Jedro

Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti; s tem pa ne gre niti za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Temu pritrjuje tudi ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji), kjer se je (posredno) že izreklo o ustreznosti določitve (prekluzivnega) materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrgel kot prepozno. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnica navedeno zahtevo oddala priporočeno po pošti dne 10. 10. 2018; tj. po poteku predpisanega roka, ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Iz tega razloga je bilo treba zahtevo tožnice zavreči. 2. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V njej navaja, da je imetnica devizne vloge pri Ljubljanski banki, d.d. v višini 2.643,87 EUR. Ta denarna terjatev obstaja in ni prenehala, zaradi česar jo lahko uveljavlja tako zoper Ljubljansko banko, d.d. (oziroma njeno pravno naslednico Novo ljubljansko banko d.d.), kot tudi zoper toženko, ki je bila ustanovljena za poplačilo starih deviznih vlog. Glede na navedeno in upoštevaje nesporno izkazan obstoj tožničine devizne vloge, bi morala toženka o tožničini zahtevi odločati vsebinsko, ne pa jo z izpodbijanim sklepom zavreči. Nadalje še navaja, da je rok iz 11. člena ZNISESČP po svoji naravi instrukcijski in ne prekluziven, zaradi česar je lahko svojo zahtevo za verifikacijo vložila tudi po 31. 12. 2017. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa. Navaja, da tožnica s tožbo ne utemelji pritožbenih razlogov oziroma jih utemelji pavšalno. Izpodbijani sklep je bil izdan v skladu z ZNISESČP, zato predlaga sodišču, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zavrženju tožničine zahteve za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. ... (v nadaljevanju zahteva) kot prepozne. Ni sporno, kdaj je bila zahteva vložena, sporna pa je narava roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. 6. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 7. Sodišče se ne strinja s tožničinimi naziranji, da je materialni1 rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP instrukcijski; tak bi bil le v primeru, če bi že iz zakona izhajalo, da je rok mogoče podaljšati. V tem primeru pa ni tako, saj ZNISESČP izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ne predvideva. Nasprotno gre za prekluzivni rok, tj. rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča; s potekom navedenega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati.

8. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti; s tem pa ne gre niti za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Temu pritrjuje tudi ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji), kjer se je (posredno) že izreklo o ustreznosti določitve (prekluzivnega) materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. 9. Iz navedenih razlogov tudi ne more biti utemeljena tožbena navedba, da bi morala toženka o vloženi zahtevi tožnice odločati vsebinsko. Načelo zakonitosti (6. člen ZUP) namreč organom (tudi toženki v postopku verifikacije deviznih vlog) nalaga odločanje v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Upoštevaje 129. člen ZUP (v zvezi z četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP) pa je toženka tako postopala pravilno, ko je pred vsebinskim odločanjem preizkusila, ali zahteva izpolnjuje procesne predpostavke za začetek postopka, med drugim tudi, ali je bila vložena pravočasno.

10. Glede na to, da je rok za vložitev zahteve iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP potekel 31. 12. 2017, toženka pa je zahtevo prejela dne 15. 10. 2018, kar med strankama ni sporno2, ni izpolnjena procesna predpostavka za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla tožničino zahtevo.

11. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, niti ni ugotovilo kršitev, ki predstavljajo ničnostne razloge, na kar pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12. Sodišče je v tem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. izven glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta – in sicer glede pravočasnosti vložitve zahteve – med tožnico in toženko ni bilo sporno.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 14. Nazadnje sodišče tožnici še pojasnjuje, da je na podlagi vzajemnosti kot hrvaška državljanka po prvem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščena plačila sodne takse za vloženo tožbo v tem upravnem sporu. Iz tega razloga sodišče njene prošnje za oprostitev plačila sodne takse v tem postopku niti ni obravnavalo.

K II. točki izreka

15. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Gre namreč za rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti ustrezno sredstvo – zahtevo za verifikacijo. Sodna praksa Vrhovnega sodišča tudi sicer med materialne šteje roke, ki so določeni z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice (glej npr. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 63/2012 z dne 5. 12. 2012). 2 Tožnica namreč v tožbi niti ni prerekala ugotovitve toženke, da zahteve ni vložila v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Sicer iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica – kot pravilno navaja v izpodbijanem sklepu že toženka – zahtevo oddala priporočeno na pošto dne 10. 10. 2018 (datum je razviden iz kuverte, v kateri je tožnica toženki poslala svojo zahtevo), toženka pa je zahtevo tožnice prejela 15. 10. 2018.