Jedro

Vpis javnega dobra v zemljiško knjigo je temeljil na seznamu (141. člen ZZK), zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je parcela št. 1/1 javno dobro. Pri tem je nepomembno, kakšno je stanje te nepremičnine v naravi oziroma, da je to zemljišče zaraščen gozd in da ceste oziroma poti na tem zemljišču nikoli ni bilo, kot trdi pritožnik, saj to na status parcele št. 1/1 kot javnega dobra ne vpliva.

Pritožnikova trditev, da ni imel možnosti podajati navedb oziroma izjav, je neupoštevna že zato, ker je prepozna, saj bi pritožnik moral uveljavljati zatrjevane kršitve določb postopka na naroku, česar ni storil (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da vknjižba javnega dobra pri parc. št. 1/1 k. o. ... ni veljavna. Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek, da ni veljavna vknjižba lastninske pravice do 9/16 od celote pri navedeni nepremičnini v korist tožene stranke. Glede na to je zavrnilo tudi zahtevek za izbris obeh vknjižb ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškonjižnega stanja. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.264,16 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje prvi tožnik (pritožnik), ki v laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bila obravnava na sodišču polna procesnih napak in nezakonita. Kot tožnik je prosil za osebno izjavo takoj na začetku obravnave, presenetilo pa ga je, da je bil s strani sodnika zavrnjen. Tako ni imel možnosti podati ustne izjave. Na koncu obravnave je ponovno vztrajal, da poda osebno izjavo. Presenečen je bil, ker ga je sodnik zamenjal z njegovim bratom, drugim tožnikom. Vse priče so zahtevale povrnitev potnih stroškov, v zapisniku pa je narobe napisano, da priče stroškov ne priglašajo. Kupna pogodba z dne 11. 11. 1926 in druge priponke mu niso bile osebno vročene. Za meritve v nepravdnem postopku so nakazali 1.000,00 EUR, meritve pa niso bile izvršene. Denar je bil vrnjen 10. 1. 2022, vendar pa zahteva tudi plačilo obresti. Sodnik je bil odgovoren za napačen vpis v zemljiško knjigo in za razlastitev njihove lastnine. Tožena stranka si lasti njihovo zemljišče brez vsake podlage. V naravi na parc. št. 1/1 in parc. št. 1/2 ne obstaja cesta. V pritožbi podrobno opisuje dogajanje v zvezi s posameznimi nepremičninami, kupljenimi v letu 1982. Tožena stranka je v letu 2021 predlagala zamenjavo parc. št. 1/2 s parc. št. 2/4, vendar pa do dogovora ni prišlo. V sodbi ni nobene obrazložitve v zvezi s parc. št. 1/2. Cesta na sporni parceli v naravi ne obstaja. Gre za zaraščen gozd. Zemljiškoknjižno stanje je napačno. S toženo stranko so bili številni stiki, vendar do dogovora ni prišlo. Vsi trije prodajalci so potrdili, da na spornem zemljišču ni nobene javne poti in da je nikoli ni bilo. Parc. št. 1/1 in parc. št. 1/2 bi bilo treba kot javno dobro ukiniti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Drugi tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnikov očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljen. Na naroku 6. 1. 2022 je bil navzoč in mu je bilo omogočeno sodelovati v postopku. Bil je zaslišan kot stranka, pričam pa je tudi sam postavljal vprašanja. Okoliščina, da je razpravljajoči sodnik pritožnika na začetku naroka pomotoma zamenjal z njegovim bratom (drugim tožnikom), katerega na naroku ni bilo, ter da je sodnik to napako odkril proti koncu naroka, pred pritožnikovim zaslišanjem, kar je bilo zabeleženo tudi v zapisniku o naroku, ni relevantna. Pritožnik na vsebino zapisnika ni imel nobenih pripomb oziroma zoper njo ni ugovarjal, kar bi sicer moral storiti najpozneje do konca naroka. To velja tudi za očitek, da je v zapisniku napačno navedeno, da priče niso zahtevale povrnitve potnih stroškov. Pritožnikova trditev, da ni imel možnosti podajati navedb oziroma izjav, je neupoštevna že zato, ker je prepozna, saj bi pritožnik moral uveljavljati zatrjevane kršitve določb postopka na naroku, česar ni storil (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Kupno pogodbo z dne 8. 11. 1926 je kot dokaz predložila prvotna tožnica A. A. (priloga A26), zato je pritožnikov očitek, da mu prvo sodišče te listine ni vročilo, brezpredmeten. Katere so dokazne listine tožene stranke, ki mu naj bi ne bile vročene, pritožnik ne pojasni, zato trditve ni mogoče upoštevati.

6. Tožeča stranka je smiselno trdila, da je prvi tožnik sporno nepremičnino parc. št. 1/1 k. o. ... kot sestavni del kmetijskega gospodarstva kupil do 9/16 od celote, to pa od prodajalcev B. B., C. C. in D. D. Predmet tožbenega zahtevka je bila samo navedena nepremičnina, zato ni bilo podlage, da bi se prvo sodišče ukvarjalo tudi z ugotavljanjem lastništva drugih nepremičnin, ki jih v pritožbi navaja pritožnik (prvi odstavek 2. člena ZPP). Iz predloženih prodajnih pogodb s prodajalci (priloge A13 – A15) izhaja, da parc. št. 1/1 ni bila predmet prodaje. To tudi ni mogla biti, saj je ta nepremičnina javno dobro (zato ni bila in tudi ni mogla biti v solastnini prodajalcev), kot taka pa ne more biti v pravnem prometu.

7. Dejstvo, da je parc. št. 1/1 javno dobro že ves čas, odkar obstaja zemljiška knjiga (tudi) za k. o. ..., izhaja iz seznama II (prilogi A27 in B10), ki je bil vzpostavljen že v 19. stoletju (to pa še v nemškem jeziku). V nekdanji Avstro-ogrski monarhiji, ki je zajemala tudi ozemlje današnje Slovenije, je bil leta 1871 sprejet Splošni zakon o zemljiški knjigi, ki je poenotil sisteme vpisov v zemljiško knjigo. Z njim je bila dana podlaga za ureditev nove zemljiške knjige. Vanjo so bile na poseben način vključene tudi nepremičnine, ki so bile javno dobro, in sicer so se te nepremičnine vpisovale v posebne sezname, ki niso sestavljali zemljiške knjige v ožjem pomenu besede (kot glavne knjige), ampak so predstavljali poseben register oziroma evidenco, kot del celotnega sistema zemljiške knjige. Seznam je bil nastavljen za vsako katastrsko občino in je obsegal vsa zemljišča v njej, ki so bila javno dobro. Te nepremičnine so bile vpisane v poseben seznam zaradi večje preglednosti.

8. Ta evidenca javnega dobra se je vodila na ozemlju Slovenije tudi po prvi in drugi svetovani vojni, vse do leta 1995, ko je bil sprejet Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), ki je določil, da se nepremičnine, ki so vpisane v seznamih kot javno dobro, po uradni dolžnosti prenesejo v vložke glavne knjige in vknjižijo kot javno dobro (141. člen ZZK), poznejši Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) iz leta 2003 pa je s tem v zvezi še določil, da se pri uporabi določbe 141. člena ZZK nepremičnina prenese v informatizirano glavno knjigo in pri njej zaznamuje, da gre za javno dobro (četrti odstavek 247. člena ZZK-1). To je bilo izvršeno tudi za sporno parc. št. 1/1, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A3). Danes velja, da je nepremičnina, ki je javno dobro, bodisi v lasti države bodisi v lasti lokalne skupnosti (občine).

9. Iz seznama II (priloga A27) izhaja, da je bila nekdaj enotna parcela št. 1 v letu 2006 deljena v novo nastale parcele št. 1/1, 1/2 in 1/3, ki so tudi po delitvi ostale javno dobro. Vpis javnega dobra v zemljiško knjigo je temeljil na seznamu (141. člen ZZK), zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je parcela št. 1/1 javno dobro. Pri tem je nepomembno, kakšno je stanje te nepremičnine v naravi oziroma, da je to zemljišče zaraščen gozd in da ceste oziroma poti na tem zemljišču nikoli ni bilo, kot trdi pritožnik, saj to na status parcele št. 1/1 kot javnega dobra ne vpliva. V zvezi s kupno pogodbo z dne 8. 11. 1926, na podlagi katere naj bi potrditvah tožeče stranke pravni predniki tožnikovih prodajalcev pridobili sporno parcelo, pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz te kupne pogodbe (ob pazljivem pregledu) jasno razvidno, da je šlo (med drugim) za prodajo parcele št. 231 (oziroma njenega dela), ne pa za prodajo sporne parcele št. 1. Vprašanje morebitne ukinitve parcele št. 1 kot javnega dobra ni stvar tega postopka.

10. Glede na obrazloženo je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je parcela št. 1/1 javno dobro in da je pritožnik ni pridobil (v obsegu 9/16) na podlagi prodajnih pogodb, sklenjenih s prodajalci. Tistih pritožbenih navedb, ki niso bile odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

12. Pritožnik ni priglasil stroškov pritožbenega postopka. Toženka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).