Jedro

Za pretrganje zastaranja je bistveno upnikovo dejanje zoper dolžnika z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, opravljeno pred sodiščem, ni pa pomembno, ali je bilo to dejanje tudi popolno v smislu zahtev pravdnega postopka. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je bilo zastaranje pretrgano s prvo vlogo v nepravdnem postopku, v katerem je tožnik (tedaj predlagatelj) opredelil toženčevo škodno ravnanje (ki je v nepravdnem postopku nastopal kot nasprotni udeleženec) in v čem se škoda kaže. S kasnejšimi navedbami v nepravdnem postopku in – po nadaljevanju obravnavanja dela predloga v pravdnem postopku – dopolnitev tožbe v skladu z zahtevami ZPP je tožnik ostal v okviru škodnega ravnanja, ki ga je zatrjeval že v prvotnem predlogu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki a) prve alineje in v drugi alineji I.1. točke izreka, v točki I.2. izreka, kolikor se nanaša na točko a) prve alineje in drugo alinejo I.1. točke izreka, in v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova škode z rušitvijo in uničenjem hmeljske žičnice in hmeljskega nasada v višini 90.255,64 EUR, iz naslova škode zaradi degradiranosti zemljišča in stroškov rekultivacije zemljišč, uničenja zgornjega sloja zemljine in vzpostavitve prejšnjega stanja v višini 27.621,00 EUR, zaradi poškodovanja namakalnega sistema v B. v višini 1.435,82 EUR in zaradi položenega optičnega kabla na tožnikovih nepremičninah v višini 30.000,00 EUR, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz tožnikove izpovedbe in slikovnega gradiva izhaja, da je žičnica padla, tako žičnico pa je bilo mogoče z minimalnimi posegi vzpostaviti v prvotno stanje. Zaradi uničenja žičnic v delu, v katerem so še stale, pa to ni bilo mogoče. Prav dopis z dne 10. 9. 2007 dokazuje, da so žičnico dejansko razdrli in s tem uničili (razrezali nosilne jeklene žice, zaradi česar je ni bilo več mogoče dvigniti nazaj in povrniti v prvotno stanje). Da so ne le odstranili, ampak tudi podrli hmeljišče, kaže tudi dopis z dne 20. 9. 2007. Za odstranitev in podrtje celotne žičnice niso imeli pooblastila ali dovoljenja lastnika oziroma pritožnika. Sodba se ne opredeli do toženčevega dopisa z dne 7. 9. 2007, v katerem je bilo navedeno, da najemniki v postopku niso relevantni. Sam je na obravnavi pred upravno enoto 17. 5. 2007 zahteval, da se upošteva njegov položaj kot najemnika. Iz zapisnika inšpektorice z dne 8. 4. 2008 jasno izhaja tedanje stanje nepremičnin. Četudi žičnica ni bila vpisana na parc. št. 70, je tam stala. Gre za enovit kompleks, to pa bi lahko potrdil tudi izvedenec kmetijske stroke iz zgodovinskih orto foto posnetkov. Škoda je nastala s tem, ko je izvajalec gradbenih del za toženca prerezal vzdolžne in prečne jeklene žice, ki fizično zagotavljajo nosilnost in trdnost žičnice kot objekta. Kot izhaja iz zapisnika z dne 17. 9. 2007, je tožnik dogodek prijavil inšpektoratu. Iz zapisnika izhaja, da brez soglasja stranke rušijo hmeljsko žičnico, ki je bila sicer delno poškodovana in da je lastnik štiri leta starega hmeljnega nasada in žičnice. Slika z dne 14.9.2007 dokazuje izvedbo nedopustnih posegov. Edina rešitev je bila potem postavitev nove žičnice v obsegu 2,6 arov. Sliki 1 in 2 dokazujeta položaj žičnice pred podrtjem oziroma posegom. Izvedenec kmetijske ali tudi gradbene stroke lahko pojasni, da se podrto žičnico lahko dvigne in da se to tudi običajno stori. V predloženem predračunu so zajeta še druga vlaganja, a nudi dovolj podlage za izvedensko mnenje. Listine potrjujejo tudi dejstvo, da štiriletni nasad hmelja na dolžini cca 90 m in širini cca 20 m, na nekaterih mestih pa še širše, ni bil vrnjen v prejšnje stanje. Ni utemeljen očitek, da ni razmejil poškodb v neurju in poškodb ob izgradnji plinovoda. Vzpostavitev stanja ni bila mogoča zaradi prečnega razreza cele žičnice. Neutemeljeno se mu ne verjame, da je prosil, naj s posegom počakajo. Dejstvo, da jo je kupil za 230.092,53 SIT, ni pomembno. Bistveno je, da je imela uporabno vrednost in da bi ob normalnem vzdrževanju služila še 15 do 20 let. Izvedensko mnenje A. A. ne daje podlage za sklep, da žičnice na parc. št. 70 k. o. X ni bilo.

S podrtjem hmeljne žičnice tožnik tudi ni imel možnosti za pridelavo. Zmotno je stališče sodbe, da je priča A. A. v bistveno enakem položaju kot izvedenec, angažiran za potrebe tega postopka. Izvedenec je lahko pomočnik sodišča le v primeru, ko ga postavi sodišče, ne pa – tako kot v obravnavani zadevi – ko je v poslovnem razmerju s tožencem. Kot izhaja iz dopisov B. d.d. z dne 10. 9. 2007 in 20. 9. 2007, je bil poseg z odstranitvijo hmeljske žičnice izvršen. Sodba je spregledala izjavo C. C., ki je pojasnil sklenitev pogodbe s tožnikom, iz česar jasno izhaja, da je bil tožnik lastnik žičnic in hmeljnega nasada. Že iz slik inšpektorice izhaja, da je šlo za enormen in nenormalen poseg ravno na predmetni trasi. Iz izpovedbe priče D. D. izhaja dvom, ali je jemala vzorce na nepremičninah, ki jih uporablja tožnik. Njena izpovedba zato ne more biti verodostojna.

V sodbi je neupravičeno poenostavljena zadeva z odvozom zemlje. Toženec je smel odstraniti in odpeljati zemljino, problem pa je, ker je ni vrnil. Tožnik je opozoril izvajalce, ki so mu odgovorili, da se bo to urejalo ob zaključku zadeve na sodišču. Zadevo je prijavil inšpekciji, ki je navedena dejstva ugotovila in dokumentirala (zapisnik z dne 8. 4. 2008). Zmotna je odločitev o zastaranju zahtevka zaradi degradiranosti zemljišč in nevrnitve v prvotno stanje (točki 36 in 37 obrazložitve). Vložil je predlog za celovito odmero povrnitve škode. Nevključitev posamezne oblike škode v prvotni zahtevek zato ne pomeni, da je ni uveljavljal. Ugotovitev v 39. točki obrazložitve se opira na neresnične izpovedbe prič. Pomanjkanje zemljine je še danes mogoče ugotoviti z izvedencem kmetijske stroke.

3. Toženec in stranski intervenient v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala na njegovih nepremičninah v zvezi s postavitvijo plinovoda, in sicer 1) škodo zaradi uničenja hmeljske žičnice, 2) zaradi stroškov za nakup sadik in izgubljenega dohodka zaradi izpada pridelka v letih 2008 do 2011, 3) zaradi degradiranosti zemljišča in stroškov rekultivacije zemljišč, 4) zaradi poškodovanja namakalnega sistema in 5) zaradi položenega optičnega kabla. Kot je pravilno ugotovljeno v sodbi, zahtevki temeljijo na določbah 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katerih je v primeru, ko nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Tudi v tem primeru pa se lahko zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje (tretji in četrti odstavek).

6. V izpodbijani sodbi je v zvezi s podlago toženčeve odškodninske odgovornosti ugotovljeno: - da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 268/0, 269/1 in 69/2 k. o. X, nepremičnine parc. št. 66/0, 67/0 in 70/0 k. o. X pa ima v zakupu, - da je toženka z odločbo Upravne enote ... z dne 20. 6. 2007 na navedenih nepremičninah pridobila služnost postavitve in vzdrževanja plinovoda v javno korist, - da so na nepremičninah parc. št. 66/0, 67/0 in 70/0, vse k. o. X stale hmeljske žičnice, ki jih je postavil tožnik, - da je do poškodbe hmeljskih žičnic na navedenih nepremičninah prišlo v neurju v avgustu 2007, - da je stranski intervenient za toženca po trasi, predvideni z upravno odločbo, na navedenih nepremičninah gradil plinovod, z deli pa je pričel v septembru 2007, - da je toženec prilagodil izvajanje del obstoječim hmeljskim žičnicam, - da je lahko z izvedbo del nekaj dni počakal, če je bilo potrebno zaradi spravila pridelka, - da tožnik ni dokazal, da je žičnice podrl izvajalec del, - da tožnik ni dokazal, da bi prosil izvajalce, naj počakajo z deli.

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile hmeljske žičnice, ki so stale na nepremičninah parc. št. 66/0, 67/0 in 70/0 k. o. X, poškodovane že pred pričetkom gradnje plinovoda, sporno pa je bilo, ali so bile poškodovane na taki dolžini in v taki meri, da ni bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja s sorazmerno majhnimi stroški v primerjavi z novo postavitvijo žičnice in v času, ki ne bi bistveno zavlekel izgradnje plinovoda.

8. Služnostni upravičenec je dolžan izvrševati služnost na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ). Tudi po zgoraj navedeni določbi OZ je oseba, ki opravlja splošno koristno dejavnost, zavezana k zmanjševanju škode. Toženec je bil torej ob gradnji dolžan poskrbeti, da bodo zemljišča, prek katerih se je gradil plinovod, prizadeta v najmanjši možni meri. Dokazanost navedb, da so bile žičnice sicer poškodovane, a jih je bilo mogoče s sorazmerno majhnim stroškom in v času, ki ne bi prekomerno zavlekel del, vzpostaviti v prvotno stanje, bi tako mogla utemeljevati zaključek o nedopustnosti toženčevega ravnanja.

9. Nedokazanost dejstva, da je tožnik prosil toženca oziroma izvajalca del, naj počaka z izvedbo del do popravila žičnice, ne izključuje nedopustnosti toženčevega ravnanja. Ob predpostavki, da je bilo mogoče z izvedbo del počakati do vzpostavitve žičnice v prvotno stanje, je bil toženec dolžan počakati z deli in tožniku dati možnost, da to stori. Ugotovitev o tem, da bi bodisi toženec bodisi stranski intervenient to storila, v sodbi ni.

10. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da ugotovitve izpodbijane sodbe ne dajejo dovolj prepričljive podlage za odgovor na vprašanje, ali so bile poškodovane na taki dolžini in v taki meri, da ni bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja s sorazmerno majhnimi stroški v primerjavi z novo postavitvijo žičnice in v času, ki ne bi bistveno zavlekel izgradnje plinovoda. Zaključek o nedokazanosti tožbene trditve, da je žičnice podrl izvajalec del, temelji na izpovedbah prič – delavcev stranskega intervenienta, da je bila žičnica podrta v neurju pred pričetkom del, dopisu z dne 10. 9. 2007, ki prav tako uporablja izraz "podrta žičnica", in zapisu v gradbenem dnevniku, da je treba odstraniti porušeno žičnico. Vendar pa navedeni dokazi ne morejo nuditi zanesljive podlage za oceno, ali je bilo poškodovane žičnice mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje z majhnim stroškom in v kratkem času. Iz dokazne ocene v sodbi ni razvidno, da bi priče razlikovale med popolnoma porušeno in poškodovano žičnico. Pritožba utemeljeno opozarja na besedilo dopisa z dne 10. 9. 2007, v katerem je navedeno, da bodo podrto žičnico "v celoti razdrli". Da vsi povezovalni drogovi niso bili na tleh, izhaja tudi iz fotografij, ki se nanašajo na stanje po neurju. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi mogel odgovoriti izvedenec ustrezne stroke. Sodišče je izvedbo dokaza z izvedencem gradbene oziroma kmetijske stroke zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil predlagan le za ugotavljanje višine oziroma stroškov investicije v novo žičnico. Dopolnitev tožbe, ki jo je 9. 4. 2016 vložil tožnik sam, ne daje nedvoumne podlage za zaključek, da je bil izvedenec predlagan le za dokazovanje trditev o obsegu škode. Tožnik je namreč med dokazi, ki jih je predlagal v zvezi s trditvami o škodi zaradi uničenih hmeljskih žičnic, najprej navedel, da je opravljene investicije v zvezi s postavitvijo nove žičnice mogoče ugotoviti z računi in z izvedencem, nato pa posebej predlagal še izvedenca ustrezne kmetijske ali gradbene stroke, ki se bo izjasnil tako o postavitvi žičnice kot o ostali škodi na nasadu v zvezi s parcelami št. 66/0, 67/0 in 70/0 k. o. X. V vlogi, vloženi 12. 9. 2014 po pooblaščencu, se je v VII. točki, v kateri je podal navedbe o nedopustnosti škode zaradi uničenja hmeljskih žičnic (in ne o njeni višini), skliceval na vse dotlej predlagane dokaze. Povzete tožnikove navedbe vzbujajo najmanj dvom o tem, ali je bil izvedenec predlagan le za dokazovanje obsega škode ali tudi za dokazovanje njenega obstoja. Ker dejstev, pomembnih za odgovor na navedeni vprašanji v obravnavanem primeru, ko je bil sporni toženčev poseg izveden pri opravljanju dovoljene dejavnosti in je škoda, dokler ostaja v običajnih mejah oziroma v mejah, ki jih narekuje izvedba dovoljenega posega, dopustna, ni mogoče ločiti, je stališče izpodbijane sodbe, da je bil dokaz z izvedencem predlagan le za dokazovanje dejstev o višini škode oziroma stroškov z izgradnjo nove žičnice, prestrogo. Zaradi opustitve izvedbe dokaza z izvedencem je napačen zaključek sodbe, da tožnik ni dokazal obstoja toženčevega nedopustnega ravnanja.

11. Utemeljen je tudi očitek o zmotnosti zaključka o zastaranju zahtevka za odškodnino zaradi degradiranosti zemljišča in stroškov rekultivacije zemljišč, uničenja zgornjega sloja zemljine in vzpostavitve prejšnjega stanja. Stališče temelji na ugotovitvi, da je tožnik zatrjeval poslabšano rodovitnost nepremičnin parc. št. 268/0, 269/1 in 269/2 k. o. Y že v predlogu za določitev odškodnine, vloženem 22. 6. 2010, vendar pa je šele v vlogi z dne 12. 6. 2013 trdil, da je škoda posledica odtujene zemljine. Ker poslabšanje rodovitnosti tal in odtujitev zemljine nista isto, tožnik pa se je z odtujitvijo zemljine seznanil najkasneje 8. 4. 2008, je petletni zastaralni rok iztekel pred postavitvijo zahtevka.

12. Pritožba utemeljeno uveljavlja zmotnost navedenega stališča. Tožnik je v predlogu za določitev odškodnine, vloženem 22. 6. 2010 v nepravdnem postopku, navedel več razlogov, zaradi katerih so nepremičnine, prek katerih teče plinovod, manj vredne in škodo opredelil v znesku na m2 zemljišča. Med drugim je navedel, da je bilo delo pri vgraditvi plinovoda in njegovem zasutju izvedeno nestrokovno, ker pri izkopu ni bil ločen zgornji in spodnji sloj zemljin, da so posledice še vedno vidne na širini 16 m do 20 m in da se to sedaj kaže v slabi rodovitnosti tal. 13. Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Za pretrganje zastaranja je torej bistveno upnikovo dejanje zoper dolžnika z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, opravljeno pred sodiščem, ni pa pomembno, ali je bilo to dejanje tudi popolno v smislu zahtev pravdnega postopka.(1) Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je bilo zastaranje pretrgano s prvo vlogo v nepravdnem postopku, v katerem je tožnik (tedaj predlagatelj) opredelil toženčevo škodno ravnanje (ki je v nepravdnem postopku nastopal kot nasprotni udeleženec) in v čem se škoda kaže. S kasnejšimi navedbami v nepravdnem postopku in – po nadaljevanju obravnavanja dela predloga v pravdnem postopku – dopolnitev tožbe v skladu z zahtevami ZPP je tožnik ostal v okviru škodnega ravnanja, ki ga je zatrjeval že v prvotnem predlogu. Prestrogo bi bilo namreč ločevanje med navedbami o nestrokovnem zasutju zaradi neločitve zgornjega in spodnjega dela zemljine od navedb o poslabšanju kvalitete zemljišč zaradi pomešanja zemljin in neizravnavi zemljišč do nivoja pred pričetkom del. Podlage za drugačen zaključek ne daje niti okoliščina, da je tožnik sprva vso škodo ovrednotil kot zmanjšanje vrednosti nepremičnin, kasneje pa kot vrednost zemljine, potrebne za vzpostavitev prvotnega stanja.

14. Pritožba tudi utemeljeno izpostavlja dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za presojo v obstoju toženčevega nedopustnega ravnanja. Za dokazovanje teh dejstev je tožnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, dokaz pa ni bil izveden.

15. Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode zaradi poškodbe namakalnega sistema se pritožba posebej ne izreka. Na podlagi ugotovitev, da so bila dela končana konec septembra 2007, zahtevek pa je bil postavljen 12. 6. 2013, sodba zaključuje, da je zahtevek zastaran. Glede na triletni subjektivni in petletni objektivni zakonski rok za zastaranje odškodninskih terjatev (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ) je odločitev materialnopravno pravilna.

16. Pritožnik tudi ni obrazložil pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi položitve optičnega kabla. V sodbi je ugotovljeno, 1) da je bila položena prazna cev, namenjena napravam za elektronsko krmiljenje plinovoda, 2) da je bila položena v skladu s projektno dokumentacijo, 3) da položitev cevi sama po sebi ne predstavlja ovire za kmetovanje in 4) da tožnik niti ni opredelil, kakšna škoda naj bi mu nastala. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da bi bil tožnik upravičen do škode, ki presega običajne meje, a je ni izkazal. 17. Neutemeljeni so tudi očitki zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi škode kot posledice uničenja hmeljskih sadik in izpada pridelka v naslednjih letih po izgradnji plinovoda. Odločitev temelji na ugotovitvah, - da nepremičnina parc. št. 70/0 v času izgradnje plinovoda ni bila hmeljišče, - da so bile sadike hmelja na parc. št. 66/0 in 67/0 k. o. X uničene le v pasu, ki je predmet služnosti v javno korist, - da je bila za to škodo lastnikom izplačana odškodnina v razlastitvenem postopku.

18. Za odločitev ni pomembno, ali je za presojo verodostojnosti izpovedbe priče A. A. pomembno stališče, da je položaj izvedenca postavljenega v drugem postopku, bistvenem enak kot položaj izvedenca, angažiranega za potrebe tega postopka. Zadostuje okoliščina, da je v času izdelave cenilnega mnenja opravil ogled nepremičnin in je tako iz lastne zaznave izpovedal o vrsti zasaditve na nepremičnini parc. št. 70/0 k. o. X. 19. Upoštevaje ugotovitev, da je bila odškodnina za škodo zaradi uničenja sadik na trasi plinovoda, na katero se nanaša služnost, in posledične izgube pridelka plačana lastniku nepremičnin, in da obstoj škode v širšem pasu od navedenega ni dokazan, je pravilen zaključek sodbe, da tožniku ta odškodnina ne gre. Gre za stransko posledico razlastitve, za katero je razlastitveni upravičenec dolžan plačati odškodnino lastniku (105. člen Zakona o urejanju prostora).

20. Po ugotovitvi, da je bilo glede dela zahtevkov nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, glede dela zahtevkov pa niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo v točki a) prve alineje in v drugi alineji I.1. točke izreka, v točki I.2. izreka, kolikor se nanaša na točko a) prve alineje in drugo alinejo I.1. točke izreka, in v II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Sodišče naj dopolni dokazni postopek v zvezi z odločitvijo o razveljavljenem delu zahtevka in ponovno oceni izvedene dokaze glede na pravilno opredeljeno materialnopravno zahtevka.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 25/2014 z dne 29. 10. 2015.