Jedro

Za upoštevanje hipoteka, ki je vpisana na nepremičnini, ni zakonske podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 10. 4. 2013 zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica omenjenega dne vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki oprostitve plačila vseh stroškov pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 905/2013 zaradi nedopustnosti izvršbe ter da je po dopolnitvi vloge zaprosila še za BPP za pravno svetovanje in zastopanje s strani odvetnice. Pri odločanju o prošnji je pristojni organ na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka, in tistih, ki jih je pridobil uradoma, ugotavljal finančni položaj tožnice, ki se v skladu z določbo 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavlja glede na dohodke in prejemke prosilca, dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga imata prosilec in njegova družina. Pri tem je ugotovil, da premoženje tožnice in njene družine presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, ki je določen v petem odstavku 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) in po katerem se ne glede na druge zakonske določbe BPP ne odobri samski osebi ali družini, ki razpolaga s premoženjem, ki navedeni mejni znesek presega. Iz zbranih podatkov namreč sledi, da je tožnica solastnica stanovanja (v deležu do 1/8), ki se ne upošteva kot premoženje, ker gre za primerno stanovanje, v katerem tožnica živi s svojo družino. Vendar pa je tožnica hkrati solastnica (do ½) nepremičnine v k.o. ... (številka stavbe 2758), kjer tožnica oziroma njena družina ne živi. Vrednost te nepremičnine po posplošeni oceni GURS znaša 167.584,00 EUR, kar pomeni, da vrednost njenega polovičnega deleža znaša 83.792,00 EUR. V Zemljiški knjigi je sicer na celotni nepremičnini in torej tudi na deležu tožnice vpisana hipoteka z zaznambo izvršbe v višini 160.000,00 EUR, vendar za to, da bi se vrednost hipoteke odštela od vrednosti deleža na nepremičnini, ki je v lasti tožnice, v zakonu ni podlage. Kljub temu pristojni organ v tej zvezi ugotavlja še, da se hipoteka nanaša na dolg tožničinega bivšega moža in ne na dolg tožnice.

Tožnica je po zbranih podatkih hkrati lastnica osebnega avtomobila znamke Citroen – Berlingo, ki je bil prvič registriran 11. 1. 2012 in katerega tržna cena znaša najmanj 10.000,00 EUR. Pristojni organ je tudi to vrednost delno upošteval kot premoženje družine, ker vrednost vozila presega znesek 8.060,00 EUR, ki je določen v tretjem odstavku 152. člena ZUJF, pri tem pa kot premoženje družine upošteval le vrednost vozila nad mejnim zneskom, ki znaša 1.940,00 EUR. Premoženje tožnice v skupni vrednosti 85.732,00 EUR tako po ugotovitvah pristojnega organa presega mejni znesek 13.780,00 EUR in zato v skladu s petim odstavkom 152. člena ZUJF izključuje njeno pravico do BPP. In ker družina tožnice že z vrednostjo navedenega premoženja presega mejni znesek za odobritev BPP, se pristojni organ ni spuščal v ugotavljanje povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana ter drugih zakonskih pogojev za dodelitev BPP.

Tožeča stranka v pritožbi (pravilno: tožbi) na odločbo navaja, da se vse (njene) tožbe in ugovori na nedopustnost izvršbe nanašajo ravno na zadevo premoženje, to je delež na stanovanju, ki se upošteva pri izpodbijani odločitvi. Gre za premoženje, s katerim ne more razpolagati, ga prodati oziroma se v stanovanje vseliti, saj je bivši partner brez njene vednosti vpisal hipoteko na celotno stanovanje. Zato se trudi preprečiti rubež na njeni polovici stanovanja, saj bi bil sicer njen delež izgubljen. Prav za to, da to prepreči, pa potrebuje BPP, ker mora poravnati stroške odvetnice, obenem pa ni kreditno sposobna in zato sodnih stroškov ne more pokriti.

Pojasnjuje še, da je lastnica polovice stanovanja postala ob razvezi, še pred tem pa je njen bivši mož brez njenega dovoljenja dovolil vpis hipoteke na celo stanovanje. Poleg tega je poravnala njegov dolg v višini 10.937,39 EUR, ki ga je naredil pri bivšem delodajalcu in od koder je bil zato odpuščen. Ker je brez zaposlitve, ji ne plačuje preživnine za (tri) otroke, kar pomeni, da tudi iz tega naslova nima prihodkov. Bivši mož je brez dovoljenja odtujil tudi vse prihranke z računov otrok. Vozilo pa je kupila tako, da je dala v račun svoje staro vozilo, razliko pa so pokrili s prodajo vozila, ki ga je bivši mož podedoval po očetovi strani. Vsi ti stroški in svetovanje odvetnika so močno ogrozili finančno stanje tožnice, ki sama skrbi za tri šoloobvezne otroke. Premoženja tudi nima bivši mož, razen polovice stanovanja, na katerem je vpisana hipoteka. S povprečno plačo 1.250,00 EUR mesečno mora tožnica odplačevati kredit, plačevati vse stroške, obveznosti, ki se nanašajo na otroke, in še stroške, ki so povezani s sojenjem. Pri tem pa ji ravno premoženje, za katerega se bori, zapira vsa vrata, ko uveljavlja preživnino in otroške dodatke oziroma štipendijo za otroka. Živijo skromno in v hiši tožničinih staršev, ki jo je podedovala v deležu do 1/8, skupaj s starejšima tožničinima bratom in sestro ter njihovimi partnerji. Zato tožnica naproša sodišče, da še enkrat pregleda zadevo ter ji glede na opisano situacijo omogoči BPP, za katero je zaprosila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu listin, ki so v spisih in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, ki jih sodišče zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja: Ključne za odločitev v obravnavanem primeru so določbe petega odstavka 152. člena ZUJF, na katere se pravilno sklicuje že pristojni organ v izpodbijani odločbi, in po katerih BPP ni mogoče odobriti v primeru, če prosilec ali družina razpolaga s premoženjem, ki presega mejni znesek 13.780,00 EUR. Gre torej za izrecno prepoved, ki je zapisana v zakonu in ki jo mora upoštevati tako pristojni organ, ko odloča o prošnji, kot tudi sodišče, ko presoja pravilnost in zakonitost njegove odločitve.

V konkretnem primeru ni spora o tem, da je tožnica solastnica nepremičnine (stanovanja) in osebnega vozila. Spora tudi ni o tem, da tožnica oziroma njena družina v tem stanovanju ne prebiva ter vrednost njenega deleža in vozila. To pa pomeni, da vrednost njenega premoženja presega že omenjeni mejni znesek, do katerega je še mogoče odobriti BPP, in je zato pristojni organ v skladu z navedeno zakonsko določbo prošnjo tožnice za odobritev BPP utemeljeno zavrnil. Sodišče verjame tožnici, da njen finančni položaj ni zavidljiv. Vendar pa v tej zvezi navaja le takšne okoliščine, ki jih ZBPP oziroma ZUJF ne predvideva in ki jih zato pri odločanju ni mogoče upoštevati. Tako že pristojni organ tožnici pravilno pojasni, da za upoštevanje hipoteke, ki je vpisana na nepremičnini, ni zakonske podlage. Tudi ostale okoliščine, povezane z njenim finančnim in premoženjskim stanjem, ki jih tožnica opisuje v tožbi, za odločanje o redni odobritvi BPP, za katero je zaprosila, niso relevantne. Kolikor bi z njimi želela uveljavljati izredno odobritev BPP, pa bi morala vse to, kar opisuje, navesti že v prošnji za BPP, in ne šele v tožbi. Pri čemer že sodišče na tem mestu poudarja, da je tudi za dodelitev izredne BPP na podlagi 22. člena ZBPP kot pogoj določen mejni znesek vrednosti premoženja, ta pa je bistveno nižji od vrednosti tožničinega solastnega deleža na zadevni nepremičnini.

Ker je glede na povedano izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez obravnave, ker pravno relevantne dejanske okoliščine med strankama niso sporne.