Jedro

Ker v pravni teoriji in upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča obstaja enotno stališče glede razlage instituta delne pravnomočnosti po drugem odstavku 225. člena ZUP, stališče sodišča prve stopnje pa ne odstopa od tega stališča, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno 2. točko izreka pravnomočne sodbe in sklepa je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z 2. točko izreka pravnomočne sodbe in sklepa, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 6. 2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo odpravila sklep Upravne enote Gornja Radgona z dne 7. 4. 2008, s katerim je ta prekinila postopek potrditve pravnomočnosti 1. točke izreka odločbe iste upravne enote z dne 29. 2. 2008, o ugotovitvi državljanstva A. A., ter odločila, da se zavrne zahteva za izdajo potrdila o pravnomočnosti 1. točke izreka navedene odločbe z dne 29. 2. 2008. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje delne pravnomočnosti upravne odločbe po drugem odstavku 225. člena ZUP. Po tej določbi postanejo pravnomočni tisti deli izreka dokončne odločbe, ki se ne izpodbijajo v sodnem postopku in ki niso odvisni od drugih delov izreka odločbe. V pravni teoriji in upravnosodni praksi Vrhovnega stališča je v zvezi z razlago te določbe enotno stališče, da je delna pravnomočnost možna le pri odločbah, s katerimi je bilo odločeno o več pravicah ali obveznostih (na primer o odmeri davka za več posameznih koledarskih let), izpodbija pa se zakonitost odločbe le glede nekaterih pravic ali obveznosti (na primer sodbe Vrhovnega sodišča: I Up 51/2000 z dne 15. 11. 2000, I Up 1169/2002 in I Up 170/2003).

7. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da sta točka 1. in 2. izreka odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 29. 2. 2008 o ugotovitvi državljanstva v zvezi z denacionalizacijo kot enovitega postopka vsebinsko neločljiva in medsebojno odvisna dela, kar pomeni, da delna pravnomočnost neizpodbijanega dela te odločbe ni mogoča. Ker stališče sodišča v izpodbijani sodbi ne odstopa od opisanega enotnega stališča v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, niti ne od citiranih sodb Vrhovnega sodišča v zadevah U 291/94 in U 1549/93, na katere se sklicuje revident, v katerih gre za popolnoma drugačno dejansko in pravno situacijo, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na to, da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.