Jedro

Trasant mora zavrniti izplačilo čekov, glede katerih je bil pravočasno obveščen, da so zlorabljeni. Če tega ne stori, v celoti odgovarja za škodo, nastalo zaradi izplačila, imetnik čekovnih blanketov pa je soodgovoren samo, če je te malomarno hranil.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tako da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v razmerju do toženca in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženec in toženka solidarno plačati tožnici 160.194,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Ugotovilo je namreč, da je toženec ravnal s pričakovano in sprejemljivo skrbnostjo, ko je imel čekovne blankete spravljene v ročni torbici z ostalimi dokumenti, torbico pa na zadnjem sedežu zaklenjenega avtomobila, parkiranega pred lokalom na osvetljenem mestu, medtem ko je imel ostale čeke doma v zaklenjeni hiši. Menjalec pri toženki pa je tudi ravnal skrbno, ker je preverjal identiteto in podpise, vendar so bili podpisi takšni, da jih z laično primerjavo ni bilo mogoče prepoznati kot ponarejenih. Osebno izkaznico je storilec skrbno ponaredil ali pa z maskirnimi pripomočki svoj obraz priredil obrazu iz osebne izkaznice. Škodo je tako povzročila neznana oseba, toženka pa je ravnala z zahtevano skrbnostjo. Tako med njenim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da vlom v avtomobil in hišo ni okoliščina, s katero bi lahko računal toženec, z laično primerjavo podpisov pa se ni dalo ugotoviti, da bi bili podpisi na čekih ponarejeni. Sicer pa je tožeča stranka sama kršila pogodbo, ker ni ravnala kot dober strokovnjak - morala bi ukreniti vse, da bi stornirala sporne čekovne blankete, predvsem ne bi smela bremeniti toženčevega tekočega računa, ker je vedela, da so čeki ukradeni.

Tožeča stranka je vložila revizijo, v kateri navaja, da drugostopno sodišče ni presodilo vseh navedb iz njene pritožbe in ni odgovorilo na pomislek, od kod sodišču domneve o ponareditvi osebne izkaznice. Če bi presodilo pritožbene trditve, bi bila odločitev drugačna.

Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je podana odgovornost obeh tožencev: toženec bi preprečil ali se vsaj izognil okoliščinam, ki so imele za posledico krajo čekovnih blanketov in ostalih dokumentov, če bi jih hranil pri sebi, toženka pa bi lahko s preverjanjem preprečila vnovčitev čekov. Predlaga razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Odločitev nižjih sodišč glede toženke je pravilna. V zvezi z njo tudi ni bila storjena očitana procesna kršitev. Revizijska trditev, da toženka ni izvedla postopka vnovčevanja ukradenih čekov z vpogledom v dokumente vnovčitelja, meri na izpodbijanje dejanskega stanja, ki pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Ko se pritožbeno sodišče v razlogih svoje odločbe ni posebej pomudilo ob trditvi pritožnice glede vprašljivosti sklepanja prvega sodišča o poteku plačevanja s čeki pri toženki, tudi ni storilo kršitve postopka, ki bi bila lahko v vzročni zvezi s pravilnostjo odločitve. Ni namreč zakonskega predpisa, na podlagi katerega bi se moral imetnik čeka - trasant ob plačilu z njim izkazati svojo identiteto, niti ni predpisa, po katerem bi smel tisti, ki sprejme ček kot plačilo - remitent, legitimirati izdajatelja čeka. Tudi če bi takšna navodila obstajala pri toženki, kot je to nedokazano zatrjevala tožnica, se slednja zaradi povedanega ne bi moglo uspešno sklicevati nanje.

V presoji razmerja med tožnico - trasatom in toženko - remitentom sta nižji sodišči zavzeli pravilno stališče, da slednje ne zadene odgovornost. Ta je ob predloženi čekovni karti, predloženih čekovnih blanketih, ki jih je nepristni trasant podpisal pred delavcem toženke, vendar tako, da ni bilo mogoče spoznati ponarejenosti podpisov, upravičeno sprejela čeke, za katere ni mogla dognati, da so ponarejeni. Pač pa je tožnica sama nepravilno ravnala tako po prej veljavnem Pravilniku o načinu in postopku za vplačilo iztržka iz prejetih čekov občanov (Uradni list SFRJ št. 81/89, 1/90 in 50/90 - Pravilnik), ki ga je bilo mogoče smiselno uporabljati tudi po izdaji Zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS št. 48/94) do izdaje oziroma uskladitve izvedbenih predpisov (razlog iz drugega odstavka 77. člena v zvezi prvim in tretjim odstavkom 8. člena in 9. členom tega zakona). Tožnica kot trasat bi morala, ker je na podlagi toženčeve pravočasne prijave tatvine čekovnih blanketov vedela, da so bili čeki zlorabljeni, zavrniti toženki njihovo plačilo (razlog iz 2. točke prvega odstavka 4. člena Pravilnika). Takšno dolžnost pa je tožnici kot trasatu, ki je izplačala toženki kot remitentu predložene čeke, izrecno nalagalo Navodilo o načinu vnovčevanja čekov (Uradni list RS št. 68/95, 1/96 in 17/96 - Navodilo), ki je v času izplačila čekov že veljalo in se uporabljalo (od 2.12.1995 dalje - 14. člen Navodila). Po tem Navodilu bi morala tožnica kot trasat čeke zavrniti, ker je vedela, da so zlorabljeni (1.3. točka drugega odstavka 8. člena Navodila), pa tega ni storila. Le tožnica je bila torej tista, ki bi lahko ukrepala, pa ni. Tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bila toženka obogatena na račun tožnice, saj na toženkini strani sploh ni prišlo do obogatitve (prejela je tolarsko vsoto, za katero je izročila nepristnemu trasantu tujo valuto). Pravilno je bil potemtakem zavrnjen tožbeni zahtevek proti toženki. Tako je del revizije, ki se nanaša nanjo, neutemeljen in ga je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP/77).

Pač pa ni v vsem pravilna odločitev glede toženca. Slejkoprej ima prav pritožbeno sodišče, da so bistvene okoliščine za presojo odgovornosti v razmerju tožnice in toženca dejstva, da se je tožnica kot banka ob odprtju tekočega računa obvezala med drugim prek njega opravljati izplačila v mejah toženčevih sredstev (1052. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR); da bi morala kot pogodbenica izpolnjevati naročila po prejetih navodilih kot dober gospodar (prvi odstavek 751. člena v zvezi s prvim odstavkom 1057. člena ZOR); da bi morala ravnati s profesionalno pozornostjo (drugi odstavek 18. člena ZOR). Tožeča stranka pa je v nasprotju z vsemi naštetimi obveznostmi in že citiranimi določbami Navodila ravnala skrajno malomarno: ko je bila pravočasno obveščena, da ji bodo predloženi v izplačilo zlorabljeni čeki, je namesto, da bi izplačila zavrnila, čeke izplačala in obremenila toženčev tekoči račun, potem pa na tej podlagi zaradi nastalega negativnega salda na njem vložila tožbo. Lastno neprofesionalno in protipredpisno ravnanje je tako skušala v celoti prevaliti na toženca. Njena odgovornost (262. člen ZOR) je potemtakem pretežna.

Ni pa se mogoče strinjati s stališčem nižjih sodišč, da ni toženčeve soodgovornosti za nastalo škodo. Tudi toženec kot tožničin upnik in pogodbenik mora ravnati kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR), sem pa spada tudi skrbno varovanje čekovnih blanketov. Puščanje le-teh skupaj s čekovno karto na zadnjem sedežu v avtomobilu, parkiranem na javnem prostoru, pa čeprav so bili dokumenti prekriti z obleko, nikakor ne sodi v pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja. Tudi ni mogoče šteti, da je bila vzročna zveza med opisanim toženčevim malomarnim ravnanjem in nastalo škodo pretrgana z naznanitvijo tožnici, da so čekovni blanketi ukradeni. Poudarjeno je že bilo, da je res pretežna odgovornost na tožnici, ki je neupravičeno obremenila toženčev tekoči račun, vendar ni zanemarljiva niti toženčeva malomarnost v razmerju do nastale škode. Uporabiti je torej treba določbo 267. člena ZOR o sorazmernem zmanjšanju odškodnine oziroma upoštevati toženčevo krivdo.

Nižji sodišči glede toženca materialnega prava nista uporabili na pravkar opisani način. Zato je ostalo tudi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Povedano je narekovalo ugoditev reviziji glede toženca in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP/77). Ob tem bo moralo ugotoviti obseg škode, ki je povezan s čeki, puščenimi v avtomobilu (ne pa tudi tistimi, ki jih je toženec hranil doma), opredeliti toženčev soprispevek in le v mejah slednjega ugoditi tožbenemu zahtevku.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77, kar zadeva pravdno razmerje do toženca, medtem ko mora tožnica v razmerju do toženke trpeti zaradi neuspeha revizijske stroške sama (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).