Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja s krajšim triosminskim delovnim časom. Če ima razmerje, ki je sporno, vse elemente delovnega razmerja, je možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku izroči v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim triosminskim delovnim časom za delo snemalca VII/1 od 1. 5. 2011 dalje (II. točka izreka), ga prijavi v socialna zavarovanja sorazmerno triosminskemu delovnemu času, mu za čas od 1. 5. 2011 do pravnomočnosti sodbe obračuna mesečno bruto plačo v višini 25. plačnega razreda, upoštevajoč krajši triosminski delovni čas, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek, zmanjšan za prejeta plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da obračuna regres za letni dopust za leta 2011 - 2016 v bruto zneskih, navedenih v izpodbijani sodbi, odvede davke in tožniku izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. posameznega leta do plačila (IV. točka izreka) ter mu za mesece maj 2011 - november 2016 plača prevoz na delo in z dela v višini in z obrestmi, kot izhaja iz izpodbijane sodbe (V. točka izreka). Zavrnilo je zahtevke za priznanje delovnega razmerja in pravic iz tega razmerja nad triosminskim delovnim časom, obračun in izplačilo plač nad 25. plačnim razredom in višjih zneskov regresa za leta 2011 - 2016 ter izplačilo stroškov prehrane med delom in razlik v kilometrini v zneskih, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 264,21 EUR (VII. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (VI. točko izreka) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki mu je priznalo delovno razmerje v krajšem triosminskem delovnem času. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je opravljal večino snemanj z oznako Z1, ki jih tudi redno zaposleni opravljajo sami brez asistenta. Zunanji snemalec mora poleg svojega dela opraviti tudi delo asistenta snemalca, kar pomeni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da opravljenih ur ni mogoče podvojiti. Ker je bil tožnik zaposlen v polnem delovnem času, je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek in naslova stroškov prehrane med delom. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo razlik iz naslova kilometrine. Če bi bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, mu ne bi bilo treba uporabljati lastnega vozila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da v obravnavanem primeru niso podani vsi elementi delovnega razmerja. Tožnik je opravljal projektno delo, ki je bilo vezano na potrebe tožene stranke. Tožena stranka zatrjuje, da je šlo za začasno in pretrgano opravljanje dela. Meni, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces, temveč je opravljal projektno delo. Zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka določala čas snemanja, ni mogoče sklepati, da je bil tožnik v organiziranem delovnem procesu pri toženi stranki, saj je morala tožena stranka organizirati sodelovanje večjega števila oseb. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delal po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Obseg tožnikovega dela je bil manjši od obsega dela, ki so ga opravili redno zaposleni delavci. Izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Podana je kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Neutemeljeni so tudi denarni zahtevki iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnika v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka smiselno uveljavlja s pritožbo, ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o obstoju vseh elementov delovnega razmerja in jo je mogoče preizkusiti. Iz tega razloga tožena stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika ter prič A.A. in B.B. ugotovilo, da je imelo tožnikovo delo pri toženi stranki v času od 1. 5. 2011 naravo delovnega razmerja. Tožnik je bil vključen v organizirani proces dela pri toženi stranki na isti način kot redno zaposleni delavci. Na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju in poročila o mesečnem obsegu opravljenih storitev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik delo v daljšem časovnem obdobju opravljal nepretrgano, redno ter na podlagi vnaprej pripravljenih razporedov. Delo, ki ga ni bilo mogoče opraviti z redno zaposlenimi delavci, mu je bilo naloženo praviloma za vsak teden vnaprej. Za svoje delo je mesečno prejemal plačilo. Delo je sicer opravljal z lastnimi delovnimi sredstvi, za nakup in uporabo delovne opreme pa je prejel plačilo v obliki dnevne štartnine. Tožnik je opravljal vse oziroma vsaj pretežni del nalog delovnega mesta "snemalec VII/1", kot so naštete v opisu tega delovnega mesta. Delo snemalca ni opravljal samostojno, temveč po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar izhaja iz izpovedbe tožnika in A.A..

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poizkuša tožnikovo delo prikazati kot začasno, projektno delo, vezano na potrebe tožene stranke, saj glede na obrazloženo iz dokazne ocene izhaja drugačen zaključek. Tožnik je opravljal vsebinsko enako delo kot redno zaposleni snemalci. Četudi bi šlo za vezanost dela na trajanje določenega projekta, to še ne pomeni, da delo ne poteka nepretrgano. Projektno delo je eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (10. alineja prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), obstoj delovnega razmerja pa se lahko ugotavlja tudi v takem primeru.

10. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da so obstajali v razmerju med tožnikom in toženo stranko, sicer formalno "pokritem" s pogodbami o poslovnem sodelovanju, vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Odločitev temelji na pravilni uporabi 18. člena ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Kadar obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Vse navedene določbe je sodišče dosledno in pravilno uporabilo, zato mu zmotne uporabe materialnega prava glede tega in v zvezi s pravicami iz delovnega razmerja ni mogoče očitati.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja s krajšim triosminskim delovnim časom. Če ima razmerje, ki je sporno, vse elemente delovnega razmerja, je možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1). Na podlagi poročil o mesečnem obsegu opravljenih storitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil obseg tožnikovega dela manjši od polnega delovnega časa redno zaposlenih delavcev, in sicer je znašal v povprečju 60 ur mesečno oziroma povprečno 3 ure dnevno. Dejstvo, da je tožnik pretežno izvajal snemanja z oznako Z1, torej snemanja, ki bi jih brez asistenta izvajali tudi redno zaposleni snemalci, izhaja iz mesečnih poročil ter skladnih izpovedb A.A. in B.B.. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi se mu kot zunanjemu snemalcu podvojile opravljene ure, ker je opravljal tudi delo asistenta snemalca. Glede na to, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela snemalca niti v polovičnem delovnem času, ni upravičen do plačila stroškov za prehrano med delom. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 173. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012), po kateri kilometrina za uporabo lastnega avtomobila za službene namene znaša 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, kar je tožena stranka v obdobju od junija 2012 - november 2016 tožniku tudi izplačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo razlike v kilometrini.

12. Glede na navedeno torej pritožbi nista utemeljeni. Zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbah. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Izrek o stroških postopka temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 2/2004), po katerem v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.