Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino zato, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je ponarejena listina tista, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni pomembno, ali gre za resnično ali neresnično vsebino.

Navedba, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj, predstavlja razlago, kaj je ponarejena listina, zato je le-to v opisu dejanja potrebno konkretizirati. Gre za bistveni element kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki velja tako za izvršitveno obliko ponareditve listine, kakor tudi za izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine.

V obravnavanem primeru se obdolženima R.V. in D.V. očita, da bi naj ponarejene listine uporabila kot prave s tem, da sta dne 25. 2. 2013 v davčno inšpekcijskem postopku obnove odmere dohodnine za leto (…), na Finančni urad Ptuj, po svojem pooblaščencu R.S., predložila ponarejene fotokopije potrdil o predaji gotovine (...), z namenom dokazovanja, da sta gotovino, navedeno na potrdilih, izročila predstavniku družbe M.N. d.o.o, kar pa nista storila, saj družba M.N. d.o.o. navedene gotovine ni nikoli prejela, zaradi česar so fotokopije potrdil ponarejene. Iz takega opisa kaznivega dejanja niso razvidna dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da izdajatelj potrdil ni tisti, ki je na njih naveden kot izdajatelj (niti ni razvidno, kdo je izdajatelj potrdil), temveč je konkretizacija očitka v celoti podana v smeri neresničnosti vsebine potrdil, kar za presojo kaznivega dejanja ponarejanja listin ni relevantno.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje v točkah II izreka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžena R.V. in D.V. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da sta: R.V.

ponarejene listine uporabil kot prave s tem, da je dne 25. 2. 2013 v davčno inšpekcijskem postopku obnove odmere dohodnine za leto 2005, 2006, 2007 in 2008, na Finančni urad Ptuj, po svojem pooblaščencu R.S., predložil ponarejene fotokopije potrdil o predaji gotovine, in sicer: potrdilo z dne 5. 1. 2005 o predaji gotovine v višini 96,000,00 EUR, potrdilo z dne 14. 1. 2005 o predaji gotovine v višini 144.000,00 EUR, potrdilo z dne 19. 1. 2005 o predaji gotovine v višini 18.250,00 EUR, potrdilo z dne 18. 2. 2005 o predaji gotovine v višini 45.200,00 EUR, potrdilo z dne 25. 2. 2005 o predaji gotovine v višini 195.000,00 EUR, potrdilo z dne 11. 3. 2005 o predaji gotovine v višini 48.800,00 EUR, potrdilo z dne 8. 4. 2005 o predaji gotovine v višini 196.000,00 EUR, potrdilo z dne 13. 4. 2005 o predaji gotovine v višini 25.000,00 EUR, potrdilo z dne 28. 4. 2005 o predaji gotovine v višini 85.000,00 EUR, potrdilo z dne 24. 5. 2005 o predaji gotovine v višini 22.000,00 EUR, potrdilo z dne 21. 6. 2005 o predaji gotovine v višini 24.600,00 EUR, potrdilo z dne 23. 6. 2005 o predaji gotovine v višini 86.300,00 EUR, potrdilo z dne 4. 7. 2005 o predaji gotovine v višini 31.750,00 EUR, potrdilo z dne 21. 7. 2005 o predaji gotovine v višini 132.000,00 EUR, potrdilo z dne 6. 9. 2005 o predaji gotovine v višini 24.100,00 EUR, potrdilo z dne 9. 9. 2005 o predaji gotovine v višini 39.200,00 EUR, potrdilo z dne 27. 9. 2005 o predaji gotovine v višini 67.850,00 EUR, potrdilo z dne 6. 10. 2005 o predaji gotovine v višini 106.500,00 EUR, potrdilo z dne 27. 10. 2005 o predaji gotovine v višini 70.700,00 EUR, potrdilo z dne 4. 11. 2005 o predaji gotovine v višini 84.600,00 EUR, potrdilo z dne 21. 11. 2005 o predaji gotovine v višini 128.000,00 EUR, potrdilo z dne 16. 12. 2005 o predaji gotovine v višini 120.000,00 EUR, potrdilo z dne 28. 12. 2005 o predaji gotovine v višini 177.000,00 EUR, potrdilo z dne 5. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 63.000,00 EUR, potrdilo z dne 5. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 65.800,00 EUR, potrdilo z dne 19. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 177.000,00 EUR, potrdilo z dne 19. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 160.000,00 EUR, potrdilo z dne 24. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 76.000,00 EUR, potrdilo z dne 31. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 147.000,00 EUR, potrdilo z dne 17. 2. 2006 o predaji gotovine v višini 170.000,00 EUR, potrdilo z dne 7. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 12.840,00 EUR, potrdilo z dne 14. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 110.000,00 EUR, potrdilo z dne 14. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 10.000,00 EUR, potrdilo z dne 22. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 264.800,00 EUR, potrdilo z dne 30. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 11.500,00 EUR, potrdilo z dne 31. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 64.500,00 EUR, potrdilo z dne 19. 5. 2006 o predaji gotovine v višini 44.200,00 EUR, potrdilo z dne 22. 5. 2006 o predaji gotovine v višini 35.000,00 EUR, potrdilo z dne 6. 6. 2006 o predaji gotovine v višini 11.400,00 EUR, potrdilo z dne 23. 8. 2006 o predaji gotovine v višini 110.900,00 EUR, potrdilo z dne 30. 8. 2006 o predaji gotovine v višini 4.500,00 EUR, potrdilo z dne 27. 9. 2006 o predaji gotovine v višini 46.500,00 EUR, potrdilo z dne 20. 10. 2006 o predaji gotovine v višini 110.700,00 EUR, potrdilo z dne 9. 11. 2007 o predaji gotovine v višini 132.740,00 EUR, potrdilo z dne 15. 11. 2006 o predaji gotovine v višini 145.900,00 EUR, potrdilo z dne 30. 11. 2006 o predaji gotovine v višini 18.335,00 EUR, potrdilo z dne 26. 1. 2007 o predaji gotovine v višini 16.230,00 EUR, potrdilo z dne 12. 2. 2007 o predaji gotovine v višini 823.320,00 EUR, potrdilo z dne 4. 4. 2007 o predaji gotovine v višini 4.000,00 EUR, potrdilo z dne 4. 4. 2007 o predaji gotovine v višini 357.000,00 EUR, potrdilo z dne 4. 4. 2007 o predaji gotovine v višini 500,00 EUR, potrdilo z dne 4. 6. 2007 o predaji gotovine v višini 203.880,00 EUR, potrdilo z dne 13. 6. 2007 o predaji gotovine v višini 460.790,00 EUR, potrdilo z dne 10. 8. 2007 o predaji gotovine v višini 159.690,00 EUR, potrdilo z dne 10. 9. 2007 o predaji gotovine v višini 360.390,00 EUR, potrdilo z dne 12. 10. 2007 o predaji gotovine v višini 171.000,00 EUR, potrdilo z dne 28. 3. 2008 o predaji gotovine v višini 195.000,00 EUR, potrdilo z dne 21. 5. 2008 o predaji gotovine v višini 132.450,00 EUR, potrdilo z dne 5. 6. 2008 o predaji gotovine v višini 70.000,00 EUR, potrdilo z dne 15. 7. 2008 o predaji gotovine v višini 171.000,00 EUR, potrdilo z dne 29. 7. 2008 o predaji gotovine v višini 93.000,00 EUR, potrdilo z dne 6. 10. 2008 o predaji gotovine v višini 245.000,00 EUR, potrdilo z dne 6. 10. 2008 o predaji gotovine v višini 117.000,00 EUR, potrdilo z dne 12. 11. 2008 o predaji gotovine v višini 357.000,00 EUR, potrdilo z dne 14. 11. 2008 o predaji gotovine v višini 176.000,00 EUR, potrdilo z dne 3. 12. 2008 o predaji gotovine v višini 270.200,00 EUR, potrdilo z dne 16. 12. 2008 o predaji gotovine v višini 172.000,00 EUR, potrdilo z dne 23. 12. 2008 o predaji gotovine v višini 145.500,00 EUR, z namenom dokazovanja, da je gotovino navedeno na potrdilih izročil predstavniku družbe M.N. d.o.o., kar pa ni storil, saj družba M.N. d.o.o. navedene gotovine ni nikoli prejela, zaradi česar so fotokopije potrdil ponarejene; D.V.

ponarejene listine uporabil kot prave s tem, da je dne 25. 2. 2013 v davčno inšpekcijskem postopku obnove odmere dohodnine za leto 2005, 2006 in 2007, na Finančni urad Ptuj, po svojem pooblaščencu R.S., predložil ponarejene fotokopije potrdil o predaji gotovine, in sicer: potrdilo z dne 31. 1. 2005 o predaji gotovine v višini 50.000,00 EUR, potrdilo z dne 31. 1. 2005 o predaji gotovine v višini 60.000,00 EUR, potrdilo z dne 2. 2. 2005 o predaji gotovine v višini 72.900,00 EUR, potrdilo z dne 7. 2. 2005 o predaji gotovine v višini 90.900,00 EUR, potrdilo z dne 16. 2. 2005 o predaji gotovine v višini 31.000,00 EUR, potrdilo z dne 1. 3. 2005 o predaji gotovine v višini 129.200,00 EUR, potrdilo z dne 3. 3. 2005 o predaji gotovine v višini 4.000,00 EUR, potrdilo z dne 18. 3. 2005 o predaji gotovine v višini 19.000,00 EUR, potrdilo z dne 23. 3. 2005 o predaji gotovine v višini 24.000,00 EUR, potrdilo z dne 21. 4. 2005 o predaji gotovine v višini 600,00 EUR, potrdilo z dne 21. 4. 2005 o predaji gotovine v višini 25.000,00 EUR, potrdilo z dne 17. 5. 2005 o predaji gotovine v višini 24.900,00 EUR, potrdilo z dne 28. 6. 2005 o predaji gotovine v višini 36.200,00 EUR, potrdilo z dne 27. 7. 2005 o predaji gotovine v višini 58.100,00 EUR, potrdilo z dne 28. 7. 2005 o predaji gotovine v višini 92.000,00 EUR, potrdilo z dne 10. 8. 2005 o predaji gotovine v višini 70.000,00 EUR, potrdilo z dne 22. 8. 2005 o predaji gotovine v višini 110.000,00 EUR, potrdilo z dne 29. 8. 2005 o predaji gotovine v višini 61.700,00 EUR, potrdilo z dne 1. 9. 2005 o predaji gotovine v višini 24.800,00 EUR, potrdilo z dne 23. 9. 2005 o predaji gotovine v višini 30.000,00 EUR, potrdilo z dne 19. 10. 2005 o predaji gotovine v višini 110.000,00 EUR, potrdilo z dne 21. 10. 2005 o predaji gotovine v višini 95.000,00 EUR, potrdilo z dne 24. 10. 2005 o predaji gotovine v višini 76.000,00 EUR, potrdilo z dne 2. 11. 2005 o predaji gotovine v višini 148.150,00 EUR, potrdilo z dne 17. 11. 2005 o predaji gotovine v višini 158.200,00 EUR, potrdilo z dne 30. 11. 2005 o predaji gotovine v višini 51.200,00 EUR, potrdilo z dne 20. 12. 2005 o predaji gotovine v višini 98.600,00 EUR, potrdilo z dne 22. 12. 2005 o predaji gotovine v višini 78.500,00 EUR, potrdilo z dne 22. 12. 2005 o predaji gotovine v višini 39.300,00 EUR, potrdilo z dne 12. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 28.500,00 EUR, potrdilo z dne 17. 1. 2006 o predaji gotovine v višini 102.200,00 EUR, potrdilo z dne 8. 2. 2006 o predaji gotovine v višini 87.900,00 EUR, potrdilo z dne 14. 2. 2006 o predaji gotovine v višini 156.100,00 EUR, potrdilo z dne 23. 2. 2006 o predaji gotovine v višini 55.000,00 EUR, potrdilo z dne 2. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 37.245,00 EUR, potrdilo z dne 9. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 500,00 EUR, potrdilo z dne 9. 3. 2006 o predaji gotovine v višini 21.000,00 EUR, potrdilo z dne 7. 4. 2006 o predaji gotovine v višini 44.500,00 EUR, potrdilo z dne 12. 4. 2006 o predaji gotovine v višini 130.200,00 EUR, potrdilo z dne 13. 4. 2006 o predaji gotovine v višini 51.700,00 EUR, potrdilo z dne 13. 6. 2006 o predaji gotovine v višini 42.000,00 EUR, potrdilo z dne 10. 7. 2006 o predaji gotovine v višini 1.100,00 EUR, potrdilo z dne 10. 7. 2006 o predaji gotovine v višini 106.860,00 EUR, potrdilo z dne 12. 7. 2006 o predaji gotovine v višini 39.100,00 EUR, potrdilo z dne 18. 7. 2006 o predaji gotovine v višini 2.540,00 EUR, potrdilo z dne 27. 7. 2006 o predaji gotovine v višini 30.200,00 EUR, potrdilo z dne 28. 7. 2006 o predaji gotovine v višini 490,00 EUR, potrdilo z dne 28. 7. 2006 o predaji gotovine v višini 76.000,00 EUR, potrdilo z dne 3. 8. 2006 o predaji gotovine v višini 760,00 EUR, potrdilo z dne 3. 8. 2006 o predaji gotovine v višini 42.800,00 EUR, potrdilo z dne 9. 8. 2006 o predaji gotovine v višini 28.500,00 EUR, potrdilo z dne 17. 8. 2006 o predaji gotovine v višini 123.400,00 EUR, potrdilo z dne 17. 8. 2006 o predaji gotovine v višini 400,00 EUR, potrdilo z dne 22. 9. 2006 o predaji gotovine v višini 124.900,00 EUR, potrdilo z dne 4. 10. 2006 o predaji gotovine v višini 14.900,00 EUR, potrdilo z dne 11. 10. 2006 o predaji gotovine v višini 18.000,00 EUR, potrdilo z dne 11. 10. 2006 o predaji gotovine v višini 620,00 EUR, potrdilo z dne 17. 4. 2007 o predaji gotovine v višini 78.560,00 EUR, potrdilo z dne 18. 5. 2007 o predaji gotovine v višini 551.700,00 EUR, potrdilo z dne 8. 6. 2007 o predaji gotovine v višini 105.000,00 EUR, potrdilo z dne 8. 6. 2007 o predaji gotovine v višini 34.300,00 EUR, potrdilo z dne 18. 6. 2007 o predaji gotovine v višini 30.000,00 EUR, potrdilo z dne 25. 10. 2007 o predaji gotovine v višini 16.500,00 EUR, potrdilo z dne 26. 3. 2008 o predaji gotovine v višini 55.000,00 EUR, z namenom dokazovanja, da je gotovino navedeno na potrdilih izročil predstavniku družbe M.N. d.o.o., kar pa ni storil, saj družba M.N. d.o.o. navedene gotovine ni nikoli prejela, zaradi česar so fotokopije potrdil ponarejene, s čimer naj bi storila: - obdolženi R.V. kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in - obdolženi D.V. kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stroški pritožbenega postopka ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov na pritožbeni stopnji bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 6122/2016 z dne 17. 12. 2019 obdolžena R.V. in D.V. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki je obdolženemu R.V. v točki I očitala storitev štirih kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in v točki II storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženemu D.V. pa v točki I storitev treh kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena KZ in v točki II storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obdolžencev in nagrada njunih zagovornikov, odvetnice K.F. in odvetnika T.H., bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornica obdolženega R.V., odvetnica K.F., in zagovornik obdolženega D.V., odvetnik T.H.. Pritožnemu sodišču predlagata, da pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožbeno sodišče je o seji pritožbenega senata obvestilo obdolženega R.V. in njegovo zagovornico, kot je slednja zahtevala v odgovoru na pritožbo, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi obdolženega D.V. in njegovega zagovornika ter državno tožilko. Vsi so se seje udeležili.

5. Po pregledu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje: Glede kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena KZ (točki I izreka izpodbijane sodbe):

6. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in zbrane dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno izreklo oprostilno sodbo. Pritožbeno sodišče mu zato pritrjuje in kot pravilne povzema prepričljive in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zaključek, da ni zadostnih dokazov, ki bi brez vsakega dvoma potrdili očitke obtožbe iz točk I izreka izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih navedb, v okviru katerih je presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev, pa pritožbeno sodišče še dodaja:

7. Pritožba graja dejanske zaključke sodišča prve stopnje in poudarja, da gotovinski dvigi obdolženih R.V. in D.V. predstavljajo dohodke, ki se na podlagi 15. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) štejejo za njune druge dohodke. Ocenjuje, da izvedeni dokazi nesporno dokazujejo, da sta obdolženca opravila gotovinske dvige s transakcijskega računa št. ...708, pri čemer je denar prišel v njuno sfero in sta z njim tudi razpolagala. V tej zvezi se sklicuje zlasti na ugotovitve sodne izvedenke za ekonomijo in davke mag. S.L., v okviru katerih izpostavlja, da se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan tej fizični osebi na razpolago (15. člen ZDoh); da dvig denarja pomeni razpolaganje; da se v primeru, ko fizična oseba dobi neko gotovino oziroma razpolaga z nekim dohodkom, šteje, da ji je bil ta izplačan, ne glede na to, kaj je bil vir tega dohodka; da so tisti, ki so gotovino dvignili in podpisali dvige, za to prevzeli odgovornost in so že z dvigi razpolagali z gotovino, ter da v kolikor ima fizična oseba možnost razpolagati z neko gotovino in ne dokaže, da jo je uporabila za namen družbe, to pomeni, da iznese premoženje iz družbe v fizično sfero, zaradi česar je ta oseba obdavčena kot fizična oseba.

8. Pravilnosti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne more omajati. Pri povzetih navedbah ne gre prezreti, da je izvedenka hkrati tudi pojasnila, da se v primeru, če fizična oseba gotovino po dvigu preda naprej, za plačilo dohodnine bremeni končnega prejemnika te gotovine, pri čemer je slednje obrazložila tudi v luči zagovorov obeh obdolžencev, ki sta zatrjevala, da sta gotovino, ki sta jo pri podružnici S. v B. L. v N. (sicer nedvomno) dvignila s transakcijskega računa št. ...708, katerega imetnica je bila družba M.N. d.o.o. (1), predala M.V.. V tej zvezi je sodna izvedenka določno pojasnila, da bi se v takem primeru dohodki morali pripisati M.V.. Kot bo obrazloženo še v nadaljevanju, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi niso potrdili, da sta obdolženca nedvomno denar zadržala zase in da ga nista predala M.V., ki ga je porabil za poslovanje družb, kot sta trdila. Pritožba zato ne more biti uspešna z obširnimi navedbami, katerih bistvo je v trditvi, da obdolženca dvignjene gotovine nista izročila niti družbi M.N. d.o.o. niti družbi R. d.o.o., saj da bi bila gotovina v tem primeru evidentirana v poslovnih knjigah navedenih družb in ustrezno obdavčena.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni razloga, da pričam I.T., K.D., M.M., R.S. in M.M., ki potrjujejo zagovora obeh obdolžencev, ne bi verjelo, pri čemer pritožba tudi ne trdi, da so v njihovih izpovedbah nedoslednosti, zaradi katerih bi jih bilo potrebno oceniti kot neverodostojne, prav tako pa ne pojasni, kaj potrjuje, da obdolženca denarja, ki sta ga dvignila s spornega računa v Nemčiji, nista izročila M.V. (glede na ugotovljen način njegovega poslovanja in vodenja družb tudi ni bistveno, ali je slednji to gotovino prejel v svojstvu družbe M.N. d.o.o. ali družbe R. d.o.o.). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da izjava M.V. v davčnem postopku, da je prejel vse zneske, ki so jih dvignili R.V., D.V. in D.V., izpovedba R.S., da mu je M. V. potrdil, da so bili njegovi družinski člani le „poštarji“, in izpovedbe prič I. T., K.D. in M.M. o tem, da je M.V. vodil poslovanje družb ter prinašal gotovino za izplačilo plač in dodatkov za delavce (kateri so pripadali različnim družbam), potrjujejo, da obdolžena R.V. in D.V. denarja, ki je bil nakazan na račun št. ...708 pri podružnici S. v B. L. v N., nikoli nista štela za svojega ali z njim razpolagala, kljub temu, da sta bila formalno pooblaščena za dvig in razpolaganje. Navedene priče, zlasti M. M., pa potrjujejo tudi izvenbilančno poslovanje M. V. in njegovih družb, o katerem pravilno sklepa prvostopenjsko sodišče, katerega posledica je bila odsotnost evidentiranja gotovine v poslovnih knjigah, neplačilo relevantnih davkov in prispevkov, ki izvirajo iz tovrstnega poslovanja, ter nerealno prikazan dobiček družb, kar pa na davčno obveznost in krivdo obdolžencev ne more vplivati ter ni predmet obravnavanih kaznivih dejanj. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, ki grajajo zaključke sodišča prve stopnje v točkah 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Število delavcev in njihovo prehajanje med družbami, povezanimi z družino V., kakor tudi vir nakazil na račun št. ...708, s katerega sta obdolženca dvigovala gotovino, kar izpostavlja pritožba, namreč niso odločilne okoliščine, ki bi jih bilo potrebno za razjasnitev dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj ugotavljati v postopku, in ki bi lahko omajale pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Za svoje zaključke je namreč imelo zadostno podlago v izpovedbah že navedenih prič in ugotovitvah davčnih organov, pri čemer gre za prepričljive dokaze, ki omogočajo logično oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in ki jo je potrebno razumeti v luči preostalih ugotovitev v izpodbijani sodbi (zlasti točki 20 in 27 obrazložitve), pri čemer obtožba (l. št. 594) na podlagi ugotovitev hrvaškega davčnega organa sama povzema podatke o številu zaposlenih delavcev v družbah M.N. d.o.o. (1) in M.N. d.o.o. (2), zato so pritožbene navedbe tudi v tej smeri neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da ni dokazov, da sta obdolženca denar, ki sta ga dvignila z navedenega računa, štela kot svojega in z njim razpolagala ter da ga nista predala M.V.. Izvedeni dokazi tako niso potrdili, da so gotovinski dvigi predstavljali njun zakonito pridobljeni dohodek ali drugo okoliščino, ki vpliva na ugotovitev davkov in je prijava obvezna ter da sta ravnala z izrecnim namenom, da bi se delno izognila plačilu dohodnine in jima je hkrati šlo za to, da si pridobita veliko premoženjsko korist. Kaznivo dejanje po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena KZ se lahko stori le z direktnim naklepom, pri katerem ima storilec poseben namen, da bi se s svojim ravnanjem popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, poleg tega pa mora imeti posebej motiviran naklep tudi glede nastale posledice - velike premoženjske koristi.1 V obstoj naklepa obdolžencev pritožba ne more prepričati niti z utemeljitvijo, da sta obdolženca večkrat mesečno in sistematično dvigovala visoke zneske gotovine ter jo prevažala iz Nemčije v Slovenijo in da bi, če bi imela namen izročiti denar družbi M.N. d.o.o. ali družbi R. d.o.o., to lahko storila s prenakazili na transakcijski račun teh dveh družb. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, gotovine z navedenega računa v Nemčiji namreč nista dvigovala le obdolženca, temveč tudi vsaj D. V. in M. M., vsi po navodilu M. V., kateremu so v končni fazi gotovino predali, in iz nobenega dokaza ne izhaja nasprotno. Zagovornica obdolženega R.V. v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 53588/2017 z dne 22. 1. 2020, izrečeno v postopku, ki je bil izločen iz obravnavanega postopka, in navaja, da je z njo sodišče prve stopnje po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki je D. V. očitala smiselno enaki kaznivi dejanji zatajitve finančnih obveznosti in ponarejanja listin, potem ko je okrožna državna tožilka obtožbo umaknila, ker je ocenila, da ni dokazov, da bi D. V. izpolnila zakonske znake kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti in ponarejanja listin. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovornico, da okoliščine, ki so narekovale umik obtožbe, niso tako odločilno drugačne (narava pooblastila na računu št. ...708, lastniški delež v družbah M.N. d.o.o., R. d.o.o. in D. d.o.o. ter sodelovanje na sestankih glede postopanja v davčnih postopkih), da bi pri obdolženima R.V. in D.V. utemeljevale izrek obsodilne sodbe.

11. Pritožba še navaja, da dokazi kažejo na to, da sta obdolženca del denarja izročila M.V., del denarja je bil porabljen „za plačilo na roke“, del denarja pa sta porabila za lastne potrebe, a takšna ugotovitev negira očitek in tezo obtožbe, da dohodke obdolžencev predstavljajo prav vsi dvignjeni zneski gotovine, ki so za posamezno leto v obtožnici navedeni v skupni višini. Brez podlage je njena trditev, da sta obdolženca del denarja porabila za lastne potrebe, saj to ni bilo izkazano niti v davčnih postopkih niti v kazenskem postopku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se namreč v davčnih postopkih način porabe dvignjenega denarja in izvor premoženja obdolžencev ni ugotavljal, v kazenskem postopku pa državno tožilstvo med podatki o premoženju obdolžencev in podatki o opravljenih dvigih gotovine ni dokazalo vzročne zveze. Pravilnosti tega zaključka pritožba ne more omajati z nasprotujočimi navedbami, ko na eni strani poudarja nerelevantnost ugotavljanja izvora premoženja obdolžencev v davčnem postopku s trditvijo, da je davčni postopek tekel na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zaradi česar so bila nerelevantna vprašanja davčnemu inšpektorju o tem, zakaj ni preverjal in ugotavljal, kam je šel denar, ki sta ga obdolženca dvignila, medtem ko na drugi strani zatrjuje, da bi bilo potrebno ugotavljati izvor njunega premoženja in da sta obdolženca del denarja, ki sta ga dvignila z računa v Nemčiji, porabila za lastne potrebe, kar bi se naj odražalo v njunem premoženju - vozilih, plovilih, delnicah in nepremičninah ter v visokem življenjskem standardu in potrošnji.

12. Prav tako pritožbi ne gre pritrditi, ko navaja, da obdolženca nista dokazala, da je bila dvignjena gotovina uporabljena za namen gospodarske družbe, pri čemer se opira na mnenje davčnega inšpektorja M. D., katerega stališče je bilo potrjeno na vseh instančnih stopnjah davčnega postopka, in na že navedeno mnenje sodne izvedenke, ki je z davčnega vidika pojasnila, da je oseba obdavčena kot fizična oseba, če ima možnost razpolagati z neko gotovino in ne dokaže, da jo je uporabila za namen družbe. Pritožba pri tem prezre, da elementi kaznivega dejanja zatajitve finančne obveznosti niso identični z dejstvi in okoliščinami, ki jih je treba ugotoviti v upravnem postopku glede davčne obveznosti, prav tako pa obstoj kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti. Obramba zato utemeljeno izpostavlja, da izid davčnega postopka, glede na dokazna pravila in položaj davčnega zavezanca v njem, ne more predstavljati odločilnega dokaza za obstoj kaznivega dejanja, temveč je obstoj zakonskih znakov le-tega potrebno dokazati ob upoštevanju določb kazenskega postopka. Ker so dokazni standardi v kazenskem postopku bistveno drugačni kot v davčnem postopku, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, bi morala obtožba dokazati obstoj vseh zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanja zatajitve finančnih obveznosti, kar pa, kot je bilo že obrazloženo, ni bilo dokazano. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge, da pridobi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) o zavrnitvi revizije in odločbe drugostopenjskega davčnega organa, za kar je v točki 10 obrazložitve sodbe navedlo razumne in tehtne razloge. Ob tem je le še dodati, da okoliščina, ali so upravni oziroma davčni postopki zoper obdolženca pravnomočno končani, in ali je bilo na njihovi podlagi kaj plačano oziroma izterjano, za kazenski postopek nima odločilnega pomena, ker sodišče samostojno ugotavlja dejstva in okoliščine,2 te pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo. Pritožba ne more biti uspešna niti, ko se za izvedbo teh dokazov zavzema z utemeljitvijo, da sta davčna inšpektorja M. D. in M. I. na glavni obravnavi o tej okoliščini izpovedala različno.

13. Zagovor obdolžencev je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in iz izpovedb prič I. T., K. D., M. M. in M. M. utemeljeno zaključilo, da so bile, ne glede na upravljavsko in lastniško strukturo družb, ki so jih obvladovali člani družine V., vse odločitve v družbah v rokah M. V.. Pritožba, ki se s tako ugotovitvijo izrecno strinja, z obsežnimi pritožbenimi navedbami v nadaljevanju neuspešno skuša omajati zagovor obdolžencev s poudarjanjem, da sta bila obdolženca pooblaščena na transakcijskem računu št. 173708 in za dvige nista potrebovala posebnega pooblastila M.V.; da je na podpisnem kartonu z dne 28. 1. 2005 kot imetnik računa podpisan obdolženi R.V., na podpisnem kartonu z dne 26. 9. 2005 pa sta pod rubriko imetnik računa podpisana M.V. in obdolženi R.V.; da je bila na potrdilih o dvigih gotovine, ki sta jih opravila obdolženca označena rubrika personlich bekannt oziroma osebno poznan; da je imel obdolženi R.V. 50 odstotno lastništvo v družbi R. H. d.o.o. in v družbi M.N. d.o.o. (1); da družba M.N. d.o.o. (1) v letu 2004 ni več poslovala ter da je bil obdolženi R.V. poslovodja, obdolženi D.V. pa direktor in 50 odstotni lastnik družbe D. d.o.o., pri čemer je navedena družba poslovala z družbo M.N. d.o.o. (2). Tudi navedene okoliščine zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati, saj gre zgolj za indice (posredne dokaze), ti pa glede na druge dokaze niso tako tehtni in jih ni dovolj ter med seboj niso strnjeni tako, da bi bilo mogoče z gotovostjo trditi, da sta obdolženca storila očitani kaznivi dejanji. V zvezi z okoliščino, ki jo pritožba večkrat poudarja, da sta bila obdolženca pooblaščena na računu št. ...708 in za dvige gotovine nista potrebovala posebnega pooblastila M.V., pa je le še dodati, da sta navkljub temu dejstvu, obdolženca (pa tudi priča R.S.) pojasnila, da so bili dvigi z računa opravljeni po naročilu M.V. in da je bil on tisti, ki se je z banko predhodno venomer tudi dogovoril o tem, koliko denarja naj pripravijo in kdo ga bo dvignil, kot izhaja tudi iz izpovedb prič, zato ta okoliščina pri presoji krivde obdolžencev nima odločilnega pomena.

14. Kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem odstavku 254. člena KZ je časovno izvršeno zadnjega dne roka, ki ga posamezen predpis določa kot rok, v katerem je treba prijaviti dohodek.3 Glede na očitek obtožbe, ki obdolžencema očita, da bi se naj delno izognila plačilu dohodnine za leto 2005, 2006 in 2007, obdolženi R.V. pa še za leto 2008, se zato kot nerelevantne izkažejo navedbe, s katerimi pritožba obširno pojasnjuje svojo oceno vlog in ravnanja obdolžencev v kasneje uvedenem postopku davčno inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb (v nadaljevanju DIN). Tudi sicer pa ni mogoče slediti pritožbi, ko si prizadeva omajati zagovora obdolžencev s tem, ko navaja, da sta obdolženca pooblaščencem podala pooblastilo povsem prostovoljno, da sta po pričanju R.S. bila tudi prisotna na sestankih s pooblaščenci, kjer so se pisale izjave za davčni postopek in da sta skupaj z M.V. izročala določene dokumente, iz listin v davčnem spisu pa je razvidno, da sta določene izjave tudi lastnoročno podpisala (in sicer izjavi z dne 20. 2. 2013, odgovor na poziv za predložitev dokazil z dne 9. 5. 2013, dokumenta z dne 7. 4. 2014). Pritožba pri tem ne konkretizira, zakaj naj bi bilo takšno postopanje obdolžencev v davčno inšpekcijskem postopku zanju obremenjujoče v kontekstu obravnavanih kaznivih dejanj. Prav tako na tej podlagi pritožba ne more vzbuditi dvoma v zagovora obdolžencev, saj hkrati sama priznava, da je obdolžencema pritrditi, ko navajata, da je imel M.V. glavno besedo pri tem, na kakšen način se bo sodelovalo v DIN in komu se bo dalo pooblastilo. Ko se sklicuje na izpovedbo priče R. S., pa ne gre prezreti, da je prav slednji v bistvenih delih potrdil zagovora obdolžencev, ko je opisal dinamiko sestankov in bistveno vlogo M.V. pri tem. Povedal je, da je o vsem odločal M.V., tudi o vsebini pisnih vlog, ki jih je kot pooblaščenec vlagal v davčno inšpekcijskem postopku, in da je bil večkrat prisoten, ko je M.V. od obdolžencev in D.V. zahteval, da nekaj podpišejo. Zagovora obdolžencev, ko sta opisala svoji vlogi v davčno inšpekcijskem postopku (ki nista odločilni), zato ne more omajati niti okoliščina, da sta podpisala določene vloge in da sta bila prisotna na sestankih.

15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da kot pričo zasliši I.S.. Zaslišanje bi bilo po oceni pritožbe potrebno zato, da bi izpovedal o poteku zastopanja ter svoji vlogi in vlogi obdolžencev v davčno inšpekcijskih postopkih, o tem, kdo od obdolžencev je bil prisoten na sestankih s pooblaščenci in kakšna je bila dinamika teh sestankov ter da bi se lahko ocenila verodostojnost zagovorov obdolžencev o njuni vlogi v davčno inšpekcijskem postopku. Čeprav se glede na 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP, ki ga pravilno izpostavlja pritožba, ni mogoče strinjati z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da je bil navedeni dokazni predlog prepozen, pa je v celoti pritrditi razlogom sodišča prve stopnje o tem, da izvedba tega dokaza za razjasnitev dejanskega stanja ni bila potrebna (točka 10 obrazložitve prvostopenjske sodbe), pri čemer dvoma v presojo sodišča prve stopnje ne more vzbuditi niti v pritožbi navedena okoliščina, da je I.S. v imenu obdolžencev v davčni spis vložil dopis z dne 24. 4. 2011. 16. Neutemeljena je pritožba tudi, ko obdolžencema očita, da sta v DIN in na glavni obravnavi podala vsebinsko drugačno obrazložitev o tem, komu sta izročila dvignjen denar. Zagovora obdolžencev sta bila namreč ves čas bistveno enaka in skladna, saj sta v obeh postopkih zatrjevala, da gotovine, ki sta jo dvignila z računa v Nemčiji, nista obdržala zase, temveč sta jo predala naprej, pri čemer sta kot prejemnika tega denarja navajala M.V., v kakšni funkciji je slednji to gotovino prejel, pa za potrebe obravnavanega postopka nima bistvenega pomena.

17. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski oprostilni izrek, neutemeljena.

Glede kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (točki II izreka izpodbijane sodbe):

18. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke je pritožbeno sodišče v skladu s 383. členom ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženih R.V. in D.V. prekršilo kazenski zakon v 1. točki 372. člena ZKP, saj opisani dejanji, kot sta opredeljeni v točkah II izreka izpodbijane sodbe, ne predstavljata kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 19. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino zato, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je ponarejena listina tista, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni pomembno, ali gre za resnično ali neresnično vsebino. Storilec hoče s ponareditvijo listine ustvariti videz, da je neko pravno pomembno izjavo podala določena oseba, čeprav je ta oseba na tak način ni podala. Gre za ustaljeno stališče, ki je sprejeto tako v strokovni literaturi,4 kot v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS,5 zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, ki povzeto stališče v izpodbijani sodbi označuje kot napačno ter svojo pritožbeno obrazložitev veže na (ne)resničnost vsebine fotokopij potrdil o predaji gotovine. Drugačne razlage ne dopušča niti sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012, ki jo pritožba zmotno enači z obravnavano zadevo, hkrati pa prezre, da je nenazadnje tudi v tej zadevi šlo za vprašanje, ali listina (zapisnik seje nadzornega sveta) izvira od osebe oziroma organa, ki je v njej navedena kot izdajatelj (nadzorni svet), pri čemer je bilo ugotovljeno, da listina ni izvirala od nadzornega sveta,6 temveč od „D.T.“ (siceršnjega predsednika nadzornega sveta), ki v dani situaciji, ko nadzorni svet ni zasedal, v svoji funkciji niti ni mogel nastopati in ni bil upravičeni izdajatelj listine. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki na podlagi citirane odločbe ponuja drugačno interpretacijo obravnavanega kaznivega dejanja.

20. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe presojalo, ali so sporne fotokopije potrdil o predaji gotovine izvirale od osebe, ki je na njih navedena kot izdajatelj in v tej luči napravilo utemeljen zaključek o nedokazanosti očitkov obtožbe glede ponarejenosti teh listin. A opis dejanja, ki obdolžencema očita smiselno enako ravnanje (obe točki II izreka izpodbijane sodbe), ne vsebuje ustrezne konkretizacije zakonskega znaka ponarejene listine oziroma konkretizacije, da so uporabljene listine predstavljale ponarejene listine. Navedba, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj, predstavlja razlago, kaj je ponarejena listina, zato je le-to v opisu dejanja potrebno konkretizirati. Gre za bistveni element kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki velja tako za izvršitveno obliko ponareditve listine, kakor tudi za izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine. Čeprav v opisu dejanja ni potrebno izrecno oziroma dodatno navesti, da listina ne izvira od izdajatelja, mora biti slednje opisano s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.7 V obravnavanem primeru se obdolženima R.V. in D.V. očita, da bi naj ponarejene listine uporabila kot prave s tem, da sta dne 25. 2. 2013 v davčno inšpekcijskem postopku obnove odmere dohodnine za leto (…), na Finančni urad Ptuj, po svojem pooblaščencu R.S., predložila ponarejene fotokopije potrdil o predaji gotovine (...), z namenom dokazovanja, da sta gotovino, navedeno na potrdilih, izročila predstavniku družbe M.N. d.o.o, kar pa nista storila, saj družba M.N. d.o.o. navedene gotovine ni nikoli prejela, zaradi česar so fotokopije potrdil ponarejene. Iz takega opisa kaznivega dejanja niso razvidna dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da izdajatelj potrdil ni tisti, ki je na njih naveden kot izdajatelj (niti ni razvidno, kdo je izdajatelj potrdil), temveč je konkretizacija očitka v celoti podana v smeri neresničnosti vsebine potrdil, kar za presojo kaznivega dejanja ponarejanja listin ni relevantno.

21. Glede na odsotnost ustrezne konkretizacije v opisu dejanja, da so uporabljene listine predstavljale ponarejene listine, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obdolžena R.V. in D.V. oprostilo obtožbe za očitani dejanji, navedeni v točkah II izreka izpodbijane sodbe, iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

22. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

23. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.

1 Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 565, 569. 2 Ibidem, str. 570. 3 Ibidem, str. 568. 4 Deisinger M., Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., str. 554. 5 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019, I Ips 24661/2010-200 z dne 2. 3. 2017, I Ips 42876/2014-38 z dne 14. 1. 2016. 6 V skladu s 254. členom Zakona o gospodarskih družbah je nadzorni svet kolektivni organ, ki ga sestavljajo najmanj trije člani, in ne zgolj predsednik nadzornega sveta. 7 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 24661/2010-200 z dne 2. 3. 2017.