Jedro

Plačilni nalog lahko izda sodišče samo za zapadlo denarno terjatev, katere obstoj dokaže upnik z verodostojno listino. Takšna listina pa z vidika tožeče stranke ni faktura, ki jo je upnik tožeče stranke izdal slednji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep (plačilni nalog) Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.12.2001, opr. št. I Plg 48/2001, se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila zoper toženo stranko tožbo na plačilo 49.437.324,15 SIT in sodišču predlagala, naj izda plačilni nalog. Sodišče je predlogu ugodilo in plačilni nalog izdalo. Ta je postal pravnomočen.

Vrhovna državna tožilka je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija sklep o izdaji plačilnega naloga. V njej meni, da je sodišče zmotno uporabilo prvi odstavek 431. člena ZPP v njegovi materialnopravni in procesni vsebini in ravnalo nepravilno, ker ni uporabilo 434. člena ZPP. Nepravilna procesna uporaba navedenih zakonskih določb pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema strankama. Tožena stranka nanjo ni odgovorila, tožeča pa je in v odgovoru na zahtevo predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ker je tožena stranka pri izbiri koncesionarja za opravljanje GSM storitev favorizirala drugo družbo na škodo tožeče stranke, ki naj bi edina izpolnjevala vse pogoje za pridobitev koncesije.

Po prvem odstavku 431. člena ZPP lahko izda sodišče, kadar se tožbeni zahtevek nanaša na zapadlo denarno terjatev in je ta dokazana z verodostojno listino, toženi stranki nalog, naj tožbeni zahtevek izpolni - plačilni nalog. V drugem odstavku istega člena ZPP primeroma določa, katere listine veljajo za verodostojne listine po prvem odstavku.

Iz prvega odstavka 431. člena ZPP torej sledi, da plačilnega naloga ni mogoče izdati, če ne gre za zapadlo denarno terjatev, ki je dokazana z verodostojno listino. Če omenjeni pogoj ni izpolnjen, mora sodišče predlog za izdajo plačilnega naloga zavrniti (prvi odstavek 434. člena ZPP).

Tožeča stranka uveljavlja kot škodo, ki naj ji jo povrne tožena stranka, stroške, ki jih je imela s pripravami za opravljanje GSM storitev. Kot dokaz obstoja in zapadlosti svoje odškodninske terjatve proti toženi stranki pa je predložila samo račune, ki so jih izvajalci storitev, opravljenih po njenem naročilu zanjo, zaračunali njej. Ti računi bi bili po svoji materialnopravni vsebini lahko verodostojne listine za izdajo plačilnega naloga proti tožeči stranki, če ne bi plačala storitev, ki jih je naročila, ni jih pa mogoče opredeliti kot verodostojne listine v odškodninski pravdi tožeče stranke proti toženi stranki. Iz njih namreč ne izhaja, da ima tožeča stranka kakšno odškodninsko terjatev proti toženi stranki.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima torej prav, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene predložene račune z vidika tožene stranke materialnopravno zmotno opredelilo za verodostojne listine v smislu prvega odstavka 431. člena ZPP. Zato ni smelo izdati plačilnega naloga po omenjeni zakonski določbi, ampak bi moralo ravnati po prvem odstavku 434. člena ZPP. Ker ni ravnalo tako, je s tem kršilo omenjene določbe ZPP, kar je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Omenjena kršitev določb pravdnega postopka bi namreč lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Ni namreč nujno, da bi bila odločitev sodišča po redno izvedenem postopku enaka.

Tožeča stranka očita vrhovni državni tožilki, da v zahtevi ni navedla, kako bi lahko očitana kršitev določb postopka vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Tega ni mogla storiti, ker bo mogoče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju in višini šele po izvedeni glavni obravnavi. V čem je podana kršitev določb pravdnega postopka, je obrazloženo zgoraj. Drugačna pravna razlaga 431. in 434. člena ZPP, ki jo ponuja tožeča stranka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, je pravno zmotna.

Okoliščina, da upravičuje ZIZ upnika k vložitvi predloga za izvršbo že na podlagi fakture kot verodostojne listine po drugem odstavku 23. člena ZIZ, ne pomeni, da je možno opredeliti fakturo iz drugega odstavka 431. člena ZPP za verodostojno listino tudi takrat, kadar se ne glasi na dolžnika (toženca), ampak, v razmerju pravdnih strank, na tožnika. Zakonodajalec je samo dal upniku na izbiro dve možnosti: predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ali pa tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga. Stvar upnika pa je, katero pot bo izbral. V zvezi z ostalimi tožnikovimi navedbami v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti sodišče še pripominja, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga vloži Državno tožilstvo Republike Slovenije zoper pravnomočno sodno odločbo (385. člen ZPP). Okoliščina, da je postal izpodbijani plačilni nalog pravnomočen, zato ni ovira za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pri tem ni pomembno, zakaj je postal pravnomočen. Vrhovna državna tožilka pa tudi ni izpodbijala pravilnosti odločitve o tožbenem zahtevku, ampak odločitev o izdaji plačilnega naloga. Samo tega je to sodišče tudi razveljavilo. Utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in višini pa bo sodišče prve stopje še obravnavalo potem, ko bo izdalo sklep, da se predlogu za izdajo plačilnega naloga ne ugodi (drugi odstavek 434. člena ZPP).

Glede na navedeno je sodišče odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.