Jedro

1. Splošni pogoji pogodbe res zavezujejo pogodbeno stranko pod pogojem, da so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (3. odst. 142. čl. ZOR), vendar pa toženec pri tem prezre, da so natisnjeni na hrbtni strani najemne pogodbe in je nanje posebej opozorjen že na prvi strani pogodbe na mestu, kjer se je moral tudi podpisati. Če jih ni prebral, je bil sam premalo skrben ob sklepanju pogodbe. Zato se na nepoznavanje določil splošnih pogojev pogodbe ne more uspešno sklicevati. 2. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je po določilu 1. odst. 352. čl. ZPP/77 dopustno, po presoji pritožbenega sodišča pa so tudi takšna, da kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 355. čl. ZPP/77).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 518.832,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.9.1996 dalje do plačila in tožeči stranki povrniti 108.663,00 SIT pravdnih stroškov. S sklepom je ugotovilo delen umik tožbe. Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil. Navaja, da je vozilo parkiral na zavarovanem parkirišču, ki spada k gostinskemu lokalu W..., kjer je toženec večerjal in mu kot gostu lokala ni bilo treba plačati parkirnine. Gostinski lokal leži v središču mesta, spada med elitne restavracije in ima varnostnika, ki nadzoruje prihod avtomobilov in gostov. Avstrijska policija si je ogledala kraj dogodka in zaslišala tako varnostnika kot osebo v garderobi restavracije. Predlaga, da se pridobi zapisnik avstrijske policije o dogodku in preveri stanje in lokacijo parkirnega prostora. Kot dokaz, da je bil res gost lokala, prilaga račun. Do nesporazuma o pomembnosti (ne)zavarovanega parkirnega prostora je prišlo, ker toženec ob sklenitvi najemne pogodbe na to ni bil opozorjen. Pogodbo je sklenil z uslužbencem tožeče stranke Vrablom, katerega predlaga za zaslišanje kot pričo. Po določilu 142. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) morajo biti pogodbeni stranki splošni pogoji znani. Toženec je plačal na dan sklenitve najemne pogodbe 900,00 DEM in 5.000,00 SIT depozita. S tem je izpolnil pogoj zavarovanja in možnosti podaljšanja pogodbe brez osebne zglasitve na sedežu najemodajalca, kar mu je zagotovil Vrabl. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka izrecno pritožbenih razlogov ne navaja, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja nova dejstva in dokaze, saj se postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni udeleževal. Vendar pa se pri tem neutemeljeno sklicuje na nepoznavanje splošnih pogojev pogodbe in na to, da ga uslužbenec tožeče stranke Vrabl, s katerim je sklepal pogodbo, nanje ni posebej opozoril. Splošni pogoji pogodbe res zavezujejo pogodbeno stranko pod pogojem, da so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (3. odst. 142. čl. ZOR), vendar pa toženec pri tem prezre, da so natisnjeni na hrbtni strani najemne pogodbe in je nanje posebej opozorjen že na prvi strani pogodbe na mestu, kjer se je moral tudi podpisati (priloga A8). Če jih ni prebral, je bil glede na izrecno opozorilo na najbolj vidnem mestu pogodbe (ob podpisu) sam premalo skrben ob sklepanju pogodbe. Zato se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje določila splošnih pogojev pogodbe, da voznik v primeru, če pusti vozilo na nezavarovanem parkirišču, odgovarja za celotno škodo. Nadaljnja v pritožbi novo zatrjevana dejstva in novo predlagani dokazi pa so: parkirišče, na katerem je toženec pustil avtomobil, naj bi bilo zavarovano, v dokaz tega pa prilaga račun lokala pred parkiriščem, s katerim dokazuje, da mu kot gostu lokala ni bilo treba plačati parkirnine ter predlaga pridobitev zapisnika avstrijske policije o dogodku ter preveritev, ali je parkirni prostor gostišča W... zavarovan; uslužbenec tožeče stranke Vrabl, katerega zaslišanje predlaga, naj bi mu zagotovil, da si je s plačilom depozita zagotovil možnost podaljšanja najemne pogodbe brez osebne zglasitve na sedežu najemodajalca (to dejstvo bi bilo lahko relevantno za oceno višine odškodnine zaradi izgube dohodka tožeče stranke). Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je po izrecnem določilu 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99) dopustno. Navedena nova dejstva in dokazi so po presoji pritožbenega sodišča tudi takšna, da kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 355. čl. ZPP/77). Na podlagi določila 3. odst. 370. čl. ZPP/77 je zato moralo pritožbeno sodišče razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku naj torej sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek s predlaganimi dokazi in ugotovi, ali je toženec pustil vozilo na zavarovanem parkirišču in višino izgubljenega dohodka tožeče stranke oziroma ali si je toženec v dogovoru z delavcem tožeče stranke s plačilom depozita res zagotovil pravico podaljšanja najemne pogodbe brez osebne zglasitve na sedežu podjetja, kljub sicer drugačnim splošnim pogojem, ki so natisnjeni na zadnji strani pogodbe (točki 2 in 6 spošnih pogojev, 4. odst. 142. čl. ZOR).