Jedro

KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača razliko regresa za letni dopust za leto 2022 v znesku 16,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2022 dalje do plačila in razliko regresa za letni dopust za leto 2024 v znesku 67,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici razlike regresa za letni dopust za obdobje od vključno leta 2018 do vključno leta 2024 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (II. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da tožnica krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper odločitev v II. in v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Tako so se stranke kolektivne pogodbe, ki zavezuje pravdni stranki, dogovorile za ugodnejšo obravnavo drugih osebnih prejemkov delavcev, ki delajo s krajšim delovnim časom. Določilo 98. člena KPVIZ je jasno in delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, priznava druge osebne prejemke v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. To določilo ne izključuje delavcev, ki imajo tudi druge statuse. Zaključek sodišča prve stopnje, da je relevanten tudi tožničin status samozaposlene v kulturi, je zmoten in brez podlage. Sodišče prve stopnje je nedopustno poseglo v pogodbeno avtonomijo kolektivnega dogovarjanja in navedeno določilo dopolnilo oziroma spremenilo. Nadalje navaja, da tožnica ne bi bila v privilegiranem položaju, saj ji status samozaposlene ne daje pravice do regresa za letni dopust. Tako ne bi moglo priti do situacije, da bi prejela kar dva regresa. Meni, da ni bil namen kolektivne pogodbe, da bi prejeli pravico do polnega regresa le delavci, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom, preostali čas pa nimajo druge zaposlitve, saj tem pravico do polnega regresa daje že peti odstavek 131. člena ZDR-1 v zvezi s 67. členom ZDR-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za plačilo razlike regresa za letni dopust. Toženka ji je v vtoževanem obdobju regres plačevala sorazmerno delovnemu času, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, skladno z določilom petega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je skladno z določilom 98. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ) upravičena do celotnega regresa za letni dopust.

6.KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).

7.Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi v primeru tožničine razlage navedenega določila lahko prišlo do situacije, da bi delavec, ki bi bil pri delodajalcih s področja vzgoje in izobraževanja zaposlen krajši delovni čas, zahteval plačilo dveh ali celo več celotnih regresov za letni dopust, in sicer celoten regres od vsakega delodajalca s tega področja, pri katerem bi delal s krajšim delovnim časom (oziroma poleg celotnega regresa od delodajalca s področja vzgoje in izobraževanja še dodatno sorazmerni del regresa od delodajalca izven tega področja), kar pa ni namen določila 98. člena KPVIZ. Dejstvo, da je bila tožnica za razliko do polnega delovnega časa samozaposlena v kulturi, na drugačno odločitev ne more vplivati. Bistveno je, da je bila tožnica dejansko zaposlena za polni delovni čas, zato se določba 98. člena KPVIZ nanjo ne nanaša.

8.Drži pritožbena navedba, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (drugi odstavek 9. člena ZDR-1). Tako so tudi z 98. členom KPVIZ določene ugodnejše pravice za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom. Vendar pa, kot rečeno, tožnica v vtoževanem obdobju dejansko ni delala s krajšim delovnim časom, saj je bila za razliko do polnega delovnega časa samozaposlena.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dopolnilo oziroma spremenilo 98. člen KPVIZ ter poseglo v vsebino kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno določilo uporabilo tako kot se glasi. Določilo se nanaša na delavce, ki delajo krajši delovni čas, kar pa tožnica ni.

10.Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da se določilo 98. člena KPVIZ nanaša le na tiste delavce, ki so zaposleni krajši delovni čas, preostali delovni čas pa nimajo druge zaposlitve oziroma samozaposlitve. Ne drži pritožbeno stališče, da to ni bil namen strank kolektivne pogodbe, ker da navedeno izhaja že iz določila petega odstavka 131. člena ZDR-1 v zvezi s 67. členom ZDR-1. Skladno s slednjim imajo pravico do celotnega regresa za letni dopust (le) tisti delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, medtem ko je ureditev v 98. členu KPVIZ širša.

11.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo VSRS VIII Ips 276/2015, saj obravnava drugačno pravno in dejansko stanje, in sicer višino odpravnine v primeru različnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

12.Ker glede na navedeno niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.