Jedro

Namen ZPND je v nujnem in hitrem postopku s preprečitvijo in zaustavitvijo nasilnih dejanj zagotoviti varstvo žrtvi družinskega nasilja, pri čemer pa je varstvo žrtve le začasno, saj sme sodišče po navedeni zakonski določbi 19. člena ZPND ukrep izreči za največ 12 mesecev, žrtev pa lahko predlaga podaljšanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Nasprotna udeleženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotni udeleženki za obdobje 12. mesecev prepovedalo: - približevati se predlagateljem A. A., mladoletni B. B., mladoletni C. C. in Č. Č., na razdalji, manjši od 200 m, - približevati se stanovanjskemu objektu na naslovu ..., kjer živijo prvi trije predlagatelji, na razdalji, manjši od 200 m, - približevati se stanovanjskemu objektu na naslovu ..., kjer živi četrta predlagateljica, na razdalji, manjši od 200 metrov, - vzpostavljati srečanja, navezovati stike s predlagatelji na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, - objavljati osebne podatke, posnetke, fotografije in druge objave besedil iz dokumentov in sodnih ter upravnih spisov in osebnih zapisov, ki se nanašajo na vse predlagatelje, na katerihkoli družbenih omrežjih oziroma na spletu (I. točka izreka), pri čemer je sklenilo, da ukrep prepovedi približevanja iz I. točke ne velja v delu, v katerem gre za izvajanje stikov med nasprotno udeleženko in mladoletnima B. B. in C. C., v kolikor bodo stiki dogovorjeni ali določeni na sodišču v posebnem postopku (II. točka izreka). Za primer kršitve prepovedi iz I. točke izreka sklepa je nasprotni udeleženki izreklo denarno kazen 200,00 EUR (III. točka izreka) in sklenilo, da pravno sredstvo zoper sklep ne zadrži izvršitve tega sklepa (IV. točka izreka).

2.Zoper sklep se nasprotna udeleženka po pooblaščenki pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Navaja, da se naroka ni udeležila, saj je bila upravičena zadržana, sodišče pa je kljub temu izdalo izpodbijani sklep. Navaja, da v predmetni zadevi ni izkazana stopnja verjetnosti, da bi lahko prišlo do ponovitve očitanega nasilja, kot tudi ni verjetno izkazano, da so bili predlagatelji žrtve nasilnih ravnanj, zlasti pa, da gre za kontinuiteto ravnanj nasprotne udeleženke. V predlogu so predlagatelji podali navedbe v zvezi z okoliščinami pred letom 2025, ki v predmetni zadevi ne morejo biti upoštevane, saj je bil nasprotni udeleženki v preteklosti že izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki se nanaša na obdobje v letu 2023, kar izhaja iz sklepa. Iz predloga izhaja, da naj bi nasprotna udeleženka od dne 11. 3. 2025 do 13. 3. 2025 prvemu predlagatelju in četrti predlagateljici pošiljala sporočila in na portalu Facebook objavljala vsebine, vsled česar je bila na neprimernost opozorjena s strani pooblaščencev. Iz zapisnika o zaslišanju predlagatelja izhaja, da mu je nasprotna udeleženka 5. 5. 2025 obljubila, da ne bo več objavljala, vendar se tega ne drži. Glede na navedeno o kontinuiteti v razmerju do prvega predlagatelja in četrte predlagateljice ni mogoče govoriti. Iz 9. točke obrazložitve izhaja, da so objavljene zgodbe javne, sošolci in prijatelji zafrkavajo hčeri, se norčujejo in montirajo posnetke, zaradi česar sta obe hčeri osramočeni, kar ne drži in ni izkazano, ker o tem nista izpovedali hčeri, prav tako v zvezi s tem ni predlaganega oziroma izvedenega dokaza, o tem je izpovedal le prvi predlagatelj, s katerim je nasprotna udeleženka več kot očitno v (tudi sodnih) sporih, ni pa bila o tem zaslišana nasprotna udeleženka. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo in navaja, da to ne drži ter v dokazne namene predlaga pribavo medicinske dokumentacije pri Psihiatrični bolnici Vojnik (PBV), zaslišanje predstavnika PBV ter dr. D. D. in lastno zaslišanje. Navaja, da opravlja delovne obveznosti v polnem in ne skrajšanem delovnem času, vse zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja. V zvezi z očitkom o kontinuiranih ravnanjih v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarja, da so bili dogodki do leta 2023 oziroma 2024 že obravnavani pred sodiščem in ne morejo biti predmet te zadeve, v letu 2024 v predlogu predlagatelji nasprotni udeleženki ne očitajo ravnanj in se očitki nanašajo na leto 2025, zato o kontinuiteti ni mogoče govoriti. Nasprotna udeleženka se je iz skupnega bivališča tudi odselila in ni bila v kontaktu s predlagatelji, to je, da bi se pojavila na njihovih vratih ali kaj podobnega. Izpostavlja, da v spornem obdobju ni objavljala nobenega zapisa ali fotografije, ki bi se nanašale na hčeri in pojasnjuje, da fotografij ni objavila že od leta 2022 dalje, vsled česar o kakršnikoli kontinuiteti tudi v tem delu ni mogoče govoriti. Škoda, ki naj bi predlagateljem nastala v posledici ravnanj nasprotne udeleženke, ni z ničemer izkazana, o tem, kaj naj bi občutili hčeri, ni bilo izvedenega nobenega dokaza, o tem je izpovedal le prvi predlagatelj, prav tako ni izkazane vzročno posledične zveze med ravnanjem nasprotne udeleženke in učnim uspehom hčera. V dokazne namene nasprotna udeleženka predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje druge in tretje predlagateljice (obeh hčera). Meni, da tudi strah, ponižanje in manjvrednost prvega predlagatelja in četrte predlagateljice niso izkazani. Navaja, da je bilo med prvim predlagateljem in nasprotno udeleženko še v času, ko sta živela skupaj s skupnima hčerama, več nesoglasij, pretežno skrb za hčeri pa je izvajala prav nasprotna udeleženka. V posledici dnevnih aktivnosti in nenehnega stresa, ki ga je doživljala, ji je to pustilo posledice na duševnem zdravju, za kar je poiskala pomoč v zdravstveni ustanovi, kljub temu se zdravi in želi za svoji hčeri najbolje, z njima vzdržuje stike in ju ima rada. Ukrep, ki ga je izreklo sodišče, je pretiran, nesorazmeren in neprimeren, zato naj ga razveljavi, izvede predlagane dokaze in ponovno odloči oziroma predlog zavrne kot neutemeljen. Nasprotna udeleženka želi s hčerama imeti primeren odnos kot mati in hči, kar pa je s predmetnim izrečenim ukrepom oteženo, stikov s četrto predlagateljico pa nima, prav tako jih tudi nima s prvim predlagateljem, saj živi na drugem naslovu, res pa je, da vsi bivajo v V. Med nasprotno udeleženko in prvim predlagateljem so v teku sodni postopki v zvezi z razvezo in stiki, pri čemer nasprotna udeleženka glede stikov ne izvaja nikakršnega nasilja, kljub diagnosticiranim zdravstvenim težavam. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagateljev za izrek ukrepov po 19. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in nasprotni udeleženki za obdobje dvanajstih mesecev prepovedalo približevati se prvemu predlagatelju (možu nasprotne udeleženke, s katerim sta tudi po pritožbeno neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje v razveznem postopku), drugi in tretji predlagateljici, ki sta mladoletni hčeri nasprotne udeleženke in prvega predlagatelja (B. B., rojeni ... in C .C., ...), ter četrti predlagateljici (materi prvega predlagatelja in tašči nasprotne udeleženke), na razdalji, manjši od 200 m, enako tudi stanovanjskima objektoma, kjer živijo; prepovedalo ji je vzpostavljati srečanja, navezovati stike s predlagatelji na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, objavljati osebne podatke, posnetke, fotografije in druge objave besedil ter dokumentov iz sodnih in upravnih spisov in osebnih zapisov, ki se nanašajo na vse predlagatelje, na katerihkoli družbenih omrežjih oziroma na spletu (I. točka izreka), z izjemo, da izrečeni ukrep prepovedi približevanja ne velja v delu, v katerem gre za izvajanje stikov med nasprotno udeleženko in hčerama, v kolikor bodo dogovorjeni ali določeni na sodišču v posebnem postopku (II. točka izreka); za primer kršitve prepovedi pa je nasprotni udeleženki izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR.

5.Sodišče druge stopnje je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Pritožba postopkovnih kršitev ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijanega sklepa bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

6.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in materialnopravne podlage, ki jo je tudi pravilno uporabilo. Pravilno je poudarilo, da je namen ZPND varstvo družinskih članov pred nasiljem (fizičnim, spolnim, psihičnim in/ali ekonomskim) in ukrepanje za odvrnitev nadaljnje škode, kot tudi, da je primarni cilj ukrepov, ki so v 19. členu ZPND primeroma našteti, takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Namen ZPND je torej v nujnem in hitrem postopku s preprečitvijo in zaustavitvijo nasilnih dejanj zagotoviti varstvo žrtvi družinskega nasilja, pri čemer pa je varstvo žrtve le začasno, saj sme sodišče po navedeni zakonski določbi 19. člena ZPND ukrep izreči za največ 12 mesecev, žrtev pa lahko predlaga podaljšanje. Izpostavilo je 3. člen ZPND, ki opredeljuje pojem nasilja v družini ter pri tem (5) odstavek, ki kot psihično nasilje opredeljuje ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Pravilno je pojasnilo tudi, da predpostavka za izrek ukrepa zaradi nasilnih dejanj ni le ugotovitev, da je bil predlagatelj žrtev nasilnega dejanja, temveč tudi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana možnost, da bo lahko prišlo do ponovitve nasilja, na ponovitveno nevarnost pa se običajno sklepa, kadar je podana določena kontinuiteta ravnanja povzročitelja nasilja oziroma so podana ponavljajoča ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini, oziroma povedano z drugimi besedami, kontinuirano nasilje v preteklosti lahko kaže na stopnjo ogroženosti žrtve v bodočnosti, pri čemer na stopnjo ogroženosti žrtve lahko kaže tudi, če povzročitelj zmanjšuje pomen dejanja oziroma nima uvida v lastna neprimerna ravnanja.

7.Pravilno je obrazložilo, da za izrek ukrepov po ZPND, ker gre za hitro in začasno ureditev razmerij, glede ugotavljanja pravno odločilnih dejstev zadošča nižji dokazni standard, to je stopnja verjetnosti.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov po opravljenem naroku¹ zaključilo, da so predlagatelji z verjetnostjo izkazali obstoj psihičnega nasilja nasprotne udeleženke. Z verjetnostjo je ugotovilo, da je bila nasprotna udeleženka v zadnjih šestih mesecih nasilna do predlagateljev, nasilnost pa se kaže predvsem v žaljivkah ter objavljanju posnetkov in objav na vseh družbenih platformah (Facebook, Instagram, SnapChat, Tik Tok), zaradi česar sta hčerki tarči posmeha s strani sošolcev in bolj zamišljeni ter imata težave s šolskim uspehom, predlagatelj in njegova mati pa živita v strahu in se počutita osramočeno. Verjelo je predlagateljem, da ti zaradi samovoljnih ravnanj nasprotne udeleženke, javnih objav, ki jih je dokazno podprto opredelilo in opisalo v 6. in 7. točki obrazložitve, občutijo strah, ponižanje in manjvrednost, hčerki pa doživljata dlje časa trajajočo duševno stisko, ki vpliva na njuno počutje in šolski uspeh, pri čemer je pojasnilo, da sta hčeri v adolescentnem obdobju, ki je splošno znano obdobje velikih telesnih in čustvenih sprememb in v katerem pomembnejšo vlogo dobivajo tudi sovrstniki, ravno slednji pa se jima zaradi objav nasprotne udeleženke posmehujejo, kar jima povzroča dodatno stisko in ponižanje. Kot ključni dejavnik za izrek ukrepov je opredelilo kontinuirano rabo informacijske telekomunikacijske tehnologije nasprotne udeleženke z namenom degradacije predlagateljev ter njeno nekritičnost glede na težave v duševnem zdravju, zaradi katerih ni zmožna prepoznati, da predlagatelje spravlja v strah, jih sramoti in ponižuje.²

9.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da v predmetni zadevi ni izkazana stopnja verjetnosti, da bi lahko prišlo do ponovitve očitanega nasilja, da ni verjetno izkazano, da so bili predlagatelji žrtve nasilnih ravnanj in zlasti, da gre za kontinuiteto dejanj nasprotne udeleženke.

10.Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka na predlog predlagateljev za izrek ukrepov po 19. členu ZPND ni odgovorila, kot tudi ni sporno, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep po opravljenem naroku 26. 5. 2025, ki ga je opravilo v opravičeni odsotnosti nasprotne udeleženke.³

11.Ob že predstavljeni materialnopravni podlagi in ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda je imelo sodišče prve stopnje v izpovedi prvega predlagatelja zadostno oporo za zaključek o psihičnem nasilju v posledici javnih objav nasprotne udeleženke tudi nad hčerama, čeprav le-ti v postopku nista izpovedovali. Njegovi izpovedi ne gre odreči verodostojnosti zgolj zato, ker sta z nasprotno udeleženko v (tudi sodnem) sporu⁴ , za ugotovitev, da ima nasprotna udeleženka težave v duševnem zdravju, pa je imelo podlago tudi v listinski dokumentaciji.⁵ Nasprotna udeleženka šele z v pritožbi podanimi dokaznimi predlogi (lastno zaslišanje, zaslišanje hčera, pribava medicinske dokumentacije pri PBV Vojnik, zaslišanje zdravnika) ne more izpodbijati dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje niti materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. V pritožbi namreč ne pojasni razloga, čemu dokazne predloge podaja šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND), poleg tega pa ni prezreti (že pojasnjenega) namena ukrepov po ZPND in, kar je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da po določbi 4. člena ZPND mladoletni družinski člani pred nasiljem uživajo posebno varstvo. Ob povedanem in ob tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilo, da ukrep prepovedi približevanja ne velja v delu, v katerem gre za izvajanje stikov med nasprotno udeleženko in hčerama, v kolikor bodo dogovorjeni ali določeni na sodišču v posebnem postopku, ni najti razlogov, da bi bilo upoštevanje novih dejstev in dokazov dopustno glede na določilo 34. člena ZNP-1⁶

v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND, prav tako pa zato tudi ni slediti pritožbeni navedbi, da bo odnos nasprotne udeleženke s hčerama zaradi izrečenih ukrepov otežen. Tudi z v pritožbi izraženim le lastnim in neargumentiranim mnenjem, da strah, ponižanje in manjvrednost prvega predlagatelja in četrte predlagateljice niso izkazani, ob tem, ko sta svoja občutja oba opisala na naroku⁷ , pritožba ne more biti uspešna.

12.Neutemeljene in mestoma tudi manj razumljive pa so tudi pritožbene navedbe o s stopnjo verjetnosti (ne)izkazani možnosti, da bi prišlo do ponovnega nasilja zaradi kontinuitete ravnanja povzročitelja nasilja. Glede na že povzeta pravilna materialnopravna izhodišča, ki jih je upoštevalo in izpostavilo tudi sodišče prve stopnje⁸ , je v razlogih sklepa ob tej presoji utemeljeno upoštevalo tudi ravnanja nasprotne udeleženke v preteklih obdobjih, pri čemer dejstvo, da so bila določena dejanja že obravnavana pred sodiščem⁹ , ni odločilno.

13.Sodišče prve stopnje je opravilo tudi test sorazmernosti¹⁰ , pritožba pa se z razlogi sodišča prve stopnje glede obrazloženega tehtanja pravic predlagateljev na eni strani in nasprotne udeleženke na drugi, vsebinsko ne sooči.

14.Ob obrazloženem se tako pritožba nasprotne udeleženke pokaže za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND).

15.Ker s pritožbo pritožnica ni bila uspešna, sama krije svoje pritožbene stroške (osmi odstavek 22.a člena ZPND).

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 19

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.