Jedro

Ker je intervenient le pomočnik stranke in učinkujejo strankina procesna dejanja, ima pravico opravljati procesna dejanja le v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, kateri se je pridružil, ne glede na to ali so mu bila vabila in odločitve sodišča vročene ali ne.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

2. Reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka P. d.d. C. je dolžna plačati tožniku R. K. odškodnino v znesku 250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1994 dalje, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek tožnika se kot neutemeljen zavrne."

3. Sodba sodišča druge stopnje se v stroškovnem delu tako spremeni, da mora tožena stranka poleg že pravnomočno prisojenega zneska 29.273,00 SIT tožniku povrniti še 28.260,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 47.533,00 SIT od 19.10.1994 dalje, od zneska 10.000,00 SIT pa od 14.12.1992 dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

4. V ostalem se reviziji tožene stranke in stranskega intervenienta zavrneta kot neutemeljeni.

5. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine v znesku 200.000,00 SIT s pp. Ugotovilo je, da je tožnik v posledici nesreče pri delu dne 5.9.1991 utrpel prelom kosti skrajnega členka četrtega prsta leve noge, na katero mu je iz primeža padla železna palica. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku za pretrpljene telesne bolečine 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 50.000,00 SIT. Višji zahtevek iz obeh naslovov in v celoti uveljavljano odškodnino za strah, je zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili obe stranki in stranski intervenient. Sodišče prve stopnje je na podlagi določila 1. odstavka 358. člena ZPP/77 pritožbo tožene stranke s sklepom z dne 29.12.1994 zavrglo kot prepozno. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno tudi pritožbo stranskega intervenienta, saj je ugotovilo, da je bila vložena po izteku pritožbenega roka, določenega v 1. odstavku 208. člena za toženo stranko (1. odstavek 366. člena ZPP/77). S sodbo pa je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za negmotno škodo zvišalo na znesek 300.000,00 SIT. Ocenilo je, da je tožnik iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin upravičen do pravične odškodnine v znesku 200.000,00 SIT, primerna odškodnina za strah - ki jo prvostopno sodišče tožniku ni priznalo - pa znaša v skladu z določbo 200. člena ZOR - 50.000,00 SIT.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP/77). Sodišču očita, da pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni upoštevalo bolečinskega obdobja tožnika kot strnjene celote, saj so po mnenju izvedenca bolečine trajale 68 dni po 24 ur dnevno. Prav tako je, po mnenju revizije, ostala prezrta okoliščina, da so bile bolečine intenzivnejše, ker je moral tožnik kljub poškodbi in bolečinam po nalogu nadrejenega delavca opraviti varilska dela. Sodišče je premalo ovrednotilo dejstvo, da bo imel tožnik občasne bolečine tudi v bodoče, prav tako ni ustrezno vrednotilo okoliščin, da je bil sekundarni strah prisoten v šest tednov trajajočem bolečinskem obdobju. Tožeči stranki je bila prisojena tudi prenizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj instančno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da gre pri tožniku, starem ob škodnem dogodku 39 let, za 1,5 % zmanjšano življenjsko aktivnost, ki bo trajala najmanj 21 let - do tožnikove starostne upokojitve. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s pripadajočimi stroški in zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili po svojem pooblaščencu revizijo tudi tožena stranka in stranski intervenient iz vseh revizijskih razlogov v prvem odstavku 385. člena ZPP/77 s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ker ni obravnavalo odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, saj stranskemu intervenientu zaradi opustitve vabila na obravnavo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker ima Zavarovalnica T. v obravnavani zadevi skladno z določbo 209. člena ZPP/77 položaj enotnega sospornika (201. člen), sodišče druge stopnje njene pritožbe ne bi smelo kot prepozne zavreči. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v prisojeni odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj le te niso trajnega, ampak le prehodnega značaja. Tudi odločitev o stroških je po stališču revizije materialnopravno zmotna.

Revizije so bile vročene Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo, in nasprotnim strankam, ki nanje niso odgovorile (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - uporabiti).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke in stranskega intervenienta je delno utemeljena.

V okviru preizkusa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni bila storjena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določenih predpisov pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77 (1. točka 1. odstavka 385. člena), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP/77 (2. točka 1. odstavka 385. člena) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). Ker je predmet revizije stranskega intervenienta med drugim sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavržena njegova pritožba (3. odstavek 400. člena ZPP/77) o katerem se je odločalo zgolj na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku, je izpodbijani sklep procesno pravne narave. To pa pomeni, da sodišče pri odločanju ni uporabilo določb materialno pravnih predpisov in zato ni moglo storiti v reviziji očitane kršitve materialnega prava.

Tudi očitki kršitev procesnega prava pri izdaji sklepa niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje se je pri svoji odločitvi, ko je pritožbo Zavarovalnice T. zavrglo kot prepozno, pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 208. člena ZPP/77. Po tem zakonskem določilu intervenient opravlja procesna dejanja v rokih, ki veljajo za stranko, kateri se je pridružil. Stranski intervenient nima samostojnega procesnopravnega položaja kot stranka, ki se ji je pridružil, čeprav ima pravico v postopku podajati predloge in opravljati vsa procesna dejanja, ki imajo pravni učinek tudi za stranko (1. in 4. odstavek 208. člena). Ker je intervenient le pomočnik stranke in učinkujejo strankina procesna dejanja, ima pravico opravljati procesna dejanja le v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, kateri se je pridružil, ne glede na to ali so mu bila vabila in odločitve sodišča vročene ali ne.

Sklicevanje revidenta na položaj enotnega sospornika v obravnavani zadevi je zmotno, saj za uveljavljani položaj niso izpolnjene predpostavke iz 196. člena ZPP/77. Sicer pa tudi v primeru, da bi imel položaj enotnega sospornika v smislu določila 201. člena ZPP/77, bi ga zadela pravna posledica zamude pritožbenega roka tožene stranke iz 1. odstavka 209. člena - to je pravnomočnost sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zvišana odškodnina za 100.000,00 SIT, je glede na določbo 382. člena ZPP/77 dovoljena in delno utemeljena. Ni pa utemeljena revizija tožeče stranke.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bila določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je utrpel kot posledico poškodbe pri delovni nezgodi z dne 5.9.1991. Ker tožeča stranka v reviziji podrobno ponavlja ugotovitve iz izvedeniškega mnenja prim. dr. H. S., je opozoriti, da revizijsko sodišče v dejanske ugotovitve obeh sodišč ne sme posegati. Po 3. odstavku 385. člena ZPP/77 ugovori, s katerimi se izpodbija dejansko stanje, niso revizijski razlog in zato nedovoljeni.

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožniku prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po presoji revizijskega sodišča ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 57/89 - ZOR), upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišča o naravi poškodbe, njenem zdravljenju in intenziteti ter trajanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je trpel in jih trpi tožnik zaradi poškodbe. Zato revizijsko sodišče ne sprejema stališč v reviziji obeh strank, da tožniku za te oblike negmotne škode ni bila priznana pravična odškodnina.

Odmera odškodnine za strah po presoji revizijskega sodišča ni imela podlage v določbi 200. člena ZOR. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje oškodovanca. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. Iz mnenja izvedenca prim. dr. H. S., na katerega je oprlo sodišče prve stopnje svojo odločitev, izhaja ugotovitev, da tožnik ni prestajal primarnega strahu, pojavil pa se je sekundarni strah, ker bolečine niso prenehale. Opisano ugotovitev je sodišče druge stopnje precenilo, ko je presodilo, da je šlo pri tožniku za tak strah, ki je pravno varovan. Po presoji revizijskega sodišča ni tako. Nedvomno izhaja iz dejanskih ugotovitev, da upoštevnega primarnega strahu pri tožniku sploh ni bilo. Zaskrbljenost za izid zdravljenja se načeloma pojavi pri vsakem poškodovancu. Da bi sodišče smelo odmeriti odškodnino zaradi sekundarnega strahu (zaskrbljenosti za izid zdravljenja), pa mora ta biti take stopnje, da se pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši duševno ravnovesje oškodovancu do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Pri tožniku za tako doživljanje zaskrbljenosti ni šlo in zato tudi ne za pravno priznano škodo, ki bi opravičevala odmero odškodnine.

Tožbeni zahtevek iz tega naslova je zato v celoti zavrnilo.

Ker je sodišče druge stopnje pri odločanju o višini odškodnine v določenem obsegu zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče po 1. odst. 395. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo in sodbo sodišč prve stopnje spremenilo tako, da je določilo odškodnino v znesku 250.000,00 SIT.

Sprememba izpodbijane sodbe pa je narekovala tudi deloma drugačno odločitev o stroških postopka (2. odst. 166. člena in 2. odst. 154. člena ZPP/77). Revizijsko sodišče je odločitev o stroških spremenilo le toliko, kolikor se je spremenil uspeh tožeče stranke, ne da bi pri tem posegalo v samo odmero teh stroškov. Ker je tožeča stranka uspela s svojim tožbenim zahtevkom z 20 %, je upravičena poleg odmerjenih stroškov postopka na prvi stopnji (29.373,00 SIT) še do 20 % odmerjenih stroškov pritožbenega postopka t.j. 18.260,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Ob upoštevanju delnega uspeha tožeče stranke v rednem in neuspeha v revizijskem postopku je revizijsko sodišče odločilo, da stroške revizijskega postopka nosi tožnik sam.

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).