati zamudne obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 1995 v skupni višini 360.783,70 SIT (I/4 izreka); plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1995 v višini 1.963.476,10 SIT in pripadajoče zamudne obresti (I/5 izreka); plačati zamudne obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 v skupni višini 332.475,90 SIT (I/6 izreka); plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1996 v višini 7.921.896,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti (I/7 izreka); plačati zamudne obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 v skupni višini 1.408.771,50 SIT (I/8 izreka); v točkah II/32 do II/38 izreka prvostopne odločbe pa je odločeno o plačilu zamudnih obresti in o davku od osebnih prejemkov. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje pri tožnici opravil inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leta 1993 do 1996 ter davkov in prispevkov za leti 1996 in 1997. Med postopkom je tožnici izdal dva sklepa za predložitev dokumentacije, sklep št. ... z dne 7. 7. 1998 in sklep št. ... z dne 2. 9. 1998, ki ju je tožnica izvršila. Tožnici pa je bil izdan tudi sklep št. ... z dne 9. 9. 1998, s katerim je organ prve stopnje tožnici naložil, da v glavni in pomožni knjigi za leta 1990 (od ustanovitve) do 1996 vzpostavi pravilno evidenco opredmetenih osnovnih sredstev, da evidentira kot opredmeteno osnovno sredstvo vso nabavljeno opremo in fazno dokončane kabelsko komunikacijske sisteme po območjih oziroma krajevnih skupnostih ter da po letih obračuna amortizacijo, revalorizacijo in ugotovi pravilno višino stroškov, odhodkov, prihodkov in davčne osnove. Tožnica je sklep izvršila in predložila zahtevano dokumentacijo, med drugim tudi računalniški izpis registra osnovnih sredstev za zahtevano obdobje, v katerem so posamezna sredstva evidentirana po lokacijah - omrežjih, amortizacijskih skupinah in po kontih. Tožnica je za posamezna leta predložila kopije prejetih faktur, ki se nanašajo na nabavljena sredstva, za posamezna leta je ugotovila tudi novo davčno osnovo, pri tem pa inšpekcijskemu organu ni na njegovo zahtevo pojasnila, kako je to ugotovila. Zato je organ prve stopnje na podlagi predložene dokumentacije ocenil davčno osnovo za posamezna leta v skladu z določbo 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, dalje: ZDavP). Podrobno je ocena davčne osnove za posamezna leta razvidna in opisana v zapisniku in prvostopni odločbi, pri ugotavljanju stroškov pa je organ prve stopnje upošteval zneske po fakturah, ki jih je predložila tožnica, upošteval je stroške amortizacije in učinke revalorizacije, kot jih je po sklepu organa prve stopnje obračunala tožnica sama. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96, dalje: ZDDPO), Slovenske računovodske standarde (dalje: SRS), za leto 1993 pa tudi na Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90, 32/91 in 14/92) in na Zakon o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90 in 61/90 ter Uradni list RS, št. 42/90, 30/93 in 32/93). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica med odhodke vključevala tudi izdatke, ki so imeli naravo investicij, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 12. člena ZDDPO. Tožnica je nabavljen material in opravljene storitve uporabljala za izgradnjo lastnega telekomunikacijskega sistema, ki ji služi za opravljanje dejavnosti telekomunikacijskih storitev. Glede lastninsko pravne ureditve kabelskega omrežja je tožena stranka navedbe tožnice o prehodu lastninske pravice na kablu z njegovo vgraditvijo v zemljišče na lastnika tega zemljišča zavrnila z ugotovitvijo, da po svoji stvarno pravni naravi vzpostavlja vgrajen kabel stvarna služnostna razmerja, in sicer tako, da konkretno zemljišče trpi obstoj vgrajenega kabla v prid omogočanja sprejema televizijskega signala sosednjim in bolj oddaljenim nepremičninam. Ugotovila je tudi, da je zaradi same funkcije omrežja in njegove strukture v zvezi z izgradnjo in vzdrževanjem primarnega kabelskega telekomunikacijskega sistema tožnica sklenila pogodbe o gradnji tega sistema z Občino B in Krajevno skupnostjo CC, kjer je izrecno opredeljeno, da bo kabelski televizijski sistem, ki ga bo zgradila tožnica s svojimi sredstvi, v njeni izključni lasti. Tožena stranka pa se pri zavračanju ugovora glede lastništva kabla po njegovi vgraditvi sklicuje tudi na Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, dalje: ZTel), in sicer na 66. in 67. člen, ki urejata vprašanje kontinuitete pravic v zvezi s telekomunikacijsko opremo in opravljanjem dejavnosti telekomunikacijskih storitev, pridobljenih na podlagi prej veljavnega Zakona o sistemih zvez. Tožena stranka nadalje navaja, da ZDDPO v 16. členu določa, da se amortizacija obračunava posamično, sredstva, ki se amortizirajo in pričetek obračunavanja amortizacije pa določajo predpisi ali računovodski standardi. SRS 1.9 določa začetek obračunavanja amortizacije s prvim mesecem po usposobitvi opredmetenega osnovnega sredstva za uporabo. Samo amortizacijo sredstva, ki se amortizira ter način amortiziranja pa določa SRS 13 v točki 13.14, ki amortizacijo definira kot strošek, ki nastaja zaradi prenašanja nabavne vrednosti amortizirljivega sredstva na poslovne učinke in je obračunan kot zmnožek amortizacijske osnove in stopnje. Amortizirljiva sredstva so sredstva, ki jih podjetje namerava uporabljati pri proizvodnji blaga oziroma storitev več kot eno poslovno leto, njihova doba koristnosti pa je omejena. Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 do Uradni list RS, št. 45/99) v 2. členu določa, da so gradbeni objekti po tem zakonu tudi same inštalacije, če predstavljajo tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se lahko samostojno uporabljajo. Amortizacija izkazanih opredmetenih osnovnih sredstev v registru tožnice na podlagi sklepa organa prve stopnje je obračunana v skladu z določbami ZDDPO, SRS in Uredbe o načinu obračunavanja amortizacije oziroma odpisa vrednosti nematerialnih in materialnih naložb (Uradni list SFRJ, št. 49/89 in 5/90). Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbene navedbe tožnice, da pogoji za oceno davčne osnove v smislu 39. člena ZDavP niso bili izpolnjeni, saj naj bi bili po mnenju tožnice pogoji predpisani kumulativno, z obrazložitvijo, da navedeni člen ZDavP pogojev ne predpisuje kumulativno, temveč taksativno našteva pogoje in zadostuje, da je izpolnjen samo eden od naštetih pogojev, da lahko davčni organ oceni davčno osnovo. V obravnavani zadevi sta bila izpolnjena pogoja iz 3. in 4. alinee 39. člena ZDavP, konkretni razlogi pa so za posamezna leta razvidni iz prvostopne odločbe, in sicer za leto 1993 na strani 19, za leto 1994 na strani 25 in 26, za leto 1995 na strani 30 in 31, pri čemer pa tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pri izvedbi ocene davčne osnove upošteval in uporabil zgolj podatke, ki jih je tožnica sama predložila, in sicer listine, evidence, obračune in račune. Zavrnila je tudi pritožbeno navedbo tožnice, da ni bila upravičena plačevati obresti od prenizko plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leta 1994 do 1997. Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbene navedbe tožnice glede vodenja postopka, in sicer glede pisanja zapisnika, njegove vročitve, možnosti stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in o okoliščinah. Ta vprašanja so v ZDavP urejena posebno, glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Po 15.a členu ZDavP se zapisnik napiše v določenem roku po končanem pregledu, davčni zavezanec pa ima pravico do vložitve pripomb na zapisnik v roku 15 dni po njegovi vročitvi, s tem pa ima možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje davčnega organa. Z uporabo tega procesnega instrumenta, vključno z obveznostjo predlaganja dokazov za svoje trditve, je davčnim zavezancem zagotovljeno načelo kontradiktornosti, davčni organ pa mora o pripombah davčnega zavezanca sestaviti dopolnilni zapisnik, v katerem mora odgovoriti na pripombe davčnega zavezanca in preizkusiti njihovo utemeljenost. Glede pritožbene navedbe, da je bilo inšpiciranje do 7. 9. 1998 opravljeno, ne da bi bil davčnemu zavezancu dan pravni pouk v smislu določbe 1. odstavka 18. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 35/98, 48/98, dalje: ZDS) in s tem odvzeta možnost sodelovanja v postopku, je tožena stranka ponovila odgovor organa prve stopnje na vsebinsko enake pripombe tožnika, in sicer, da ti ugovori niso utemeljeni, saj je tožnik od vsega začetka v postopku sodeloval in je tudi predlagal dokumentacijo, res pa je, da je pisno izjavo podpisal šele 7. 9. 1998. Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke po 2. odstavku 26. člena ZUS, po vročitvi drugostopne odločbe pa je dne 25. 9. 2000 razširila tožbo tudi na izdano odločbo tožene stranke. Tožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne in nepravilne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve določb postopka in sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in razsodi, da se odločba tožene stranke spremeni tako, da se pritožbi ugodi in odločba organa prve stopnje odpravi ter odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške postopka. Tožeča stranka meni, da se je tožena stranka pri opredelitvi opredmetenih osnovnih sredstev spustila v tehnično presojo telekomunikacijskega omrežja, čeprav za to nima ustreznega tehničnega znanja s področja telekomunikacij. V posledici tega je tožena stranka celotno omrežje opredelila kot primarno kabelsko omrežje, ni upoštevala razlage teh pojmov, kot jih prepisuje 2. člen ZTel in kot izhaja iz predloženega gradbenega dovoljenja z dne 1. 9. 1997. Gradbeno dovoljenje dovoljuje gradnjo primarnega in sekundarnega telekomunikacijskega kabla, tožeča stranka pa v svojih splošnih pogojih pozna še terciarni in hišni priključek. Ta del omrežja z naročilom za kabelski priključek kupi naročnik. ZTel določa, da je kabelsko omrežje infrastruktura, ki omogoča prenos signalov med določenimi omrežnimi priključnimi točkami po žicah, z mikrovalovi, po optičnih nosilcih ali z drugimi elektromagnetnimi sredstvi. Ker pa je telekomunikacijski kabel vgrajen v zemljišče oziroma v nepremičnino v zasebni lasti, se tožeča stranka sklicuje na navedbe v pritožbi in na določbo 3. odstavka 23. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, dalje: ZTLR), ki določa pridobitev lastninske pravice s spojitvijo. ZTel pa ne ureja lastninskih razmerij na telekomunikacijskem kablu, telekomunikacijski opremi in kabelskem omrežju, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka. Pojem lastnine in lastninskih upravičenj in posesti ureja ZTLR, ki med drugim določa, da se lastninska pravica pridobi na podlagi zakona, pravnega posla in dedovanja in določa, da se ustanovi stvarno služnost s pravnim poslom, odločbo ali priposestvovanjem, ne pozna pa ustanovitve stvarne služnosti z dejanskim dejstvom, kot to v svojih izvajanjih razlaga tožena stranka. Tožeča stranka podrejeno ugovarja, da predstavlja vgrajen kabel gradbeni objekt, kamor ga je razvrstil organ prve stopnje, temveč je to omrežje kablov in opreme, zemeljskih in zračnih, ki jih ni moč razvrstiti v skupino gradbeni objekti v smislu 2. člena Zakona o graditvi objektov. Ta člen zgolj določa, da so objekt samostojne inštalacije in oprema, ne pa, da so to gradbeni objekt. Pri razvrstitvi je potrebno upoštevati tudi namen uporabe osnovnega sredstva, kritje za to pa določa SRS 13. Tožeča stranka meni, da ji je neupravičeno naloženo, da mora plačati zamudne obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dobička.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve in se v celoti sklicuje na obrazložitvene razloge izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavil svojo udeležbo v predmetnem upravnem sporu z dopisom, št. ... z dne 17. 11. 2000, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba je delno utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004). Z njo je odločilo, da: 1. je bil ZDavP v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe; 2. da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve svoje odločbe (2. točka izreka odločbe). V 11. točki obrazložitve odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena (za tisti čas bi lahko bilo predpisano ohranjanje realne vrednosti obveznosti), temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V preostalem delu pa je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Davčni organ je davčno osnovo za obračun in plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1993 ugotavljal na podlagi Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90 in 31/91) ter takrat veljavnega Zakona o računovodstvu, za leta 1994 do 1996 pa svojo odločitev opira na določbe Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96, dalje: ZDDPO) in SRS. Stališče tožene stranke, da stroškov za izkaz izgradnje kabelskega omrežja ne more tožeča stranka uveljavljati med direktnimi stroški, temveč med opredmetenimi osnovnimi sredstvi, je po mnenju sodišča pravilno. Pri tem se tožena stranka opira tudi na določbo 12. člena ZDDPO. Pri tem sodišče ugotavlja, da je med trajanjem tega upravnega spora Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02) razveljavilo 1. odstavek 12. člena ZDDPO. V Uradnem listu RS, št. 108/02 je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb. Na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb je bil izdan Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 3/03). V skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča RS ter na podlagi spremenjene določbe 12. člena ZDDPO ter izdanega Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca tudi po presoji sodišča davčno ni mogoče priznati stroškov, ki jih tožena stranka in pred njo organ prve stopnje nista priznala med direktnimi stroški. Iz podatkov v upravnih spisih (tako odločbe prve kot druge stopnje ter inšpekcijskega zapisnika) je podrobno navedeno ugotovljeno dejansko stanje in podlaga za davčno nepriznanje direktnih stroškov, ki so tam navedeni. Po določbi 11. člena ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. Skladno s to določbo je torej davčni zavezanec dolžan odhodke obračunati na podlagi zakonskih določb in računovodskih standardov. Tudi po oceni sodišča stroški, ki jih je tožeča stranka imela kot investitor v zvezi z izgradnjo kabelskega omrežja, predstavljajo investicijske izdatke tako po določbah 2. odstavka 38. in 72. člena Zakona o računovodstvu (za leto 1993), kot tudi po SRS 1.3., 1.4. in 1.21. (za leta 1994 do 1996), ki določajo, da opredmetena osnovna sredstva obsegajo postavke, ki so skladne z opredelitvami oziroma razlagami v poglavju C in so v lasti podjetja (SRS 1.1), v nabavni vrednosti opredmetenega osnovnega sredstva so zajeti stroški, ki se nanašajo neposredno nanj in tisti splošni stroški gradnje ali izdelave, ki mu jih lahko pripišemo. V nabavno vrednost ni mogoče vključiti le stroškov, ki niso prispevali k nastajanju osnovnega sredstva (SRS 1.4.), pri opredelitvah pojmov v zvezi z razlago izrazov v navedenem standardu pa je v točki 1.21 določeno, da so opredmetena osnovna sredstva stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja kakšne druge stvari. Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje s svojim sklepom z dne 9. 9. 1998 tožeči stranki naložil, da v glavni in pomožni knjigi vzpostavi pravilno evidenco opredmetenih osnovnih sredstev od njene ustanovitve 1. 1. 1990 do 31. 12. 1996, ter posamezna sredstva evidentira po lokacijah - omrežjih, amortizacijskih skupinah in po kontih. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da je tožeča stranka v odgovoru na navedeni sklep dne 28. 11. 1998 navedla, da je sklep prvostopnega organa izvršila tako, da je vzpostavila nov register osnovnih sredstev, kjer je med osnovnimi sredstvi izkazala primarno kabelsko omrežje, potrebno za opravljanje dejavnosti, med opredmetenimi osnovnimi sredstvi pa ni izkazala "hišne in blokovne instalacije". Tako opredelitev osnovnih sredstev je izrecno kot pravilno označila tožena stranka v izpodbijani odločbi (stran 38), zato na podlagi te ugotovitve sodišče zaključuje, da okoliščina, da hišna in blokovna instalacija ne sodi med osnovna sredstva in tja tudi ni všteta, med strankama razjasnjeno. Navedba tožbe, da je tožena stranka med vrednost osnovnih sredstev štela tudi blokovno in hišno napeljavo, je tako protispisna. Je pa ta tožbena trditev tudi pavšalna, saj tožeča stranka z ničemer ne podkrepi svojih navedb. V skladu s sklepom z dne 9. 9. 1998 je tožeča stranka sama izdelala seznam osnovnih sredstev in jih je tudi sama ovrednotila, zato sodišče tožbenega ugovora, da se je tožena stranka spuščala v tehnično presojo telekomunikacij, za kar nima tehničnega znanja, ni upoštevalo.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je po 3. odstavku 23. člena ZTLR lastninska pravica na kablu, ki je bil položen v tuja zemljišča, prešla na lastnike zemljišč. Kot nesporno iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnica kable, ki jih je položila v tuja zemljišča, kupila, torej je lastnica teh kablov, poleg tega pa si je za gradnjo kabelskega komunikacijskega sistema vedno pridobila tudi lokacijsko in gradbeno dovoljenje, iz katerih, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, izhaja, da so lastniki zemljišč dovolili, da se po njihovem zemljišču kabel položi. Tožeča stranka se po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na ZTLR, saj je s stališča davčnih predpisov pomembno, da je tožeča stranka kot investitorka zaprosila za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo kabelsko komunikacijskega sistema, da ga je kot investitor nesporno zgradila in da zgrajeni sistem uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer pa po presoji sodišča dejstvo, kakšno je stvarno pravno razmerje tožeče stranke do lastnikov zemljišč, po katerem je kabel položen, za davčne potrebe pravno ni pomembno. Po navedenem je tožbena trditev, da je tožeča stranka z izgradnjo telekomunikacijskega sistema izgubila lastninsko pravico na sistemu zato, ker je položen preko tujih zemljišč, neutemeljena. Tožeča stranka pa ima prav, ko zatrjuje, da ZTel ne ureja lastninsko pravnih vprašanj in se zato tožena stranka popolnoma neutemeljeno sklicuje na njegove določbe (66. in 67. člen), ki rešujeta vprašanje kontinuitete pravic po prej veljavnem Zakonu o sistemih zvez (Uradni list SFRJ, št. 41/88), ne pa vprašanja lastnine, vendar na presojo lastništva opredmetenih osnovnih sredstev po prepričanju sodišča v obravnavanem primeru to ne vpliva, iz razlogov, ki jih je sodišče predhodno že obrazložilo.

Tožbena trditev, da kabelsko komunikacijski sistem ne pomeni gradbenega objekta, po mnenju sodišča ni utemeljena. Zakon o graditvi objektov namreč kot objekt določa tudi same inštalacije, če tvorijo tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se lahko samostojno uporabljajo. Prav takšen objekt pa je izgrajen kabelsko komunikacijski sistem, ki ga uporablja tožeča stranka za opravljanje svoje dejavnosti. Nenazadnje si je tožeča stranka za izgradnjo tega sistema pridobila tudi gradbeno dovoljenje. Sodišče tudi ne more upoštevati tožbenih navedb, v katerih se tožeča stranka v celoti sklicuje na svoje pripombe, dane na zapisnik, saj je že organ prve stopnje nanje utemeljeno in obširno odgovoril v dopolnilnem zapisniku in pa v prvostopni odločbi, ter se sodišče na te odgovore tudi sklicuje, sama tožba pa ne navaja, v čem se tožeča stranka z odgovori ne strinja. Glede naložitve davka od osebnih prejemkov v znesku 13.007,30 SIT (točka II/36 izreka prvostopne odločbe) in davka od osebnih prejemkov v višini 31.081,70 SIT (točka II/38 izreka prvostopne odločbe) pa se sodišče v celoti sklicuje na razloge in obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena ZUS).

Sodišče je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, tožeča stranka je namreč na podlagi sklepa prvostopnega organa sama navedla obseg in vrednost telekomunikacijskega omrežja, pri čemer je po izrecni trditvi upoštevala zgolj primarno kabelsko omrežje (ne pa tudi terciarnega in blokovnega), sodišče ugovora nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne more upoštevati. Nestrinjanje tožeče stranke s pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev in z uporabo materialnega predpisa, pa nista taki okoliščini, zaradi katerih bi sodišče trditvam tožeče stranke ugodilo. Poleg tega je sodišče po izrecni zahtevi tožnice v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up ... z dne 17. 2. 2004 razpisalo glavno obravnavo, na katero so bile pravilno vabljene tožeča stranka, tožena stranka in zastopnik javnega interesa, vendar se nobena od naštetih strank glavne obravnave ni udeležila, niti ni svojega izostanka pravočasno opravičila, zato je sodišče sprejelo sklep, da bo odločilo na nejavni seji.

Iz obrazloženega je razvidno, da je sodišče pri odločanju glede obresti upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS in v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe na podlagi 61. člena ZUS, v ostalem pa je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločalo o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).