Jedro

V postopku izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izročil tožencu vtoževani znesek na račun kupnine, ter da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju najemnine, na podlagi katerega naj bi tožnik nakazoval tožencu posamezne zneske, oziroma naj bi ti zneski predstavljali plačila obrokov najemnine in ne kupnine.

Med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ki bi omogočila prenos lastninske pravice in se je pričakovanje tožnika, da bo postal lastnik navedenega poslovnega prostora izjalovilo, zaradi česar je upravičen do vrnitve tožencu izročenega zneska na račun kupnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.965,80 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da je dolžna tožeči stranki plačati 310.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2014 do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo obresti od zneska 310.000,00 EUR za čas od 19. 12. 2012 do 19. 2. 2014 je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.899,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek z ustrezno stroškovno posledico. Navaja, da sta se pravdni stranki v letu 2008 ustno dogovorili, da bo toženec kot prodajalec, tožniku kot kupcu, prodal nepremičnino z ID znakom 000, ki v naravi predstavlja poslovni prostor številka 4 v pritličju objekta na naslovu ...2. V tej zadevi je odločilno dejstvo, da je toženec kot prodajalec, od tožnika kot kupca predmetnega poslovnega prostora iz naslova plačila kupnine skupaj prejel zgolj znesek 66.000,00 EUR in ne zneska 310.000,00 EUR, kot je to napačno v izpodbijani sodbi zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik v dogovorjenem roku do 31. 12. 2008 ni izpolnil svoje obveznosti plačila celotne kupnine za poslovni prostor, rok in način plačila pa sta bila bistvena sestavina ustnega dogovora o prodaji poslovnega prostora. Pravdni stranki sta sklenili najemno pogodbo za poslovni prostor, s katero je toženec poslovni prostor tožniku oddal v najem (dokler tožnik ne bi poravnal celotne dogovorjene kupnine za poslovni prostor). Ker tožnik v roku ni plačal celotne kupnine, ustni dogovor med strankama ni mogel biti realiziran s sklenitvijo pisne pogodbe o prodaji poslovnega prostora. Posamezni zneski, ki jih je kot polog na račun TRR kasneje prejel toženec, so zato predstavljali plačilo najemnine in ne kupnine. Pri tem ne more biti bistveno, da je toženec tudi po 31. 12. 2008 sprejel nekaj zneskov iz naslova kupnine za poslovni prostor. Toženec je te zneske sprejel, ker je zaupal, da bo tožnik, kljub zamudi pri plačilu dogovorjene kupnine, vseeno poravnal celotno kupnino. Sodišče okoliščin o tem, kaj je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno o roku in načinu plačila kupnine za poslovni prostor, ni z ničemer ugotavljalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča. Končno pa to predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zneski po 3.000,00 EUR, ki so se vplačevali na TRR toženca, niso predstavljali najemnine, temveč kupnine. Opozarja, da iz izpovedbe priče A. A., katere del izpovedi sodišče prve stopnje enostavno spregleda, izhaja, da je bil med pravdnima strankama dejansko dogovorjen najem poslovnega prostora. Zmotna je tudi navedba sodišča, da toženec ni podal navedb, koliko naj bi znašala med pravdnima strankama dogovorjena mesečna najemnina, saj je toženec v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2015 izrecno navedel, da je bila za poslovni prostor dogovorjena najemnina v višini 3.000,00 EUR. Bančna potrdila o plačilu potrjujejo različna plačila tožnika na TRR toženca, ki pa so bila vselej izvedena v enakem znesku 3.000,00 EUR, kar pa ustreza višini med strankama dogovorjene najemnine. Glede na izpoved tožnika, da je tožencu plačeval kupnino za poslovni prostor v različnih zneskih, glede na potrebe in prošnje toženca, bi zneski tudi na bančnih potrdilih nedvomno variirali, torej ne bi bili vsakič izvedeni v enaki višini, to je 3.000,00 EUR, če bi res šlo za plačilo kupnine. Končno pa iz bančnih potrdil izhaja tudi, da gre pri namenu posameznih plačil vselej za polog oziroma za polog na račun. Če bi pri tem šlo za plačilo kupnine, bi to nedvomno bilo tudi izrecno navedeno, saj bi se tožnik na ta način najučinkoviteje zaščitil. Pritožba še opozarja, da so priče A. A., B. B., C. C. ter D. D., ki so po oceni sodišča verodostojno potrdile navedbe tožnika, da je pri teh plačilih dejansko šlo za plačilo posameznih zneskov kupnine in ne zneskov najemnine, vse tesno povezane s tožnikom. Tožnik je predmetni poslovni prostor oddal dalje v najem osebi E. E., kateremu se je predstavil kot lastnik poslovnega prostora. Da je med pravdnima strankama dejansko obstajalo le najemno razmerje za predmetni poslovni prostor pa kaže tudi to, da je moral E. E. prve tri najemnine po navodilih tožnika plačati tožencu. Tožnik se je očitno ukvarjal s tem, da je najemal oziroma iskal različne poslovne prostore in jih nadalje oddajal v najem, največkrat kar svojim nekdanjim zaposlenim. S s tem v zvezi je toženec predlagal tudi zaslišanje prič F. F. ter G. G. Sodišče je povsem neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče F. F., medtem ko se do dokaznega predloga za zaslišanje priče G. G. v izpodbijani sodbi pravzaprav vsebinsko sploh ni opredelilo. S tem pa je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na obrazložitev pod točko 5 izpodbijane sodbe je sicer domnevati, da šteje sodišče tudi ta dokazni predlog toženca za nepotreben. Izvedba dokaznega predloga za zaslišanje prič F. F. ter G. G. bi v povezavi z drugimi dokazi, zlasti izpovedbo priče E. E., v celoti potrdila navedbe toženca, da je v primeru spornih nakazil tožnika dejansko šlo za plačilo najemnine in ne morda plačilo kupnine za poslovni prostor. Toženec je s tem v zvezi dodatno predlagal tudi vpogled v kazenski spis, kjer bi se sodišče lahko prepričalo o resnični vsebini izjav E. E., ki jih je ta podal v predkazenskem postopku. Končno bi z vpogledom v predmetni kazenski spis sodišče lahko spoznalo tudi, da je bil tožnik v tem kazenskem postopku obsojen zaradi napada oziroma napeljevanja k napadu na E. E., ter da sta z E. E. v sorodstvenem razmerju, kar pa vse kaže na neverodostojnost izpovedb tožnika v tem pravdnem postopku. Glede na način poslovanja je toženec predlagal tudi zaslišanje priče H. H., ki se je podobno kot toženec s tožnikom dogovoril za prodajo sosednjega poslovnega prostora na ... Povsem enako kot v obravnavanem primeru pa tožnik tudi H. H. dogovorjene kupnine ni plačal, čeprav naj bi mu še eno leto po sklenitvi dogovora o prodaji poslovnega prostora obljubljal, da bo kupnino plačal. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, pri čemer v izpodbijani sodbi vsebinsko sploh ni obrazložilo razlogov za njegovo neizvedbo, zato toženec takšne odločitve sodišča substancirano ne more napasti, saj ne ve, kateri razlogi so sodišče vodili k taki odločitvi, s čimer pa je končno poseženo tudi v pravico toženca do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Priča H. H. bi lahko izpovedal okoliščine dogovora s tožnikom o prodaji poslovnega prostora, ki bi posredno potrdile tudi navedbe toženca, da tožnik tudi njemu ni plačal celotne dogovorjene kupnine za poslovni prostor. Glede na med strankama dogovorjeni časovni okvir plačila kupnine za predmetni poslovni prostor, neplačilo celotne kupnine s strani tožnika ter posledično med pravdnima strankama sklenjeno najemno pogodbo za ta poslovni prostor, ne more vsebinske presoje vzdržati zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi pravdni stranki s Sporazumom za odplačevanje dolga in potrditev dosedanjega izplačila z dne 17. 10. 2009 dejansko potrdili obseg plačila iz naslova kupnine za predmetni poslovni prostor do vključno oktobra 2009. Kot je toženec že pojasnil, je ta Sporazum podpisal zgolj zato, ker ga je tožnik prosil, saj naj bi slednji tak sporazum potreboval zaradi ureditve kredita pri banki. Ne gre pa tudi zanemariti, da je bil Sporazum za odplačevanje dolga in potrditev dosedanjega izplačila z dne 17. 10. 2009 zapisan v slovenskem jeziku. Obe pravdni stranki sta albanske narodnosti, med pripadniki te narodnosti pa se sporazumi običajno sklepajo v albanskem jeziku. Če naj bi sporazum dejansko dokazoval soglasje volj obeh strank, da je bil iz naslova kupnine do takrat skupaj plačan znesek 310.000,00 EUR, se zastavlja vprašanje, čemu sploh sklepati tak, obličen sporazum o višini plačila iz naslova kupnine za poslovni prostor, namesto, da bi se takoj sklenila prodajna pogodba z vsebovano intabulacijsko klavzulo. Posledično pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo glede vprašanja zastaranja obveznosti toženca, ko je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja štelo, da naj bi bilo s podpisom navedenega Sporazuma zastaranje pretrgano. Tožnik pa tekom postopka ni zmogel zagotoviti ustrezne trditvene podlage v zvezi s tem, kdaj naj bi bili posamezni zneski kupnine dejansko plačani. Zato je ugotoviti, da pravzaprav ni dokazano, kateri zneski iz naslova plačila kupnine za poslovni prostor so bili plačani pred datumom 21. 2. 2009 in kateri kasneje. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec zaslišan na naroku za glavno obravnavo potrdil, da je podpis na listini "Sporazum za odplačilo dolga in potrditev dosedanjega izplačila" z dne 8. 5. 2012 njegov. Kot izhaja iz izpovedbe toženca, je toženec dopustil možnost, da je bil glede podpisa te listine s strani tožnika zaveden. Povsem možno, da tudi na način, da je kdaj podpisal bianco list, saj je potrdil, da je podpis njegov, izrecno pa je poudaril, da nikoli ni podpisal listine s takšno vsebino. Tožencu je bila sicer zagotovljena navzočnost tolmača za albanski jezik, česar pa slednji ni znal izkoristiti in se je v svoji izpovedbi trudil izpovedovati v slovenskem jeziku, zaradi česar je njegova izpovedba v tem delu pravzaprav nejasna, na kar bi ga v okviru materialno procesnega vodstva v smislu določbe 285. člena ZPP moralo izrecno opozoriti tudi sodišče in mu s tem pomagati. Ravno zaradi navedenega pa bi sodišče moralo izvesti tudi dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa, ki bi se lahko opredelil do vprašanja pristnosti te listine. Glede na neskladje izpovedi tožnika, bi sodišče moralo izvesti tudi dokaze z vpogledom v meta podatke dokumenta, iz katerih bi bilo razvidno, na katerem računalniku je bil dokument ustvarjen, kdaj je bil ustvarjen ter predvsem, kako je dokument pravzaprav nastajal. Sodišče pa se do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje za zaključek, da je toženec očitno listino z dne 8. 5. 2012 podpisal kasneje, to je po 10. 5. 2012, ko se je vrnil z M., pravzaprav ni imelo prav nobene trditvene podlage v navedbah tožnika. V nobeni od svojih vlog namreč tožnik ni zatrjeval, da bi bil Sporazum pri tolmaču podpisan posamično. Sodišče je tako dejansko ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik nikoli ni zatrjeval. S tem pa je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki je končno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče tudi v celoti spregleda, da je priča I. I. izpovedal, da mu je, ko sta se s tožencem oglasila pri tolmaču J. J., slednji potrdil, da pri njem takega sporazuma niso podpisali. Tudi odločitev o pravdnih stroških je v celoti neobrazložena. Sodišče ne pojasni, katere s strani tožnika priglašene pravdne stroške je priznalo kot potrebne ter v kakšni višini. V skladu z določbo drugega odstavka 20. člena veljavne Odvetniške tarife pa se, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, Uradni list RS št. 67/08, 35/09-ZoDV-C, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09-ZoDV-C). Glede na datum vložitve tožbe s strani tožnika, to je dne 21. 2. 2014 bi sodišče o potrebnih pravdnih stroških moralo odločati upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi, ne pa določbe veljavne Odvetniške tarife.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi materialno pravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča, zato v nadaljevanju odgovarja le še na pritožbene navedbe.

6. Toženec je imel zagotovljeno navzočnost tolmača za albanski jezik, zato so njegove navedbe gleda razumevanja in izražanja v slovenskem jeziku neupoštevne.

7. Sodišče mora v postopku stranki dati možnost dokazovanja trditev le glede tistih dejstev, ki so za odločitev relevantna. Sodišče prve stopnje je na 16. strani obrazložitve sodbe obrazloženo zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče F. F. in priče K. K. in se z razlogi pritožbeno sodišče strinja. Res je, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče G. G. in priče H. H., niti ni obrazložilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo, vendar s tem ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevano dejstvo, da se tožnik ukvarja s posredovanjem pri najemu lokalov, oziroma z oddajanjem lokalov, ki jih ima v podnajemu, ni pravno pomembno dejstvo za odločitev v tej zadevi, zato izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna. Tudi z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v prepise zvočnih posnetkov zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 14. točki obrazložitve sodbe, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pravilno je prvo sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem za raziskavo podpisov in pisav, saj je toženec izpovedal, da je podpis, ki se nahaja na originalu listine, torej na potrdilu o prejemu denarja z dne 8. 5. 2012, njegov. Toženec pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni zatrjeval, da bi kdaj podpisal kakšno bianco listino, oziroma da bi navedeno listino z dne 8. 5. 2012 podpisal z drugačno vsebino, kot je predložena. Iz izpovedbe priče J. J. jasno izhaja, da je Sporazum z dne 8. 5. 2012 pred njim podpisal toženec, zato zatrjevano dejstvo, da Sporazuma nista hkrati podpisali obe pravdni stranki, oziroma s strani prvega sodišča ugotovljeno dejstvo, da je toženec listino podpisal kasneje, kot pa je datirana, na ugotovljeno dejstvo, da je toženec predmetno listino podpisal, nima nobenega vpliva, zato tudi izvedba dokaza z vpogledom v meta podatke k sami rešitvi zadeve ne bi prispevala.

8. Pravdni stranki sta v letu 2008 sklenili ustni dogovor, da bo toženec prodal tožniku poslovni prostor - lokal na naslovu ... Dogovorjeno je bilo, da bo pisno kupoprodajno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom toženec podpisal, ko mu bo tožnik izplačal dogovorjeno kupnino.

9. Ker med pravdnima strankama do realizacije in pisne sklenitve kupoprodajne pogodbe, ki bi omogočila prenos lastninske pravice za poslovni prostor na tožnika, ni prišlo, mora toženec na podlagi 190. člena OZ tožniku prejeto vrniti.

10. Tožnik zatrjuje, da je tožencu izročil znesek kupnine v višini 310.000,00 EUR, toženec pa trdi, da je iz naslova kupnine prejel znesek 66.000,00 EUR in iz naslova najemnine znesek 39.000,00 EUR.

11. Materialno in dokazno breme, da je tožnik na račun kupnine tožencu izročil znesek 310.000,00 EUR, je bilo na tožniku. Po predložitvi listine "Sporazum za odplačevanje dolga in potrditev dosedanjega izplačila z dne 17. 9. 2009" in listine "Sporazum za odplačitev dolga in potrditev dosedanjega izplačila z dne 8. 5. 2012", s podpisom katerih je toženec potrdil prejem zneskov, navedenih v potrdilih, in katerih verodostojnost je potrdila s strani obeh pravdnih strank predlagana priča J. J., ki v albanski narodni skupnosti velja za zaupanja vredno in častno osebo, se je procesno dokazno breme prevalilo na toženca, ki mu je bilo omogočeno, da bi navedene dokaze izpodbil, vendar pa tega dokaznega bremena ni zmogel. 12. Pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je neutemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča v postopku izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izročil tožencu vtoževani znesek na račun kupnine, ter da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju najemnine, na podlagi katerega naj bi tožnik nakazoval tožencu posamezne zneske, oziroma naj bi ti zneski predstavljali plačila obrokov najemnine in ne kupnine.

13. Sodišče je vsebino izvedenih dokazov v sodbi korektno povzelo, dokaze pa vestno in skrbno ocenilo. Z navajanjem nerelevantnih trditev in pojasnjevanjem svojega pogleda na spor, toženec drugačne odločitve o tožbenem zahtevku ne more doseči. Tudi posamezni drobci oziroma neskladja v zaslišanju posameznih prič, ki jih pritožba izpostavlja, prepričljivosti dokazne ocene ne omajajo. Zgolj sorodstveno razmerje prič, oziroma povezanost prič s tožnikom kot bivšim delodajalcem, pa samo po sebi na njihovo verodostojnost nima vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč njihove izpovedbe pazljivo presojalo ter skrbno pretehtalo.

14. Iz bančnih potrdil izhaja, da je pri "namenu" posameznih plačil vselej naveden polog oziroma polog na račun. Pritožnikova navedba, da bi bilo v primeru, če bi res šlo za plačila na račun kupnine, na plačilnih nalogih to izrecno navedeno, ne omaja prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene. Enak argument bi namreč lahko uporabili glede plačil na račun najemnine, zato je prvo sodišče pri ocenjevanju bančnih potrdil pravilno izhajalo iz celotne dokazne ocene.

15. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je neprepričljiva in nelogična navedba toženca, da je Sporazum z dne 17. 10. 2009 podpisal le zato, ker naj bi ga tožnik potreboval zaradi pridobitve bančnega posojila. Toženec po lastni izpovedbi s tožnikom ni bil v prijateljskih odnosih, prav tako pa tudi, kot izhaja iz celotnega dokaznega postopka, toženec ni bil tako naiven in nevešč poslovanja, kot to želi prikazati še v pritožbi. Tudi pritožbena navedba, da ker je bil Sporazum sklenjen v slovenskem jeziku, kaže na to, da ga je tožnik potreboval kot dokaz na banki, ne omaja prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene.

16. Pravno nepomembna je tudi ugotovitev zatrjevanih dejstev o rokih in pravočasnosti plačila kupnine, saj je bistveno, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ki bi omogočila prenos lastninske pravice in se je pričakovanje tožnika, da bo postal lastnik navedenega poslovnega prostora izjalovilo, zaradi česar je upravičen do vrnitve tožencu izročenega zneska na račun kupnine. Dejstvo, da tožnik tožencu ni plačeval najemnine, sodišče prve stopnje ni ugotovilo le na podlagi tožnikove izpovedi, temveč tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič L. L., A. A., B. B., C. C. in D. D. Prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama najemna pogodba ni bila sklenjena, izpovedba priče I. I. ne spremeni. Na nelogičnost toženčevega zatrjevanja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba, kaže zlasti izpoved popolnoma nevtralne priče L. L., da mu je toženec svetoval, naj se v zvezi s plačilom za v poslovnem prostoru opravljena gradbena dela obrne na lastnika tega poslovnega prostora, to je na tožnika. Res je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da toženec ni navedel, da naj bi bil med pravdnima strankama dogovorjen znesek mesečne najemnine 3.000,00 EUR, vendar pa navedeno dejstvo ne spremeni dokazne ocene sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama v obdobju od sredine 2008 dalje najemna pogodba ni bila sklenjena, zaradi česar plačila z dne 31. 1. 2009, 28. 2. 2009, 2. 8. 2010, 2. 10. 2009 in 4. 10. 2010 v višini 3.000,00 EUR preko bančnega računa toženca, ne predstavljajo plačila najemnine, temveč kupnine.

17. Iz stroškovnika, ki je del spisa, je mogoče brez težav razbrati, katero odvetniško tarifo je sodišče prve stopnje uporabilo pri odmeri pravdnih stroškov. Zadošča torej, da se sodba sklicuje na veljavno odvetniško tarifo, kar pomeni tisto, ki je veljala ob vložitvi tožbe (Uradni list RS št. 67/08, 35/09 v zvezi z 20. členom sedanje Odvetniške tarife; Uradni list RS št. 76/2015). Sami pravilnosti odmere stroškov pritožba obrazloženo ne oporeka.

18. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ker tudi ni storilo niti uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 2.965,80 EUR.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju poslovni prostor.