Jedro

Enoletno osnovno vojaško uposabljanje po 1. alinei 2. odstavka

92. člena ZObr nima značaja pripravništva, saj ga je dolžan opraviti vsak kandidat za vojaka in ne le tisti, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji strokovne izobrazbe.

Ker pri usposabljanju po 1. alinei 2. odstavka 92. člena ZObr ne gre za pripravništvo, roka za opravo tega usposabljanja ni mogoče podaljšati za čas opravičene odsotnosti z dela, kot je to mogoče pri opravljanju pripravništva (3. odstavek 121. člena ZDR). Ker tožnik usposabljanja ni uspešno opravil v enem letu od sklenitve PZ, mu skladno s 3. odstavkom 92. člena ZObr delovno razmerje preneha v 30 dneh od datuma, določenega za zaključek usposabljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka spremenilo odločbi tožene stranke z dne 19.1.2003 in 18.4.2003 tako, da je ugotovilo, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem 6.2.2003 in da se mu z dnem 7.2.2003 ustavi izplačevanje plače. V 2. tč. izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na razveljavitev citiranih odločb, na poziv nazaj na delo in razporeditev na ustrezno delovno mesto, na izplačilo pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na obračun vseh prispevkov, davkov in drugih dajatev in na podaljšanje enoletnega roka za opravo osnovnega vojaškega usposabljanja za čas, ko je bil odsoten z dela iz opravičljivih razlogov ter možnost, da se udeleži osnovnega vojaškega usposabljanja. V 3. tč. izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh prič, ki jih je tožnik predlagal, pri čemer te svoje odločitve ni obrazložilo. Ker se glede navedenega izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Predloga za zaslišanje prič ni mogoče šteti za nepotrebnega, saj je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbe zaslišanih prič. Tožnik je v tožbi navedene priče predlagal prav zato, ker je smatral, da bi lahko potrdile njegovo izpoved, saj je sodišče na podlagi izpovedb zaslišanih prič štelo tožnikovo izpovedbo na več mestih za neverodostojno. Tožnik na usposabljanje v mesecu septembru 2002 ni bil napoten. Zgolj dejstvo, da je tožnik bil s strani tožene stranke predviden za septembrsko usposabljanje, pa ne more dokazovati, da je nanj s strani neposredno nadrejenih bil tudi dejansko napoten. Tožnik ponovno poudarja, da mu je bilo pojasnjeno, da se septembrskega termina za usposabljanje ne more udeležiti zaradi potreb po vzdrževanju oz. morebitnih nujnih primerov. Sodišče je v nasprotju z zakonom izvedlo dokaz z vpogledom v dopis tožene stranke št. 811-01-45/2002-1 z dne

5.8.2002 in nanj deloma tudi oprlo svojo odločitev. Tožnik je nasprotoval izvedbi tega dokaza, saj tožena stranka tega dokaza ni predlagala, na predložitev tega dokaza pa je toženo stranko po lastni iniciativi pozvalo sodišče prve stopnje, kar ni v skladu z določbami ZPP. Tožniku bi morala tožena stranka zaradi dalj časa trajajočih bolniških staležev podaljšati enoletni rok za usposabljanje, kar smiselno izhaja iz določbe 121. čl. Zakona o delovnih razmerjih. 92. čl. Zakona o obrambi in 121. čl. ZDR si nista v nasprotju, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Iz izpovedbe priče D. B. je razvidno, da so tožniku nadrejeni inštruktorji ocenili, da mu ne morejo odobriti podaljšanja pogodbe, kar pomeni, da enoletni rok iz 92. čl. ne velja absolutno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo ugotovljeno, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe 92. čl. Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.; v nadaljevanju ZObr). Ta pogodba je bila sklenjena za dobo petih let od 7.1.2002 dalje, kar je v skladu z določbo 2. alinee 1. odst. 92. čl. ZObr. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo moral tožnik v enem letu od dneva sklenitve te pogodbe uspešno opraviti vojaško strokovno usposabljanje, kar je skladno z določbo 1. alinee 2. odst. 92. čl. ZObr. V letu 2003 so pri toženi stranki potekala tri vojaško strokovna usposabljanja, ki so se po izpovedbi priče R. K. zaključila z opravljanjem preizkusa usposobljenosti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je tožnik udeležil prvega usposabljanja, vendar ga je predčasno zaključil zaradi zdravstvenih težav in preizkusa usposobljenosti takrat ni opravljal. Tožnik se je udeležil tudi drugega strokovnega vojaškega usposabljanja, to usposabljanje je zaključil, vendar preizkusa usposobljenosti v juniju 2002 ni uspešno opravil. V zvezi s tretjim usposabljanjem in preizkusom usposobljenosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik tega usposabljanja in preizkusa ni udeležil, čeprav je bil na to usposabljanje napoten. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik na septembrsko usposabljanje napoten z ukazom z dne 5.8.2002, vendar pa se na to usposabljanje ni javil. Ker je tožnik v postopku navajal, da je bil tudi v tem obdobju v bolniškem staležu, je sodišče to tožnikovo trditev preverilo in na podlagi bolniških listov, ki jih je v spis vložil tožnik (A 6) utemeljeno zaključilo, da v času septembrskega usposabljanja v letu 2002 ni bil v bolniškem staležu, poleg tega sodišču ni ponudil nobenih dokazov, ki bi opravičevali njegovo odsotnost s tega usposabljanja. Glede na to in z ozirom na izpovedbo obeh zaslišanih prič R. K. in D. B. je tudi po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da pri toženi stranki niso preprečevali tožniku njegove udeležbe na jesenskem usposabljanju v letu 2002. Ker je bilo z ozirom na navedeno ugotovljeno, da tožnik predpisanega osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ni opravil v enem letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi, mu je tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijani odločbi, na podlagi katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. 3. odst. 92. čl. ZObr namreč določa, da v primeru, če kandidat, ki je v skladu z določbo 2. odst. 92. čl. ZObr sklenil pogodbo o zaposlitvi, vojaško strokovnega usposabljanja ne opravi uspešno, preneha veljati pogodba o zaposlitvi v roku 30 dni od datuma, določenega za zaključek usposabljanja. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je datum prenehanja delovnega razmerja v izpodbijanih odločbah določilo v skladu z določbo 3. odst. 92. čl. ZObr, v preostalem pa njegov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na razveljavitev izpodbijanih odločb, na reintegracijo, reparacijo in podaljšanje strokovnega usposabljanja utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč.

2. odst. 399. čl. ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje preostale predlagane dokaze kot nepotrebne zavrnilo, ker je ocenilo, da lahko odloči na podlagi že izvedenih dokazov. Glede na to je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da zavrnitev predlaganih dokazov ni obrazložena.

Ob tem ne gre prezreti tega, da je tožnik zaslišanje sovojakov M., Š. R., R. J., K. in D. predlagal v zvezi z tožbenim zatrjevanjem, da so njega in ostale sovojake inštruktorji pri usposabljanju v juniju 2002 in preizkusu njihove usposobljenosti "vzeli na piko", to dejstvo pa v zvezi z odločanjem o razveljavitvi izpodbijanih odločb tožene stranke ni odločilnega pomena. Tudi zaslišanje predlaganih prič o smiselno zatrjevanjem šikaniranju tožnika s strani inštruktorjev ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da tožnik junijskega preizkusa usposobljenosti ni uspešno opravil. V zvezi z pritožbeno trditvijo tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ker je toženi stranki naložilo, da predloži ukaz št. 811-01-45/2002-1 z dne

5.8.2002 (B 1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času pridobivanja navedenega dokaza sodišče prve stopnje res ni imelo pravne podlage v določbah ZPP o tem, da bi toženi stranki naložilo dostavo citiranega dokaza. Ker pa je sodišče prve stopnje ta dokaz, ki ga je prejelo 3.1.2005, dokazno ocenilo na naroku za glavno obravnavo dne 27.1.2005, torej v času, ko je že stopil v veljavo Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po stališču pritožbenega sodišča ravnanje sodišča prve stopnje nima za posledico nezakonitosti izpodbijane sodbe, saj 1. odst. 34. čl. ZDSS-1 omogoča sodišču izvedbo dokazov tudi po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi mu morala tožena stranka podaljšati enoletni rok za osnovno vojaško strokovno usposabljanje, kot to določa 121. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Citirani člen, ki opredeljuje trajanje pripravništva, v 3. odst. določa, da se trajanje pripravništva podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela, ki traja dlje kot 20 delovnih dni, razen za čas letnega dopusta. Enoletno osnovno vojaško strokovno usposabljanje po 1. alinei 2. odst. 92. čl. ZObr pa po stališču pritožbenega sodišča nima značaja opravljanja pripravništva. Pripravništvo je namenjeno uvajanju in usposabljanju za samostojno delo. Po 1. odst. 120. čl. ZDR namreč sklene pogodbo o zaposlitvi kot pripravnik, kdor prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji svoje strokovne izobrazbe ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju. Iz določbe 1. alinee 2. odst. 92. čl. ZObr pa ne izhaja, da je dolžan opraviti predpisano osnovno vojaško strokovno usposabljanje le tisti kandidat za vojaka, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji svoje strokovne izobrazbe. To strokovno usposabljanje je dolžan opraviti vsak kandidat za vojaka. Tega strokovnega usposabljanja pa ni mogoče primerjati s pripravništvom, temveč gre za posebno obliko usposabljanja, urejeno s posebnim predpisom (ZObr), ki ne omogoča podaljševanja te dobe usposabljanja. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na možnost podaljšanja enoletnega roka za opravo osnovnega vojaškega usposabljanja in na možnost udeležbe na tem usposabljanju.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.