Jedro

Predlog za postavitev novega izvedenca je utemeljen v primeru, ko že postavljeni izvedenec vztraja pri svojem mnenju, kljub temu, da je njegovo mnenje delno nepopolno in pomanjkljivo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28011/2014 z dne 7. 3. 2014, obdržalo v celoti v veljavi v I. in III. točki izreka.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni obrazložilo zakaj je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi, saj ni prejel nikakršne odškodnine in ni podana njegova pasivna legitimacija. Odškodnino je prejel lastnik vozila, A., d.o.o., najemnik je bila R. P., toženec pa je bil samo voznik. Iz sodbe tako ne izhaja utemeljitev pravnega temelja, kakor tudi ne pasivna legitimacija, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Da je do prometne nesreče prišlo, ne more biti sporno. To dokazujejo listine v spisu, pa tudi izpovedba toženca, kakor tudi priče R. Izvedensko mnenje izvedenca K. je bilo za toženca presenečenje. Zaključki izvedenca so bili zgolj ugibanja - vozil ni videl, mnenje je podal le na podlagi fotografij v spisu, ki so bile s strani policije posnete ponoči, zato so bile nejasne, sam je povedal, da ni razpolagal z zadostnimi podatki, na podlagi katerih bi bile njegove ugotovitve potrjene s stopnjo gotovosti. Tako ni poznana mikro lokacija trčenja, ni poznana naletna hitrost vozila B., policija ni zabeležila sledov prometne nesreče, vprašljivo je, ali je bilo vozilo B. po nezgodi premaknjeno, ni podatka ali je bilo vozilo V. že prej poškodovano. Tudi ni zanesljiva ugotovitev, da drobcev razbitih delov na cestišču ni bilo. Glede na zapis policije so drobci lahko bili ali pa tudi ne, izvedenec pa je enostavno sprejel zaključek, da sledov ni bilo, čeprav bi po njegovem mnenju morali biti. Glede na tako pomanjkljive podatke, je simulacija nesreče, kot jo je podal izvedenec, zgolj ena izmed možnosti poteka nezgode, nikakor pa ne edina in se z njo pritožnik ne strinja. Izvedenec v mnenju večkrat zapiše, da ni razumljivo, da ni poškodovano steklo desnega žarometa na vozilu B. Ni važno kaj je razumljivo in kaj ne, pomembno je, kaj se je dejansko pripetilo in kakšne poškodbe so nastale. V kakšnem stanju je bilo vozilo B. po nezgodi, pa je jasno. Sodišče in izvedenec nista upoštevala dokazanih dejstev: da je do nezgode prišlo, da je vozilo B. trčilo v vozilo V., da je bilo vozilo B. po nezgodi v nevoznem stanju, da se je sprožil airbag, da so bili v prometni nezgodi udeleženci telesno poškodovani in odpeljani v bolnišnico. Že po logičnem razmišljanju se postavi vprašanje, kako je potem nevozno vozilo prišlo na kraj prometne nezgode, zakaj bi reševalno vozilo odpeljalo nekoga, če ta ni bil poškodovan. Vozilo, ki ga je vozil toženec, je imelo M opremo, kar pomeni, da gre za povsem drugačno opremo vozila in je vozilo že na zunaj popolnoma drugačno. Izvedenec je podal tudi trditev, da so vozila, ki so uvožena iz tujine, praviloma poškodovana in potem tukaj sanirana. Ker je izvedenec vedel, da je bilo vozilo po nezgodi nevozno, je pričel s takšnimi nedokazanimi trditvami. Skratka, izvedensko mnenje temelji izključno samo na domnevah, pisano pa bi moralo biti vsaj z visoko stopnjo verjetnosti. Ker izvedenec na ključne pripombe ni odgovoril in je pri svojem mnenju vztrajal, je toženec predlagal, da sodišče postavi novega izvedenca. Konkretno o tem dokazu sodišče sploh ni odločalo. Napačen je zaključek sodišča o zavrnitvi dodatno predlaganih dokazov, kot prepozno predlaganih. Ko je prejel izvedensko mnenje, je bil presenečen in šele takrat je lahko opozoril, da obstajajo še dodatne fotografije, ki so jih posneli na S., kar je izvedel šele po izdelavi mnenja. S tem mnenjem je odšel na servis, kjer so mu pojasnili, da fotografije obstajajo in so jih poslali zavarovalnici. Zavarovalnica pa trdi, da teh fotografij nima. Predlagal je tudi zaslišanje oseb v servisu, ki bi vedele točno povedati kakšne poškodbe so bile na vozilu. Glede na zatrjevanje izvedenca, da je bilo vozilo verjetno že predhodno poškodovano, pa je predlagal predložitev ustrezne dokumentacije. Vozilo je bilo kasko zavarovano, ob vsakem zavarovanju je bilo vozilo pregledano s strani zavarovalnice in tudi fotografirano. Poškodbe niso bile ugotovljene. Poleg tega, če je vozilo kasko zavarovano, ni nobenega razloga, da bi nekdo nesrečo prirejal, saj v primeru krivde voznika kasko zavarovanega vozila, zavarovalnica krije popolno škodo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka (zavarovalnica) trdi, da je na podlagi izjav toženca o poteku prometne nesreče z dne 21. 4. 2013, lastniku vozila B. (A., d.o.o.), s katerim je takrat upravljal toženec, izplačala zavarovalnino v višini 2.994,00 EUR. Njegove izjave pa so se kasneje pokazale za neresnične. Tožeča stranka je namreč že po izplačilu zavarovalnine ugotovila, da se poškodbe med voziloma med katerima naj bi prišlo do trka, glede na opis dogodka, ne ujemajo. Strokovnjak za cestno prometne zadeve je ugotovil, da poškodbe na vozilih ne izkazujejo medsebojnega trka. Po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-10-2, ki so sestavni del police, je iz 10. točke prvega odstavka 3. člena razvidno, da zavarovanje ne krije škode, ki je nastala kot posledica goljufije. Ker pa je zavarovalnino zaradi prevare izplačala lastniku vozila in to zaradi izjave toženca, za katero se je pozneje izkazalo, da ne drži, s tožbo od toženca zahteva povračilo škode v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ). Meni, da je izkazala vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti.

6. Toženec je trdil, da je do prometne nesreče prišlo tako kot je pojasnil, kar izkazujejo tudi policijski zapisnik, fotografije, dejstvo, da je bilo vozilo B. po trku nevozno, da se je sprožil airbag, vsi udeleženci pa so utrpeli tudi telesne poškodbe.

7. Na tožeči stranki je bilo, da dokaže, da do zavarovalnega primera ni prišlo oziroma trditve o fingirani nesreči - da do medsebojnega trka vozil sploh ni prišlo oziroma da v škodnem dogodku niso mogle nastati zatrjevane poškodbe. V potrditev svojih navedb, je predlagala dokaz z izvedencem za raziskavo prometnih nezgod. Ta je potrdil njene trditve, da se poškodbe vozil glede na opis dogodka ne ujemajo in ne izkazujejo verjetnosti, da je do nezgode prišlo na način, kot zatrjuje toženec. Obstaja sicer manjša možnost, da je do kontakta med vozili prišlo, vendar zgolj z oblogami odbijačev, pri čemer sta morali biti vozili predhodno že poškodovani.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

9. Iz trditev toženca, podatkov policijskega zapisnika (ki jih je kot resnične potrdil tudi voznik drugega vozila V., G.) in prijave zavarovalnega primera, izhaja, da naj bi do prometne nesreče na Š. dne 21. 4. 2013 ob 23. uri prišlo na način, da je toženec z vozilom B. vozil za vozilom V., ki se je ob spremembi rumene luči v rdečo, ustavilo pred semaforjem, česar toženec ni pričakoval in je, ne da bi zaviral, trčil v pred njim stoječe vozilo.

10. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožeča stranka dokazala svoje trditve, da glede na poškodbe na obeh vozilih, do prometne nesreče na zgoraj opisan način ni prišlo oziroma da je lahko med vozili prišlo le do kontakta z oblogami odbijačev, ki poškodb kot jih izkazujejo fotografije, ni mogel povzročiti in sta morali biti obe vozili že pred tem poškodovani, prometna nesreča pa nameščena. Toženec izvedenskega mnenja ni sprejel, podal je obsežne pripombe, ki jih je izvedenec zavrnil, tako v pisni dopolnitvi mnenja kot tudi, ko je bil zaslišan, na nekatere pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ni odgovoril. Odločitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na mnenju izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, v posledici pa jih ne vsebuje tudi izpodbijana sodba, zaradi česar pritožbeno sodišče sodbe ne more preizkusiti.

11. Tako je tožnik ves čas postopka opozarjal, da so bili v prometni nesreči poškodovani prav vsi udeleženci,1 sam pa je bil z reševalnim vozilom odpeljan celo v bolnišnico, kar vse za tožečo stranko nikoli ni bilo sporno; da se je ob nesreči sprožila zračna blazina na njegovi strani (česar tožeča stranka ni nikoli prerekala), ta pa se sproži pri hitrosti 30 km/h (ali več);2 da je bilo vozilo B. po prometni nesreči nevozno (česar tožeča stranka tudi ni nikoli prerekala), in od izvedenca terjal odgovor, kako je to možno, če do trka sploh ni prišlo oziroma če je prišlo le do kontakta med vozili z oblogami odbijačev. Do teh dejstev se izvedenec ni opredelil, tudi ne tožeča stranka, v posledici pa tudi ne sodišče. Ko je bil izvedenec zaslišan, je le v zvezi s sprožitvijo zračne blazine, ponudil možnost, da je bila ta sprožena že pred obravnavano prometno nesrečo.3 Ni pa pojasnil kako bi toženec tako poškodovano vozilo (kot je razvidno iz fotografij) sploh lahko "dostavil" na kraj prometne nesreče in kako so bili udeleženci lahko poškodovani, če do trka sploh ni prišlo oziroma če je prišlo le do kontakta oblog odbijačev. V tej smeri tudi tožeča stranka ni podala nobenih trditev.

12. Upoštevaje zgoraj odprta vprašanja, je po mnenju pritožbenega sodišča toženec tudi upravičeno opozoril, da je simulacija nesreče, kot jo je podal izvedenec, zgolj ena od možnosti poteka nezgode (pripravljalna vloga z dne 6. 6. 2017). Izvedenec je pri svojih ugotovitvah izhajal iz predpostavke, da je vozilo B. s skrajnim desnim sprednjim delom trčilo v skrajni levi zadnji del vozila V. (glej skico list. št. 91). Toženec se je temu protivil in trdil, da je v drugo vozilo trčil delno tudi s srednjim sprednjim delom vozila, kar zaenkrat, glede na še odprta vprašanja, ni izključeno.

13. Poleg tega je sodišče prve stopnje očitno izhajalo iz predpostavke, da je tožencu v prometni nesreči nastala materialna škoda in bila njemu izplačana zavarovalnina. To pa ne drži. Nesporno v postopku je bilo, da je bila zavarovalnina izplačana lastniku vozila – lizing hiši in ne tožencu, ki je z vozilom le upravljal (najemnica vozila pa je bila tretja oseba). Tako se postavi tudi vprašanje toženčevega motiva za nameščanje prometne nesreče. 14. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil toženec z izplačilom zavarovalnine obogaten, tožeča stranka pa prikrajšana, zato je pridobljeno korist dolžan vrniti (190. člen OZ). Tožeča stranka je jasno povedala, da njen zahtevek temelji na odškodninski podlagi (131. člen OZ), zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljati vse elemente odškodninskega delikta.

15. Ker torej sodba ne vsebuje vseh odločilnih dejstev in je zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do zgoraj relevantnih ugovorov toženca. Verjetno bo pri tem potrebovalo pomoč izvedenca za raziskavo prometnih nezgod. Po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru utemeljen predlog toženca za postavitev novega izvedenca, glede na to, da je že postavljeni, kljub izpostavljenim relevantnim okoliščinam, vztrajal pri svojem mnenju, v posledici pa je mnenje delno nepopolno in pomanjkljivo, kar se glede na vztrajanje izvedenca, z novim zaslišanjem ne da odpraviti (254. člen ZPP). 4

16. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec z dodatno predlaganimi dokazi5 prepozen (286. člen ZPP), iz razlogov kot jih je navedlo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

18. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, upoštevaje naravo kršitve, ob oceni, da razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, strankam tudi ne bo povzročila hujše kršitve njunih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (upoštevaje, da bo potrebno v postopek pritegniti novega izvedenca).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sopotnica v vozilu V. P. R. je utrpela nateg vratnih mišic, udarnino desne lopatice in rame, sopotnica K. R. nateg vratnih mišic, udarnino glave, prsnice in obeh kolen, toženec zvin/nateg ledveno križnega sklepa/vezi, njegov sopotnik pa zvin in nateg vratne hrbtenice, udarnino spodnjega dela hrbta/ hrbtenice, rame in nadlahti. 2 Kot je pojasnil izvedenec, 3 Kar je sodišče prve stopnje očitno sprejelo (glej 15. točko obrazložitve). 4 Odgovori naj predvsem na vprašanje na kakšen način pa bi v škodnem dogodku mogle nastati zatrjevane poškodbe (izvede naj torej več simulacij trka in ne le simulacijo, kot jo je izvedel že postavljeni izvedenec). 5 Fotografije S., zaslišanje serviserjev, dodatna oprema vozila.