Jedro

15. člen ZTPDR, ki ureja prevzem delavcev, napotuje na konkretnejšo ureditev pogojev in primerov prevzema s splošnim aktom. Vendar je dopustno izvesti prevzem delavcev tudi v primerih, ko ta ni konkretno opredeljen v splošnem aktu, če je prišlo do ukinitve določene dejavnosti ali organizacijske enote, pri tem pa je moral delodajalec zagotoviti delavcem, ki so iz tega razloga izgubili delo, zaposlitev na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter upoštevati njihovo neprekinjeno delovno dobo, kot da ni bilo spremembe zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in prvotoženo stranko dne 31.5.1994, kot tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Nadalje je umik tožbe tožnice zoper drugotoženo stranko vzelo na znanje in v tem delu postopek končalo.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz razloga nezakonitosti postopka prevzema delavcev. Navaja, da so bili v navedenem postopku bistveno kršeni zakonski predpisi, delavci pa popolnoma nezaščiteni, saj postopka prevzema delavcev ne opredeljuje noben predpis toženih strank, prav tako pa tudi ne kolektivna pogodba dejavnosti. Do podpisa sporne pogodbe ni vedela, kakšno delo bo opravljala na novem delovnem mestu. Pri prejšnjem delodajalcu je bila referentka za kadrovske zadeve in imela višji plačilni razred, kot pri novem, kjer opravlja naloge vnašalca podatkov. Tako je bistveno prikrajšana pri plači, pri čemer ji je odvzeto tudi napredovanje iz minulega dela.

Sicer ne nasprotuje sami pripojitvi zavodov, temveč zakonitosti postopka pri takšnem prevzemu delavcev in sklepanju pogodb o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in naloži prvotoženi stranki, da z njo sklene novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega ne bo razlike v tarifni skupini in plači. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba, njena temeljna podlaga je v opravljanju določenega dela za plačilo. Za sklenitev pogodbe velja avtonomija strank, kolikor ni izrecno omejena s predpisi. Pogodba o zaposlitvi je zato pretežno obligacijske narave, kar velja tudi za delovno razmerje, ki opredeljuje vsebino medsebojnih pravic in obveznosti med pogodbenimi strankami, to je med delavcem in delodajalcem. Od obeh pa je odvisno, ali bosta vzpostavila med seboj delovno razmerje, ali pa kakšno drugo pravno razmerje.

Prevzem delavcev je določen v 15. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navedeno zakonsko določilo sicer napotuje na konkretnejšo ureditev pogojev in primerov prevzema s splošnim aktom. Vendar je po uveljavljani sodni praksi dopustno izvesti prevzem delavcev tudi v primerih, ko ta ni konkretno opredeljen v splošnem aktu, če je prišlo v celoti do ukinitve določene dejavnosti ali organizacijske enote, pri tem pa je moral delodajalec zagotoviti delavcem, ki so iz tega razloga izgubili delo, zaposlitev na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ter nadalje upoštevati njihovo neprekinjeno delovno dobo, kot da ni bilo spremembe zaposlitve.

Vsekakor pa je potrebno, da prevzem delavcev temelji na sklenjenem sporazumu med pristojnima organoma obeh delodajalcev, s katerim se določijo konkretne pravice in obveznosti tako delodajalcev, kot prevzetih delavcev. V tej zvezi je pomembno, da že sam prehod, z zagotovitvijo ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu, rešuje pravice delavca, ki bi mu sicer zaradi ukinitve določene dejavnosti prenehalo delovno razmerje pri prvotnem delodajalcu, pri čemer pa delavec v takšnem primeru nima nobenih pravic do izbire zaposlitve na drugo delovno mesto ali morebitnih ugovorov glede neustreznosti njegove nove razporeditve.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je imel v konkretnem primeru prehod delavcev podlago v pogodbi o pripojitvi, sklenjeni med drugo in prvotoženo stranko. V tej zvezi so bili pri prevzemu delavcev izpolnjeni vsi predpisani pogoji, saj je šlo med ostalim pri drugotoženi stranki v celoti za ukinitev zdravstvene dejavnosti in prenehanje potreb po delu vseh delavcev zdravstvenega centra ter nadalje za njihovo delovnopravno kontinuiteto. V sporu pa je odločilno predvsem to, da je prvotožena stranka zaposlila tožnico na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Kot izhaja iz njene izpovedbe, je bila že dne 18.5.1994, to je še pred podpisom izpodbijane pogodbe, seznanjena z razporeditvijo na novo delovno mesto, o tem pa se je predhodno tudi pravno posvetovala. Tako je imela vse možnosti, da bi o okoliščinah svojega novega delovnopravnega statusa oz. če se z njim ni strinjala, že takrat ustrezno pismeno reagirala. Poleg tega se je v času sklepanja novega delovnega razmerja zavedala, kakšno vsebino pogodbe podpisuje, pri čemer v to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bila prisiljena, niti ni šlo v zadevi za morebitno prevaro s strani prvotožene stranke. Zato zgolj pavšalna tožničina izpovedba o prepričevanju pristojnih delavcev pri novem delodajalcu, da bo ostala brez zaposlitve, če pogodbe o zaposlitvi ne podpiše, brez konkretnih dokazov, da je bila takrat v opravičljivi zmoti, ne more narekovati zaključka, da je bila zaradi nepravilnega ravnanja prvotožene stranke v zmoti oz. izigrana. Iz teh razlogov tako navedba pritožbe, da je bila nezakonito prevzeta k prvotoženi stranki, ni utemeljena.

Nadalje pritožbeno sodišče nima pristojnosti, da razporeja delavce na posamezna delovna mesta, ker je to v izključni pristojnosti pristojnih delodajalčevih organov. Funkcija sodišča je namreč omejena le na ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti postopkov, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih delavcev. Zato tudi pritožbena navedba, da pritožbeno sodišče razporedi tožnico na takšno delovno mesto, ki ga je opravljala prej, ni utemeljena.

Ker uveljaljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).