Jedro

Uradna oseba mora na razpisano ustno obravnavo istočasno povabiti vse stranke postopka in jim na ta način omogočiti, da osebam, ki so zaslišane v dokazne namene, postavljajo vprašanja. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke in zagotavlja stranki postopka pravico do izjave tudi do obremenilnih dokazov in prič, kar je pomembno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v upravnem postopku preuranjeno.

V upravnem postopku ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi. Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Gozdarska inšpekcija, Območna enota Celje, Izpostava Dravograd, številka 0613-869/2015-90 z dne 10. 6. 2019 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. V predmetni zadevi je naslovno sodišče že odločalo, in sicer je s sodbo II U 368/2016-11 z dne 3. 10. 2018 tožbi ugodilo, odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0613-869/2015-20 z dne 10. 3. 2016 in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0613-266/2016/5 z dne 8. 8. 2016, odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

2. Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo je v ponovnem postopku izdal izpodbijano odločbo, s katero je odločil, da mora tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) na zahodnem delu serpentine „X.“ na zemljišču s parcelno številko 942, k. o. ..., odstraniti zatravljen del v dolžini 24 metrov, v srednjem najširšem delu 2 metra cestnega telesa na skupni površini 31 m2, v debelini travne ruše 10 cm, ter v navedeni dolžini odstraniti tudi žico in kole električnega pastirja, pri čemer je zatravljeno površino opredelil s točkami koordinatnega sistema D96-TM (ETRS) koordinat, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe (1. točka izreka). Rok izvršitve izrečenega pod točko 1 je 15 dni po prejemu odločbe (2. točka izreka). Ko bo delo opravljeno, mora zavezanec o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V zvezi z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

3. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano je, kot drugostopenjski organ, z odločbo št. 0613-790/2019/2 z dne 7. 11. 2019, zavrnilo.

_Tožbene navedbe_

4. Tožnik v tožbi v upravnem sporu navaja, da ne drži, da bi kakorkoli posegel v gozdno cesto Y., in da mu je bilo z izpodbijano odločbo naloženo nekaj, česar ni nikoli bilo, ter je tudi v nasprotju s predpisi, ki ga zavezujejo kot lastnika kmetijskega zemljišča. Po končani zimski sezoni v letu 2015 je, kot dober gospodar, s travnika na parc. št. 942, k. o. ..., odstranil kamenje, ki je bilo na njem zaradi pluženja in posipanja ceste v času snega. Po tem je travnik ogradil, kot ga je ogradil tudi vsa leta pred tem, saj na tem delu travnika pase živino ali ga kosi. Kot kmetovalec, ki upravlja z zaščiteno kmetijo, prejema državno subvencijo, zaradi česar mora imeti travnike urejene, sicer mora subvencijo vrniti. Takšno stanje, kot ga zahteva tožena stranka, pa ne predstavlja stanja, kot naj bi bilo pred njegovim ravnanjem, temveč stanje, ki ga tožena stranka želi doseči, pri čemer pa se zasledujejo drugi interesi, kar je že večkrat izpostavil toženi stranki.

5. Tožnik nadalje navaja, da pred t. i. nedovoljenim posegom niso bile narejene nobene meritve spornega zemljišča, ki bi se lahko preizkusile z izmerami, ki so sedaj navedene v izpodbijani odločbi in so povzete iz predpisov, nikakor pa ne izhajajo iz stanja v naravi. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi na kraju samem nastalo cestišče, ki ga tam nikoli ni bilo, niti ni potrebno in v skladu z naravo, potreben pa bi bil velik poseg v njegovo kmetijsko zemljišče in s tem onemogočeno izkoriščanje njegovih kmetijskih površin.

6. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja, da ne razpolaga z mehanizacijo, ki je potrebna za opravo zahtevanih del, prav tako pa mu niso znane „točke Koordinatnega sistema D96-TM (ETRS)“, do česar se tožena stranka ni opredelila. Ker ni strokovnjak na področju geodezije, meni, da v odločbi določene obveznosti ne more izpolniti, prav tako obstoji velika bojazen, da četudi bi koga najel, delo ne bi bilo opravljeno v skladu z odločbo. Izpostavlja, da doslej še ni bil narejen geodetski posnetek spornega dela oziroma je bil narejen v zimskem času, zaradi česar ni bila vidna naravna meja. Sodišču zato predlaga, da se pri Geodetski upravi RS pridobi prikaz parcele, skico geodetske uprave, ortofoto posnetek sporne parcele, in da se angažira izvedenec geometer, ki bo odmeril morebitno sporno zemljišče. 7. Tožnik tudi meni, da tožena stranka ni izdala odločbe v skladu z napotilom naslovnega sodišča. Ponovno poudarja, da ni nikoli podal soglasja, da se cesta, ki poteka po njegovem zemljišču, kategorizira kot gozdna cesta, niti takšnega soglasja niso dali njegovi pravni predniki. Niti njemu niti njegovemu pravnemu predniku nikoli ni bil vročen noben akt, iz katerega bi izhajalo, da je njegovo zemljišče kategorizirano kot gozdna cesta, zato ne more priznati takšnega statusa ceste, kot ga sedaj navaja tožena stranka. Prepričan je, da če je bila sporna cesta kategorizirana kot gozdna cesta, navedeno ni bilo narejeno v skladu z zakonom in mu ni bila dana možnost izjasnitve. V kolikor bi bila sporna cesta dejansko kategorizirana kot gozdna cesta, bi morala biti tudi primerno vzdrževana, kar pa v zadnjih 10 letih ni bila oziroma vsaj ne v celotni dolžini. Opozarja še, da drugostopenjski organ v odločbi tudi ni pojasnil, katerih novih dejstev in dokazov ni mogel oziroma smel upoštevati.

_Navedbe tožene stranke_

8. Tožena stranka je predložila upravni spis, v odgovoru na tožbo pa je prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Predlagala je, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

_Odločanje po sodnici posameznici_

9. Sodišče je dne 7. 12. 2022 sprejelo sklep opr. št. II U 541/2019-10, na podlagi katerega odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Senat je namreč presodil, da so izpolnjeni pogoji za odločanje po sodnici posameznici, na kar pa tudi ni bilo pripomb s strani strank.

_Glavna obravnava_

10. Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 in določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je kot stranko zaslišalo tožnika. Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

11. Sodišče je narok za glavno obravnavo opravilo dne 27. 1. 2023 v odsotnosti tožene stranke, ki na narok ni pristopila, niti izostanka ni opravičila, čeprav je bila pravilno vabljena (drugi odstavek 58. člena ZUS-1). Tožena stranka je bila v vabilu poučena, da bo sodišče opravilo glavno obravnavo tudi v primeru, če na obravnavo ne bo pristopila.

12. V okviru dokaznega postopka je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega in sodnega spisa, zlasti v odločbo organa I. stopnje št. 0613-869/2015-90 z dne 10. 06. 2019, odločbo organa II. stopnje št. 0613-790/2019/2 z dne 7. 11. 2019, listinski dokaz Izvid in mnenje sodnega izvedenca za geodezijo A. A. z dne 17. 10. 2021, listinski dokaz Izvid in mnenje sodnega izvedenca za gradbeno in cestno prometno stroko B. B. z dne 22. 10. 2021, skico gozdne ceste GC113119 domačija Z., izris gozdne ceste GC 113119 z oleato (prosojnico) skice pod oznako A 23, ter zaslišalo tožnika. Pooblaščenka tožeče stranke je na glavni obravnavi dne 27. 1. 2023 (str. 4 zapisnika) umaknila vse ostale predlagane dokaze.

13. Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri tožbenih navedbah, in sicer je izpovedal, da sporna serpentina ni del gozdne ceste, temveč je v tem delu zavedena gozdna vlaka. Ko se je leta 1976 gradila cesta, za kar je njegova mati dala soglasje, pa se je začela delati cesta od te vlake naprej, brez krivine. Krivina „X.“ je torej ostala tako, kot je še danes, od tam naprej pa se šele začne cesta. Del ceste, kjer poteka krivina, in kjer je sam postavil količke za pašo, ni bil nikoli zakoličen, prav tako pa nikoli ni dal soglasja za spremembo v gozdno cesto. Kljub izrecnemu navodilu državnega sekretarja C. C., Zavodu za gozdove, da mora zavod za ta del pridobiti soglasje, kar ga ni, Zavod za gozdove ceste vpisuje in izpisuje po mili volji. Sam ni dal nikoli soglasja za gozdno cesto na predmetnem delu, ki se je razširil samovoljno. Že v letu 2010 je občino opozoril, da ima na predmetnem delu vpisane GERK-e, zaradi česar so tudi postavljeni količki, saj mora biti zemljišče tam ozelenjeno.

_Glede datuma odločitve_

14. Sodišče je na glavni obravnavi snemalo zaslišanje tožnika: prepis zvočnega posnetka je bil po podatkih sodnega spisa toženi stranki vročen dne 31. 1. 2023, tožeči stranki pa dne 2. 2. 2023. Sodišče je izdajo sodbe pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 dni), je tako sodišče sodbo izdalo prvi delovni dan po dokončnosti zapisnika, to je dne 9. 2. 2023. **K točki I izreka:**

15. Tožba je utemeljena.

16. Pri presoji izpodbijane odločbe je sodišče dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

17. Naslovno sodišče je v sodbi II U 368/2016-11 z dne 3. 10. 2018 upravnemu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje, saj je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala pravne podlage za klasifikacijo predmetnega zemljišča kot gozdne ceste, ki utemeljuje vpis le-te v evidenco gozdnih cest. Poudarilo je tudi, da sprememba rabe zasebnega zemljišča v rabo gozdne ceste javnega značaja, brez ustrezne pravne podlage, pomeni protipraven poseg v ustavno varovano pravico tožnika do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), glede na to, da je predmetna „gozdna cesta“ zasebno zemljišče. 18. Po proučitvi zadeve in izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da je upravni organ v izpodbijani odločbi sicer obširno opisal, kakšne bi naj bile dimenzije serpentine „X.“ v skladu s Smernicami za sestavo investicijskih programov in glavnih projektov za gozdne ceste in Smernicami za projektiranje gozdnih cest, skliceval pa se je tudi na soglasje D. D. iz leta 1976 za izgradnjo gozdne ceste Y. V zvezi z navedenim soglasjem sodišče ugotavlja, da je bilo dano za izgradnjo priključka Y. , ki poteka od sporne serpentine naprej in torej soglasje ni vključevalo izgradnje navedenega dela zemljišča, kar je na zaslišanju pred upravnim organom smiselno potrdil tudi odgovorni projektant E. E., ki je navajal, da se je začetek projektiranja priključka Y. začel v serpentini „X.“, kjer je bilo tudi obračališče in skladišče lesa. Iz vseh zbranih dokazov in navedenih predpisov torej ni razvidno, da bi bila sporna serpentina del priključka Y. , temveč le-ta poteka od serpentine naprej.

19. Tožnik je ves čas postopka navajal, o čemer je izpovedal tudi na sodišču, da na spornem območju ni gozdna cesta, temveč gozdna vlaka2 do širine 2,5 metra, kot je zavedeno v katastru in zemljiški knjigi, pri čemer pa se upravni organ do njegovih navedb sploh ni opredelil, temveč je v izpodbijani odločbi zgolj navajal, da že samo ime projekta „Cestni priključek Y.“ pove, da gre za priključek na cesto in ne na vlako, pri čemer pa ni pojasnil, kdaj in na kakšni podlagi je bila opravljena sprememba navedenega dela iz vlake v cesto. Sodišče tako ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe še vedno ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je bil opravljen vpis gozdne ceste v delu, ki obsega sporno serpentino, v evidence oziroma na kakšni podlagi je bila opravljena sprememba gozdne vlake v gozdno cesto, glede na nesporno dejstvo, da poteka serpentina čez zemljišče v lasti tožnika in je zato za vsakršno tovrstno spremembo potrebno soglasje lastnika.

20. Sodišče nadalje ugotavlja, da je upravni organ v izpodbijani odločbi sicer navajal, da gozdno cesto št. 113119 sedaj vodi v evidenci na podlagi dokumenta, označenega s šifro 34093-201/2018 z dne 27. 11. 2018, vendar pa je bil očitno vpis gozdne ceste v evidence Zavoda za gozdove opravljen brez vednosti in soglasja tožnika, o čemer je slednji izpovedal na sodišču. Sodišče je pri tem sledilo tudi izpovedbi tožnika, da če bi čez sporni del zemljišča dejansko potekala gozdna cesta, ne bi mogel opraviti vpisa GERKov za travinje, kar vse po presoji sodišča kaže na to, da Zavod za gozdove dejansko ni imel ustrezne pravne podlage za to, da bi ta del vodil kot gozdno cesto.

21. Sodišče v luči nadaljnjega vodenja postopka še pripominja, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo med drugim oprl na zapisnik o zaslišanju predstavnika ZGS, OE Slovenj Gradec, z dne 28. 11. 2018 in izjavo odgovornega projektanta E. E. z dne 9. 1. 2019, pri čemer pa tožnik o zaslišanju navedenih prič ni bil obveščen in se posledično zaslišanj ni mogel udeležiti. Čeprav je upravni organ tožniku sicer omogočil, da se je do izpovedb navedenih prič naknadno opredelil, kot izhaja iz zapisnika št. 0613-869/2015-88 z dne 15. 5. 2019, pa v upravnem postopku ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi, temveč bi moral upravni organ tožniku tudi omogočiti, da lahko zaslišanim pričam postavlja vprašanja3. 22. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) namreč v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Ker ZIN in Zakon o gozdovih (v nadaljevanju: ZG) ne urejata načela zaslišanja stranke in njegovih izvedbenih določb, je treba uporabiti določbe ZUP. Navedeni zakon v prvem odstavku 9. člena opredeljuje omenjeno načelo, ki pomeni, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V ta namen mora na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven nje pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti tudi, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem (4. točka). Ustna obravnava mora biti razpisana vselej, če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence (prvi odstavek 154. člena ZUP).

23. Iz navedenih določb izhaja, da mora uradna oseba na razpisano ustno obravnavo istočasno povabiti vse stranke postopka in jim na ta način omogočiti, da osebam, ki so zaslišane v dokazne namene, postavljajo vprašanja. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke in zagotavlja stranki postopka pravico do izjave tudi do obremenilnih dokazov in prič, kar je pomembno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v upravnem postopku preuranjeno.

24. V upravnem postopku torej ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi. Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi katere je treba odpraviti odločbo prve stopnje in dopolniti postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP) ter s tem odpraviti ugotovljeno kršitev.

25. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je na podlagi določb 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo, ker ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve in je tožena stranka nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabila materialno določbo tretjega odstavka 77. člena ZG v zvezi s četrtim odstavkom 37. člena ZG. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zato sodišče zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek.

26. V ponovnem postopku bo moral upravni organ, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, tožniku omogočiti, da prisostvuje zaslišanju prič in jim postavlja vprašanja, po tako izvedenem postopku pa bo moral ponovno preučiti, ali je sporna serpentina „X.“ del gozdne ceste in ali je organ imel za vpis gozdne ceste v tem delu v evidence ustrezno pravno podlago. Pri navedenem sodišče pripominja, da je za odločanje in pravno podlago v postopku dopustna zgolj uporaba zakona in pravilnika, ki mora biti z zakonom skladen, ne pa tudi morebitna navodila ali drugi notranji akti organa. Kolikor bo upravni organ ugotovil, da so ti pogoji izpolnjeni, pa bo moral tudi pojasniti, na kakšen način so bile določene koordinate v izpodbijani odločbi in ali je imel tožnik možnost prisostvovati meritvam, s katerimi je bil sporni del odmerjen.

**K II. točki izreka**

27. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 385,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetnica, ki ni zavezanka za plačilo DDV.

28. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

29. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Enako komentar ZUS-1, str. 266, točka 5. in 7. 2 Kot je razvidno iz Smernic za projektiranje gozdnih cest, je gozdna cesta po definiciji stalna prometnica, ki omogoča racionalen prevoz gozdnih proizvodov s cestnimi vozili in je prvenstveno namenjena za gozdarjenje z gozdom, medtem ko je gozdna vlaka stalna ali začasna prometnica, ki služi za spravilo lesa z motornimi ali animalnimi spravilnimi sredstvi. 3 tako npr. sodbe Upravnega sodišča RS II U 368/2017 z dne 18. 9. 2019 v zvezi s sklepom X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, II U 381/2017 z dne 10. 12. 2020, II U 127/2020 z dne 12. 4. 2021.