Jedro

Če dolžnikov dolžnik ne izpolni obveznosti določene s sklepom o prisilni izterjavi dolžnikovega dolga z rubežem terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika, se z odločbo davčnega organa naloži, da davčni dolg poravna dolžnikov dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.12.1999, s katero tožena stranka ni ugodila ugovoru tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada V. z dne 15.10.1998. S tem sklepom je prvostopni organ odločil, da se davčnemu dolžniku - zavezancu L.P. s.p. iz L..č (v nadaljevanju dolžnik) opravi prisilna izterjava obveznosti: dohodnina, davek in prispevki za zavezanca, davek in prispevki za zaposlene ter obresti v znesku 2,869.000 SIT, stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000 SIT skupaj 2,870.000 SIT, in sicer z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do tožeče stranke (dolžnikovega dolžnika), na podlagi računa z dne 15.2.1997, v znesku 2,870.000 SIT. Določeno je tudi, da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska; dolžnikovemu dolžniku - tožeči stranki pa je naloženo, da zarubljeni znesek dolga nakaže na prehodni račun Davčnega urada V., Izpostava M. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka ter se je nanjo izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožbene ugovore, da se dolžnik z višino davčnega dolga ne strinja; da ni prejel pravočasno odmerne odločbe za davek od dejavnosti in za dohodnino za leto 1995, da sklep o prisilni izterjavi ni sestavljen v skladu s 44. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97), je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene, glede na to, da se vsi ti ugovori po vsebini ne nanašajo na tožečo stranko in na izpodbijano odločbo, temveč so to ugovori, ki bi jih lahko uveljavljal samo dolžnik zoper tiste odločbe in sklepe davčnega organa, ki se nanašajo nanj. Pri tem se prvostopno sodišče sklicuje na določbe 53. in 55. člena ZDavP.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka dne 25.9.1998 pri tožeči stranki opravila inšpekcijski pregled in na 9. strani zapisnika navedla, da se račun v višini 2,870 .000 SIT ne prizna kot davčno priznani odhodek. Zoper ta zapisnik je tožeča stranka podala pripombe, na podlagi katerih je tožena stranka 1.2.1999 izdala dopolnilni zapisnik, v katerem je tožeči stranki priznala strošek v višini 2,870.000 SIT. Tožeča stranka je svojo obveznost do dolžnika, ki je izhajala iz spornega računa, poravnala še preden je od tožene stranke prejela sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatve dolžnika do tožeče stranke. Zato nima nobene zapadle obveznosti do dolžnika. Napadeni sklep prvostopnega organa je torej brezpredmeten in ga je treba odpraviti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče tudi s sklicevanjem na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, navedlo utemeljene razloge. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po 1. odstavku 48. člena ZDavP je za prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči med drugim tudi na terjatve, ki jih ima dolžnik do tretjih oseb. Po 53. členu ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika (dolžnikov dolžnik - v tem primeru tožeča stranka) do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v osmih dneh od prejema sklepa (1. odstavek 55. člen ZDavP). Pri tem pa so njegovi ugovori omejeni na to, da tožniku sploh ni nič dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki ga potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, in na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče, sta bila dolžnik in tožeča stranka ob izdaji prvostopnega sklepa v poslovnem odnosu; tedaj je tožeča stranka dolžniku dolgovala plačilo njegovega računa z dne 15.12.1997; ta terjatev v času izdaje prvostopne odločbe ni bila pogojna. Glede na takšno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za prisilno izterjavo dolžnikovega davčnega dolga iz terjatve dolžnika do tožeče stranke, in sicer z rubežem te terjatve, predpisani s 53. in 55. členom ZDavP. Zato pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog je v pritožbenem postopku glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le, kadar in kolikor sodba prvostopnega sodišča temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Prvostopno sodišče pa v obravnavanem primeru ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je razsodilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki ga je ocenilo za pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožeča stranka šele v pritožbi zoper prvostopno sodbo navaja, da nima nobene zapadle obveznosti do dolžnika. Ta navedba je po presoji pritožbenega sodišča nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 71. člena ZUS), zato se pritožbeno sodišče iz tega razloga do nje ne opredeljuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.