Jedro

Ker od 1.7.1996 tožeča stranka lahko gozdove v lasti RS izkorišča le kot koncesionar, je tudi zavezanka za plačilo prometnega davka za promet z gozdnimi lesenimi sortimenti iz teh gozdov.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1953/2001-7 z dne 30.1.2003. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2001, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Davčnega urada N.m. z dne 26.6.2001. S prvostopno sodbo je bilo tožeči stranki kot davčnemu zavezancu po opravljenem postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka za obdobje od 1.7.1998 do 30.6.1999 naloženo plačilo davčne obveznosti iz naslova davka od prometa proizvodov v višini 83.857.971,85 SIT in plačilo zamudnih obresti od neplačanega davka, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 28.2.2001 v višini 41.424.496,20 SIT. Odločitev je temeljila na ugotovitvi, da je tožeča stranka v navedenem obdobju kot koncesionar prodajala les in gozdne lesne sortimente, pridobljene iz gozdov v lasti Republike Slovenije, pri tem pa ni obračunavala prometnega davka, ker je te proizvode prodajala na podlagi izjave kot material za reprodukcijo.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in izhajajoč iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred izdajo prvostopne upravne odločbe, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave in je zaradi tega nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da vrhovno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 77. člena ZUS samo opravi glavno obravnavo in sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma, da brez glavne obravnave, zato ker je upravno sodišče zmotno presodilo listine in zmotno uporabilo materialno pravo, sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbi ugodi. Pri tem tožeča stranka vztraja tudi pri povračilu vseh nastalih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sklicuje se na pogodbo s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), sklenjeno dne 23.6.1994 za gospodarsko leto od 1.12.1993 do 30.11.1994 ter dodatke k tej pogodbi z dne 12.12.1995, 28.3.1996, 12.11.1996 in 7.1.1999. Kljub nastanku koncesijskega razmerja po samem zakonu, z dodatki k osnovni pogodbi pogodbenici nista spremenili leta 1994 dogovorjenega razmerja. Zato je prvostopno sodišče napačno sklenilo, da obstoji med strankama koncesijski odnos na podlagi zakonske določbe. Iz tako napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napravilo napačen sklep in nato napačno uporabilo materialno pravo. Iz 17. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96) namreč izhaja, da koncesijsko razmerje nastane le, če pogodbeniki ne sklenejo ustrezne pogodbe. V obravnavanem primeru pa je bila pogodba sklenjena. Glede na to tožeče stranke ni mogoče obravnavati kot davčne zavezanke, saj ni bila prvi prodajalec lesa in lesnih sortimentov, temveč je bil glede na 17. člen ZSKZ to ves čas Sklad. Z razlago, kakršno je sprejelo prvostopno sodišče, se posega v lastninsko pravico tožeče stranke, saj se ji nalaga materialna bremena in negira koncepcijo lastnine kot premoženja. Meni, da ker je v teku spor glede vsebine koncesijske pogodbe, koncesijsko razmerje ni moglo nastati ex lege. Če pa bi nastalo, si Sklad ne bi smel več obračunavati koncesnine, kakršna je bila dogovorjena s prej navedeno pogodbo, temveč bi jo moral izračunati skladno z Uredbo o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti RS (Uradni list RS, št. 34/96, v nadaljevanju Uredba). Predlog koncesijske pogodbe bi moral pripraviti Sklad, vendar tega ni storil. Tožeča stranka bi postala davčni zavezanec le, ko bi pridobil pravico prodajati les in lesne sortimente v svojem imenu in za svoj račun. Tega pa ji Sklad ne dovoli, kar pomeni, da ni koncesijskega razmerja. Ta sprememba je povzročila, da je les iz državnega gozda bistveno dražji od lesa iz zasebnega gozda oziroma, da je tožeča stranka kot prvi prodajalec nekonkurenčna v primerjavi s prodajalcem fizično osebo oziroma prodajalcem, ki je les pridobil iz zasebnega gozda. Z odločitvijo prvostopnega sodišča je izkazano omejevanje konkurence, kar predstavlja kršitev 74. člena Ustave Republike Slovenije, saj je s tem vzpostavljena neenakost na trgu, pri čemer za takšno davčno obremenitev ni nobene razumne podlage. S tem pa so bile kršene tudi ustavne pravice tožeče stranke, in sicer lastninska pravica (33. člen Ustave RS), pravica do enakega položaja pred zakonom (14. člen Ustave RS) in neomejena konkurenca (74. člen Ustave RS).

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je od 1.7.1996 tožeča stranka lahko izkoriščala gozdove v državni lastnini le kot koncesionar. To izhaja iz obvezne določbe 17. člena SZKZ. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v svoji sodbi, ki je bila predmet ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. O tem je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo s sklepom, št. Up 522/01 z dne 16.12.2003. V tem sklepu je v 9. točki zavzelo stališče do določbe 17. člena ZSKZ, ki po njegovi presoji ni ustavno sporna, če se razlaga tako, da je z uveljavitvijo ZSKZ-A nastalo med Skladom in gozdarskim podjetjem koncesijsko razmerje po samem zakonu. Ni torej pravilno stališče tožeče stranke, da bi koncesijsko razmerje nastalo po samem zakonu le, če med tožečo stranko in Skladom ne bi bila sklenjena kakršnakoli pogodba.

Glede na to da je Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo razlago 17. člena ZSKZ, kakršno zavzema tudi pritožbeno sodišče v tem upravnem sporu, so brezpredmetni pritožbeni ugovori tožeče stranke, da so s tako razlago kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, pravica svobodne gospodarske pobude in enakosti. Glede na takšno razlago 17. člena ZSKZ je tudi dejansko stanje v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi ni navajala nobenih dejstev in tudi ni predlagala nobenih dokazov, ki bi jih ne bil ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ prve oziroma druge stopnje. Tudi iz pritožbe, predvsem pa iz pritožbenega predloga, je razvidno, da se sama tožeča stranka zaveda, da gre v bistvu le za vprašanje pravne presoje vsebine listin, ki so ves čas v spisu, in katerih vsebina, ne pa tudi pravni pomen, nikoli ni bila sporna. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka odločilnih dejanskih ugotovitev ni prerekala, temveč je v okviru tožbenih ugovorov prerekala le pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. Tudi v pritožbi ni navedla morebitnih novih dejstev, ki jih ne bi mogla navajati že v postopku pred izdajo prvostopne sodbe (3. odstavek 14. člena ZUS). Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. V obravnavanem primeru tožnica v tožbi glavne obravnave niti ni predlagala. V 1. odstavku 50. člena ZUS je res postavljeno načelo, da upravno sodišče sodi po opravljeni glavni obravnavi. Izjemo od tega načela opredeljuje 2. odstavek 50. člena ZUS. Pravne posledice neizvedbe obravnave, torej bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi neoprave glavne obravnave pa opredeljuje 4. odstavek 72. člena ZUS. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v nekaterih svojih odločbah zelo zoženo razlagalo določbo 4. odstavka 72. člena ZUS, vendar je ni razveljavilo. Takšno odločitev ustavnega sodišča je mogoče razumeti le kot zahtevo, naj sodišče to zakonsko določbo uporablja ustavi prijazno, predvsem tudi s stališča, naj postopek v vsakem posameznem primeru zagotavlja uresničevanje pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, znotraj tega zlasti uresničevanje načela kontradiktornosti v sodnem postopku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru neoprava glavne obravnave, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka namreč niti v tožbi niti v pritožbi ni navajala nobenih novih dejstev in novih dokazov, ki jih ne bi mogla navesti že prej, zato s tem, ko ni bila opravljena glavna obravnava, ni prikrajšana za kontradiktorni postopek, kjer bi lahko ponujala dokaze in izpodbijala nasprotne navedbe. Glede na to torej odločanje brez glavne obravnave, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, zato ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS). Pritožbeno sodišče kljub predlogu tožeče stranke ni opravilo glavne obravnave, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Prvostopno sodišče namreč ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

K 2. točki izreka: V tem upravnem sporu je pritožbeno sodišče presojalo zgolj zakonitost izpodbijanega upravnega akta, zato glede na 3. odstavek 23. člena ZUS tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.