Jedro

Tožnik je na ulici parkiral vozilo z namenom, da bi počakal iz hiše prihajajoče dekle. Toženca, ki je pripeljal za tožnikom, je na cesti parkirano vozilo zmotilo in tako razburilo, da je neupravičeno in pretirano odreagiral. Fizično šibkejšega tožnika, ki ni kazal nikakršnega razburjanja in agresije, je v napadu jeze s pestjo udaril v obraz (v arkado nad levim očesom). S tem ga je telesno poškodoval in mu povzročil zatrjevano nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Toženec ni imel razlogov za odvračanje nevarnosti. Ne njemu ne drugim s strani tožnika ni grozil nikakršen napad, zaradi katerega bi se moral toženec braniti, zaradi česar sklicevanje na dovoljeno samopomoč ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 917,07 odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema sodbe naprej ter 871,06 EUR pravdnih stroškov neposredno tožeči stranki in 422,65 EUR na račun proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči, vse v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo naprej.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po pritožbenem mnenju je sodba nepravilna in nezakonita, ker temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče napravilo napačne dejanske zaključke o dejanskem stanju. Napačni so zaključki o poteku dogodka. Zmotno sta ocenjeni izpovedbi toženca in njegove hčerke kot neverodostojni in nejasni, na drugi strani pa je sodišče neupravičeno verjelo tožniku in njegovim pričam. Ni analize njihovih izpovedb in ocene verodostojnosti. Zaključki o brcanju v copat so nepravilni in protispisni. Brca v copat je relevantna v poteku škodnega dogodka. Prav o tem obstaja neskladje med izjavo tožnika in izjavami z njegove strani predlaganih prič. Ker niso bili verodostojni, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Uporabiti je treba določbe o samopomoči in silobranu, ki izključujejo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Napačna je tudi ocena, da se toženec ni mogel ustrašiti tožnika in da bi moral biti bolj pozoren nanj. V času dogodka zaradi slabe vidljivosti ni bilo mogoče daljše spremljanje gibajočega tožnika, zato je bil toženčev strah pred protipravnim napadom tožnika upravičen.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP1). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je nanj vezano in ga v pritožbenem postopku ne preizkuša več.

6. Tožnik je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 24. 11. 2015. Trdil in dokazoval je, da ga je toženec pred hišo staršev njegovega dekleta udaril in telesno poškodoval. Toženec se je branil s sklicevanjem na okoliščine, ki izključujejo krivdno odgovornost (na dovoljeno samopomoč in silobran), pri čemer vztraja v pritožbi.

7. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče zaslišalo vse očividce dogodka, je ugotovilo, da je bil dejanski napadalec toženec, tako kot je trdil tožnik. Tožnik je na ulici parkiral vozilo z namenom, da bi počakal iz hiše prihajajoče dekle. Toženca, ki je pripeljal za tožnikom, je na cesti parkirano vozilo zmotilo in tako razburilo, da je neupravičeno in pretirano odreagiral. Fizično šibkejšega tožnika, ki ni kazal nikakršnega razburjanja in agresije, je v napadu jeze s pestjo udaril v obraz (v arkado nad levim očesom). S tem ga je telesno poškodoval in mu povzročil zatrjevano nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Toženec ni imel razlogov za odvračanje nevarnosti. Ne njemu ne drugim s strani tožnika ni grozil nikakršen napad, zaradi katerega bi se moral toženec braniti.

8. Ob takih dejanskih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je tudi pravno pravilno odločeno o protipravnem ravnanju toženca in njegovi krivdni odgovornosti za tožnikovo škodo (131. člen OZ v zvezi z 10. členom OZ2). Na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje o okoliščinah in poteku škodnega dogodka, zaradi omejenega pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ni treba odgovarjati. Tudi s pritožbenim uveljavljanjem bistvene kršitve pravil 8. člena ZPP (zatrjevana zmotna dokazna ocena izpovedb zaslišanih strank in prič), pritožnik ne more uspeti, ker relativne bistvene kršitve pravil postopka niso dovoljeni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Ugotovljene dejanske okoliščine pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne dopuščajo uporabe materialnopravnih določb 138. člena OZ o silobranu niti 139. člena OZ o dovoljeni samopomoči. Napadalec je bil v resnici toženec in ne tožnik. Nevarnosti, ki bi mu grozila s strani tožnika in zaradi katere bi se moral braniti, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

9. Presoja o toženčevem protipravnem ravnanju in krivdni odgovornosti ima oporo v 131. členu OZ v zvezi z 10. členom OZ. Pojasnjena je s pravilnimi, popolnimi in življenjsko logičnimi ter prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. V razlogih sodbe ni nikakršnih nelogičnosti, neskladij niti očitane protispisnosti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Za to procesno kršitev bi šlo le, če bi sodišče napačno povzelo kakšen dokaz, ne pa, če je dokaze ocenilo drugače, kot želi toženec. Tudi s tovrstnimi pritožbenimi navedbami v resnici graja le ugotovljeno dejansko stanje, s čimer, kot je bilo že pojasnjeno, v tem pritožbenem postopku ne more uspeti.

10. Ugotovitev o obsegu tožnikove škode (točke 18 do 31 sodbe) in višini dosojene odškodnine pritožba ne izpodbija. Ob uradnem preizkusu, ko mora pritožbeno sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo skladna z materialnopravnimi merili iz 179. člena OZ, odškodnina za premoženjsko škodo pa s prvim odstavkom 174. člena OZ. Ker odločitev tudi v tem delu ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

1 Zakon o pravdnem postopku, uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS št. 83/2001 s spremembami.