Jedro

Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnica za gradnjo objekta ni imela ustreznega upravnega dovoljenja, saj tega ni z ničemer izkazala. Posledično je tudi pravilno odredil ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji po 152. členu ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje pod 1. točko izreka odločil, da mora inšpekcijska zavezanka - sedaj tožnica, takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 5x4 m na zemljišču s parc. št. 342, k.o. ..., zgrajenega brez ustreznega upravnega dovoljenja; pod 2. točko izreka je odločil, da mora v roku 6-mesecev po vročitvi te odločitve na svoje stroške odstraniti objekt iz 1. točke izreka te odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje; pod 3. točko izreka je odločil, da se zavezanko opozarja, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke, ki se bo opravil po drugih osebah; pod 4. točko izreka je izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1; pod 5. točko izreka je odločil, da stroškov postopka ni bilo in pod 6. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožnica na zemljišču s parc. št. 342, k.o. ..., katerega lastnik je Republika Slovenija, upravljalec pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in ga ima tožnica v zakupu, postavljen lesen objekt, ki je bil zgrajen leta 1984, brez ustreznega upravnega dovoljenja. Tožnica na predmetnem zemljišču nima pravice graditi (5. točka 9. člena zakupne pogodbe), torej gre za nelegalno gradnjo. Obravnavani poseg leži na območju, ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (PUP) in so na podlagi 10. člena PUP na območju kmetijskih zemljišč dovoljeni le naslednji posegi: vodnogospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne in študijske dejavnosti, iz česar izhaja, da gradnja spornega objekta na obravnavanem zemljišču ni dopustna.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo z dne 6. 5. 2011 odločil, da se 4. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi in nadomesti z novo 4. točko z določenimi prepovedmi iz 158. člena ZGO-1, v ostalem pa se pritožba zavrne. V preostalem delu je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, ker je bilo v postopku na prvi stopnji nedvomno ugotovljeno, da tožnica za sporni objekt nima ustreznega upravnega dovoljenja, čeprav bi ga morala imeti tako na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki je vprašanje gradnje urejal v času gradnje spornega objekta, kot tudi po sedaj veljavnem ZGO-1. Tožnica s tožbo izpodbija prvostopenjski in drugostopenjski akt. Navaja, da je bila prva najemna pogodba za najem predmetnega zemljišča sklenjena med A.A. (tastom tožnice) in B.B. leta 1982 ali 1983. Vsebovala je izrecno klavzulo, s katero je B.B. kot najemodajalec najemojemalcu dovoljeval postavitev montažnega objekta v velikosti 6x4 m. Še istega leta, to je leta 1984, je tožnica na upravni enoti v Mariboru priglasila dela (postavitev lesene ute za hrambo orodja) in pridobila ustrezna dovoljenja. Po pridobitvi vseh dovoljenj sta C.C. in tožnica na nepremičnini postavila leseno uto. Leta 1986 je v najemno razmerje za obravnavano nepremičnino z B.B. vstopila tožnica. V kasnejših letih so se lastniki zamenjali, vsa leta pa je tožnica kot najemnica z vsemi lastniki tudi podpisovala najemno pogodbo. Lastniki so bili okrog leta 1990 D. d.o.o., kasneje, okrog leta 1993, pa sedanji lastnik E. Tožnica je uspela pri D. d.d., ki je bil neposredni naslednik B.B., pridobiti izjavo, iz katere izhaja, da je bila v najemni pogodbi, ki je bila sklenjena med tožnico in B.B., vsebovana klavzula, da lahko na nepremičnini postavi montažni objekt, na podlagi česar je tožnica kasneje dela priglasila in pridobila ustrezna dovoljenja. Glede na to je jasno, da odločitev tožene stranke ni pravilna, saj je vsakomur jasno, da v kolikor na strani najemodajalca pride do spremembe lastništva, se zaradi tega ne more poslabšati pravic najemnika oziroma se mu ne more odvzeti že prej pridobljenih pravic. Tožnica je na Upravni enoti Maribor uspela pridobiti potrdilo, da so bila dela priglašena in je bila v zvezi s tem izdana ustrezna dokumentacija in dovoljenje na ime C.C., vendar pa so ji pojasnili, da razen takšnega potrdila ne morejo izstaviti druge dokumentacije, ker je bila zaradi starosti uničena. Tožnica je torej v skladu s tedaj veljavnimi predpisi pred postavitvijo lesene ute pridobila ustrezno upravno dovoljenje, to je odločbo o dovolitvi priglašenih del, zaradi česar ji ni mogoče očitati, da je postavila nelegalen objekt. Pojasnila je tudi, da z navedeno dokumentacijo ne razpolaga, ker se je izgubila med selitvijo, na upravni enoti pa so ji pojasnili, da s staro dokumentacijo ne razpolagajo več. Zato bi bil moral ustrezne dokaze pridobiti upravni organ po uradni dolžnosti. Tožnica tudi ni bila pozvana na dopolnitev in predložitev dokazov. Glede na navedeno je podan tožbeni razlog bistvene kršitve določb upravnega postopka, posledično pa tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica sodišču predlaga, da odločbi prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega organa, spremeni tako, da postopek inšpiciranja ustavi oziroma da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče smiselno štelo, da tožnica izpodbija prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njen pravno zavarovani interes oziroma pravico. Sporen je torej izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi določb 152. člena ZGO-1. Po navedeni določbi inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalna gradnja, je obrazloženo v točki 12.1 2. člena ZGO-1. Le-ta določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Med strankama je sporno, ali ima tožnica za obstoječ objekt ustrezno upravno dovoljenje. Po presoji sodišča je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožnica za navedeno gradnjo ni imela ustreznega upravnega dovoljenja, saj tožnica tega ni z ničemer izkazala. Ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, je tudi pravilno odredil ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji po 152. členu ZGO-1. Ni utemeljena tožbena navedba, da bi moral dokaze pridobiti upravni organ, saj je trditveno in dokazno breme na strani stranke.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.