Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru odločanja o ugovoru presojati navedbe dolžnika, da je hipoteka v materialnopravnem smislu ugasnila zaradi poteka prekluzivnega roka. Hipoteka s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve namreč ne preneha že sama zase oziroma po samem zakonu, temveč je potreben še njen izbris iz zemljiške knjige.

Dolžnik sicer pravilno poudarja, da je sam v razmerju do upnika le realni in ne tudi osebni dolžnik. Upniku torej dolžnik ni dolžan plačati uveljavljane terjatve, temveč le jamči zanjo z zastavljeno nepremičnino. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, ki ga iz navedenega dejstva izpelje dolžnik, da zato določbe 1034. člena OZ o pretrganju zastaranja terjatve, ki velja za poroka, ni mogoče uporabiti tudi za realnega dolžnika. Položaja poroka in zastavnega dolžnika (ki ni hkrati tudi glavni dolžnik) sta si namreč v bistvenem podobna. Oba odgovarjata za tuj dolg, odgovornost obeh je akcesorna, razlika je le v tem, da je odgovornost zastavnega dolžnika po višini omejena na zastavljeno nepremičnino. S pretrganjem zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika zato pride tudi do pretrganja zastaranja terjatve zoper realnega dolžnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor hipotekarnega dolžnika zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2.Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga upnika, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so v 55. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ugovorni razlogi našteti primeroma, kar omogoča uveljavljanje vseh pravno relevantnih razlogov, ki lahko vplivajo na veljavnost izvršbe. V tem primeru je ugovor ugasle pravice, ki se nanaša na materialno prenehanje hipoteke, relevantna pravna podlaga za nasprotovanje izvršbi, ki posega v bistveno vprašanje pravne podlage za izvršbo. Če je pravica do hipoteke v materialnem smislu ugasla zaradi poteka prekluzivnega roka, je smiselno in utemeljeno, da dolžnik to dejstvo uveljavlja v okviru ugovora. Prvostopenjsko sodišče je očitno spregledalo, da materialna ugasnitev hipoteke pomeni, da hipotekarni upnik nima več pravne podlage za izvršbo, saj je varovana pravica ugasnila. Neupoštevanje take ugasle pravice bi pomenilo poseg v pravno varnost dolžnika in omogočanje izvršbe na podlagi neobstoječe terjatve, na kar vse je opozoril dolžnik v ugovornem postopku, pa se sodišče do navedb dolžnika ni ustrezno, tj. vsebinsko opredelilo, oziroma je v tem delu materialno pravo napačno uporabilo. Izvršilni postopek ima za cilj izvrševanje obveznosti, ki so pravno veljavne. Če je hipoteka ugasla ali zastarala, pomeni, da upnik nima več veljavne pravne podlage za izvršbo. S tem se postavi pod vprašaj upravičenost izvršbe, kar bi moralo izvršilno sodišče upoštevati pri odločanju. Nadaljevanje izvršbe v predmetnem postopku kljub dejstvu, da je pravica upnika ugasnila, bo dolžniku povzročila nepopravljivo škodo. Dolžnik prereka tudi pravno naziranje sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na formalni vpis hipoteke v zemljiški knjigi. Materialno prenehanje hipoteke pomeni, da pravna podlaga za izvršbo preneha obstajati. Pravice, ki je prenehala, ni več mogoče uveljavljati, kar bi moralo vplivati tudi na presojo izvršilnega sodišča v primeru, ko je tak ugovor podan. Dolžnik poudarja, da je v odgovoru na ugovor upnika opozoril na razliko med dolžnikom in realnim dolžnikom. Upnik ima do realnega dolžnika zgolj terjatev, in sicer do višine, ki bi bila dosežena s hipoteko zavarovanega premoženja, tj. nepremičnine parcela X 000. V primeru, ko je zastavljena nepremičnina za tuj dolg, upnik namreč nima pravice zahtevati od realnega dolžnika plačila hipotekarne terjatve, temveč lahko zahteva le prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo iz dosežene kupnine. Zgolj navedeno predstavlja terjatev upnika do realnega dolžnika. Položaj realnega dolžnika je tako povsem drugačen od položaja poroka, ki je stranka obligacijskopravnega razmerja, ki nastane med upnikom in glavnim dolžnikom. Realni dolžnik v predmetnem postopku ni stranka obligacijskopravnega razmerja med upnikom in glavnim dolžnikom. Upoštevaje navedeno določbe 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da pretrganje zastaranja zavarovane terjatve učinkuje tudi zoper poroka, ni mogoče uporabiti v predmetni zadevi, saj je položaj realnega dolžnika povsem drugačen od položaja poroka, ki upniku odgovarja za celotno obveznost. Zastavni/realni dolžnik se tako upniku, za razliko od poroka, ni zavezal izpolniti veljavne in zapadle obveznosti dolžnika. Upnik ima do realnega dolžnika zgolj terjatev za plačilo terjatve iz vrednosti premoženja, ki je predmet zastave, in sicer do višine, ki je dosežena s prodajo navedenega premoženja.

3.Glede navedene terjatve je zastaranje nedvomno teklo naprej. Upnik bi namreč vse od zapadlosti terjatve lahko zahteval izvršbo na nepremičnino, pa navedenega več kot 10 let ni storil. Upnik bi tako lahko že pred letom 2024 vložil predlog za izvršbo zoper realnega dolžnika, pa navedenega iz razlogov, ki dolžniku niso znani, ni storil. Dolžnik je tako v odgovoru na ugovor uveljavljal tudi zastaranje terjatve upnika, pa se sodišče do navedenega ni opredelilo oziroma je zmotno navedlo, da dolžnik zastaranja ne uveljavlja, posledično je izpodbijani sklep protispisen.

4.Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da je bila hipoteka na nepremičnini dolžnika (parcela X 000) prenesena s Potrditveno pogodbo o odstopu terjatev z dne 23. 12. 2014. Zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno napačen, sodišče pa prav tako ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Nepremičnina ID znak parcela X 001 je bila z odločbo Geodetske uprave Ljubljana št. 0002 z dne 13. 12. 2011 ukinjena, iz navedene nepremičnine sta nastali nepremičnini ID znak parcela X 000 (last dolžnika) in parcela X 003. Nepremičnina ID znak parcela X 001 v času sklenitve Potrditvene pogodbe o odstopu terjatev z dne 23. 12. 2014 tako ni več obstajala, posledično ni mogoče trditi, da je bila s Potrditveno pogodbo o odstopu terjatev z dne 23. 12. 2024 prenesena hipoteka na nepremičnini ID znak parcela X 000. Nedvomno je, da hipoteka na nepremičnini ID znak parcela X 000 ni bila predmet prenosa na upnika oziroma ni bila med zavarovanji terjatev do družbe A. d. d.-v stečaju, ki so se prenašale na DUTB. Navedbe sodišča prve stopnje, da hipoteka preide na cesionarja že s sklenitvijo cesijske pogodbe in da ima vpis zgolj publicitetni učinek, je napačna. Odločba Geodetske uprave, s katero je parcela ID znak X 001 prenehala obstajati in sta nastali parcela X 000 in parcela X 003, ima konstitutivni učinek glede nastanka novih parcel in ukinitve prejšnje, ne glede na dejanski vpis v zemljiško knjigo. V trenutku, ko je bila odločba Geodetske uprave izdana in je postala pravnomočna, je parcela X 001 prenahala obstajati kot pravna enota. Pravni učinki parcelacije tako nastopijo s pravnomočnostjo odločbe in ne z datumom vpisa v zemljiško knjigo. Upoštevaje navedeno prenos hipoteke s Potrditveno pogodbo, ki se sklicuje na neobstoječo pacelo, nima pravnih učinkov.

5.Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do navedb dolžnika, ki so bile podane glede nedobrovernosti stečajnega dolžnika, družbe A. d. d., kot tudi nedobrovernosti Banke B. d. d., ki bi kot bančna ustanova morala vedeti, da stečajni dolžnik A. d. d. ni bil izključni lastnik nepremičnine ID znak parcela X 001. Sodišče se do navedb dolžnika sploh ni opredelilo, posledično je bila dolžniku kršena pravica do izjave. Razlogi o odločilnih dejstvih, to je o materialnopravnem prenehanju hipoteke, o pravno veljavnem prenosu hipoteke, ki je vpisana na nepremičnini dolžnika, o nedobrovernosti dolžnika A. d. d.-v stečaju in Banke B. d. d., so v celoti izostali. S tem je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

6.Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru odločanja o ugovoru presojati navedbe dolžnika, da je hipoteka v materialnopravnem smislu ugasnila zaradi poteka prekluzivnega roka. Hipoteka s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve namreč ne preneha že sama zase oziroma po samem zakonu, temveč je potreben še njen izbris iz zemljiške knjige (154. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju: SPZ). Povedano drugače, tudi če je že preteklo deset let od zapadlosti zavarovane terjatve, hipoteka še vedno obstoji, dokler je vpisana v zemljiško knjigo. Vse do izbrisa iz zemljiške knjige pa je tudi izvršilno sodišče na vpisano hipoteko vezano. Materialnopravnih razlogov za prenehanje hipoteke, tudi ne zastaranja hipoteke zaradi poteka časa, izvršilno sodišče tako ne sme presojati samo, to je pridržano za ustrezen matični postopek. Nasprotno pritožbeno razlogovanje je napačno.

7.Dalje dolžnik sicer pravilno poudarja, da je sam v razmerju do upnika le realni in ne tudi osebni dolžnik. Upniku torej dolžnik ni dolžan plačati uveljavljane terjatve, temveč le jamči zanjo z zastavljeno nepremičnino. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, ki ga iz navedenega dejstva izpelje dolžnik, da zato določbe 1034. člena OZ o pretrganju zastaranja terjatve, ki velja za poroka, ni mogoče uporabiti tudi za realnega dolžnika. Položaja poroka in zastavnega dolžnika (ki ni hkrati tudi glavni dolžnik) sta si namreč v bistvenem podobna. Oba odgovarjata za tuj dolg, odgovornost obeh je akcesorna, razlika je le v tem, da je odgovornost zastavnega dolžnika po višini omejena na zastavljeno nepremičnino. S pretrganjem zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika zato pride tudi do pretrganja zastaranja terjatve zoper realnega dolžnika

8.Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da se dolžnik na ugasnitev oziroma zastaranje hipoteke zaradi poteka desetih let od zapadlosti zavarovane terjatve v izvršilnem postopku ne more sklicevati, dokler je hipoteka formalno še vpisana v zemljiški knjigi. Vendar pa višje sodišče po pregledu ugovora ugotavlja, da se dolžnik v njem ni skliceval le na ugasnitev oziroma zastaranje hipoteke, temveč tudi na zastaranje same terjatve (str. 5 in 6 ugovora). Nasprotna ugotovitev v izpodbijanem sklepu je protispisna, kar dolžnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja.

9.Če bi terjatev dejansko že zastarala, to sicer ne bi pomenilo prenehanja same hipoteke, saj ta obstaja, dokler obstaja zavarovana terjatev. Bi pa morebitno zastaranje terjatve bilo ovira za uveljavljanje sodnega varstva, saj potek zastaralnega roka vpliva na iztožljivost terjatve. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sicer protispisno ugotovilo, da dolžnik ni ugovarjal zastaranja same terjatve (temveč le hipoteke), posledično se do navedenega pravno pomembnega dejstva v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Pritožba je tako v tem delu utemeljena, vendar višje sodišče zgolj iz tega razloga izpodbijanega sklepa ni razveljavilo in vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je navedeno pomanjkljivost glede na njeno naravo lahko odpravilo samo (355. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob pravilni uporabi materialnega prava se namreč izkaže, da upnikova terjatev še ni zastarala, saj je upnik v odgovoru na ugovor utemeljeno uveljavljal, da je bilo zastaranje pretrgano zaradi prijave terjatve prvotnega upnika (Banke B. d. d.) v stečajni postopek, ki je bil dne 6. 10. 2010 začet nad glavnim dolžnikom A. d.d. - v stečaju (opr.št. St 0000/2010). Samega dejstva prijave terjatve v stečaj nad glavnim dolžnikom, ki sicer izhaja tudi iz javno objavljenih podatkov AJPES (sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Celju St 0000/2010 z dne 14. 6. 2012), pa dolžnik niti ne prereka. Že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, da je zmotno dolžnikovo materialnopravno stališče, da prijava terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom nima učinka pretrganja zastaranja terjatve tudi zoper realnega dolžnika. Glede na navedeno in ker je stečajni postopek zoper glavnega dolžnika še vedno v teku, ima upnik prav, da zastaranje terjatve še ni nastopilo.

10.Dalje ni mogoče slediti pritožbenemu vztrajanju, da predmetna hipoteka ni veljavno nastala. V materialnopravnem pogledu hipoteka preneha, ko nastopi eden od v zakonu predvidenih razlogov, v formalnem smislu pa šele, ko je izbrisana iz zemljiške knjige. Vse do izbrisa iz zemljiške knjige pa tudi izvršilno sodišče veže. Izvršilno sodišče zato ne sme presojati veljavnosti pogodbene hipoteke niti morebitne (ne)dobrovernosti upnika in zastavitelja. Ničesar od navedenega na (ne)dopustnost predmetne izvršbe ne more vplivati, dokler je hipoteka vpisana v zemljiški knjigi. Sodišču prve stopnje se posledično do navedenih argumentov ni bilo dolžno opredeljevati po vsebini, zato v tej zvezi očitana kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave RS), ker izpodbijani sklep o navedenem nima vsebinskih razlogov, ni podana.

11.Tudi sicer se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu po vsebini opredelilo do vseh dolžnikovih argumentov, ki so bili pravno pomembni za odločitev o ugovoru.

12.Višje sodišče pa ne sprejema niti pritožbenega stališča, da ni prišlo do prenosa hipoteke na novega upnika, češ da ob sklenitvi cesijske pogodbe parcela, na kateri je bila ustanovljena hipoteka, ni več obstajala. Hipoteka namreč kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, vpis v zemljiško knjigo je le deklaratorne narave. Poleg tega je pri delitvi nepremičnine, ki je obremenjena s hipoteko, vsak od delov nepremičnine obremenjen s hipoteko v celoti (drugi odstavek 152. člena SPZ). Zato dolžnik ne more uspeti s pritožbenim argumentom, da naj bi bila za nastanek novih parcel konstitutivna že odločba GURS in ne šele vpis v zemljiško knjigo. Posledično ne drži, da hipoteka ni prešla na dolžnikovo nepremičnino, ker je bila v cesijski pogodbi navedena še parcelna številka prvotne nepremičnine.

13.Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezo s 15. členom ZIZ).

14.Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Glej na primer VSK sklep II Ip 255/2023 z dne 21. 9. 2023.

2Zmotno sicer pri tem dožnik navaja, da se je na zastaranje terjatve skliceval na odgovoru na ugovor, saj je odgovor na ugovor vloga upnika.

3Glej tudi VSM sodba I Cp 385/2022 z dne 8. 11. 2022.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 55, 55/1, 55/1-11 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 152, 152/2, 154 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1034 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355, 366

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.