Jedro

Toženka se s svojimi prejemki težko preživlja in je bil že z začasno odredbo zaradi njenega ogroženega eksistenčnega položaja določen prispevek k preživljanju. Sedaj je upravičena prisoja simboličnega zneska 5.000,00 tolarjev, ki naj tudi v bodoče varuje njen socialni položaj in ohranja njen življenjski standard, ki je po razvezi itak precej nižji, kot je bil v času, ko je bila poročena in je lahko delala.

Revizijski trditvi, da ni logično, da mora toženka, ki je upravičena do preživnine, še sama plačevati preživnino za otroka, je pritrditi. Toda ker je vložil revizijo samo tožnik, tega plačila ni mogoče presojati. Je pa razumljivo, da toženka, ki je sama upravičena do preživnine, ni zmožna plačevati višje preživnine za otroka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi drugič razsodilo. Po že pravnomočni odločitvi o razvezi zakonske zveze med pravdnima strankama je razsodilo, da se mld. otroka S. in S. dodelita v varstvo in vzgojo očetu, materi pa je naložilo plačilo simbolične preživnine v znesku 1.000,00 tolarjev mesečno za vsakega, od 12.2.1991 dalje. Poleg tega je tožniku naložilo plačilo preživnine za razvezano ženo v znesku 5.000,00 tolarjev mesečno od 1.10.1991 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti odločitvi o preživninah v 2. in 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložil revizijo tožnik, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z bistvenimi kršitvami Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) opozarja na protislovje, ker je ob istem dejanskem stanju v sodbi prve stopnje mogoče razbrati, da invalidska pokojnina toženki komaj zadostuje za preživljanje, medtem ko je v drugostopenjski sodbi navedeno, da ne zadostuje. Protislovje vidi tudi v trditvi, da v primeru, ko invalidska pokojnina komaj zadostuje za toženkino preživljanje, plačuje še preživnino za otroka, hkrati pa je upravičena do lastne preživnine. Opozarja še na obrazložitev sodišča prve stopnje, v kateri je po njegovem navedeno, da so podatki o premoženjskem stanju tožnika "očitno nepravilni", saj ima star Mercedes Benz itd., pozablja pa na toženkino posest hiše z velikim vrtom, kjer lahko pridela povrtnine in na to, da toženka v zdraviliščih ustvarja dolgove zaradi alkohola in plačuje meditacije pri raznih zeliščarjih in drugih osebah. Zato meni, da bi bilo moralo sodišče druge stopnje tako odločitev razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revident v uporabi določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter RS, št. 13/94 in 82/94), po katerem morata roditelja prispevati v sorazmerju z lastnimi zmožnostmi in ne v "simbolični" obveznosti. Sodišču prve stopnje še očita, da ni ugotovilo, če toženkina pokojnina res ne zadošča niti zanjo, in trdi, da hkrati ni ugotovilo, če tožnica ne more plačevati višje preživnine za otroka, saj si s prisojenim zneskom ničesar ne moreta pomagati. Po njegovem tak odnos do otrok nima podlage v zakonu.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja, da toženka prejema 42.578,00 tolarjev mesečno iz naslova invalidske pokojnine, invalidnine in varstvenega dodatka ter da se s tem denarjem težko preživlja. Revident ob tem opozarja na protislovje med sodbama sodišč prve in druge stopnje, ki pa je le navidezno. Že sodišče prve stopnje ugotavlja na 4. strani prve sodbe in v prvem odstavku na 5. strani sodbe, da toženka "nima niti zase dovolj sredstev" oziroma da "višina invalidske pokojnine glede na potrebe odraslega, bolnega človeka, zadošča zgolj za preživetje", zato ni nasprotja, če je višje sodišče v obrazložitvi na 2. strani zapisalo, da ji "invalidska pokojnina s priznanimi dodatki ne zadošča". Zmotna je tudi revizijska trditev, češ da prvostopenjsko sodišče navaja, da bi bili podatki o tožnikovem premoženjskem stanju "očitno nepravilni". Teh besed v zadnjem odstavku na 5. strani prve sodbe ni in tudi vsa vsebina odstavka tega ne navaja, nasprotno: sodišči prve in druge stopnje tožniku priznavata stroške za vzgojo in življenje otrok ter za to, da se otroka redno šolata in očitno uspevata. Glede navedb o toženkinem alkoholizmu, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo - določili 81. in 79. člena ZZZDR. Po določilu 81. člena ZZZDR sodišče določi preživnino razvezanemu zakoncu v breme drugega zakonca, če nima sredstev za življanje ter če je hkrati nesposoben za delo ali je brezposeln in se ne more zaposliti. Znesek za preživljanje določi ustrezno zmožnostim drugega zakonca, pri tem pa lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Dejstva, da je toženka nesposobna za delo, revizija ne izpodbija. V zvezi z njenimi sredstvi za preživljanje pa je treba ugotoviti, da se določi preživnina nepreskrbljenemu zakoncu tedaj, če so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze in še obstajajo v času, ko zakonec zahteva preživljanje (načelno mnenje ZVS 11.1.1975), pa tudi tedaj, ko lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo zakonec, ki zahteva preživljanje, v doglednem času po razvezi ostal brez zadostnih sredstev za življenje (primerjaj odločbo VS Slov. Rev. 22/75, objavljena v reviji Pravnik, Ljubljana 1975, št. 4-6, str. 205). V danem primeru se toženka s svojimi prejemki težko preživlja in je bil že z začasno odredbo zaradi njenega ogroženega eksistenčnega položaja določen prispevek k preživljanju. Zato je upravičena prisoja simboličnega zneska 5000,00 tolarjev, ki naj tudi v bodoče varuje njen socialni položaj in ohranja njen življenjski standard, ki je po razvezi itak precej nižji, kot je bil v času, ko je bila poročena in je lahko delala.

Revizijski trditvi, da ni logično, da mora toženka, ki je upravičena do preživnine, še sama plačevati preživnino za otroka, je treba pritrditi. Toda ker je vložil revizijo samo tožnik, tega plačila ni mogoče presojati. Je pa razumljivo, da toženka, ki je sama upravičena do preživnine, ni zmožna plačevati višje preživnine za otroka, ki živita pri očetu, in da po določilu 79. člena ZZZDR glede na njene možnosti ni mogoče določiti višjega prispevka.

Ker se tako izkaže, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni nobenega nasprotja med sodbama sodišč druge in prve stopnje, ki ga navaja revizija, niti ni podana kršitev po določilu 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Hkrati je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).