Jedro

Nespremenjena cena predstavlja le navidezno ugodnost za kupca, saj kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja nima ne avtomobila, ne denarja. Zato s priznanjem vpoglednih obresti ni porušeno načelo enake vrednosti dajatev v škodo prodajalca.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodbi prve in druge stopnje spremenita v izreku o zamudnih obrestih tako, da tečejo zamudne obresti od glavnice 35.860,00 Sit od 22.7.1992 dalje do plačila, zavrne pa se tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti od 24.3.1992 do 21.7.1992. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 35.860,00 Sit z zamudnimi obrestmi 24.3.1992 dalje do plačila ter ji povrniti 16.000,00 Sit pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da je tožena stranka pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine. S tem pa so izkazane predpostavke za priznanje obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri trditvi, da ni pogojevala prodaje avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Sklicuje se na zagotovljeno ceno in navaja, da zaradi tega ne pride v poštev 26.čl. zakona o blagovnem prometu. Ugovarja tudi izračunu obresti in uporabi obrestne mere A banke, ki je najvišja. Meni, da bi prišle v poštev 7,5 % obresti, ki so veljale ob sprejemu zakona o blagovnem prometu. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo ( 3. odst. 390.čl. ZPP). Revizija je utemeljena samo glede izreka o začetku teka zamudnih obresti, sicer pa ne.

Ugotovitev, da je tožnica lahko sklenila kupno pogodbo samo pod pogojem, da vnaprej plača celotno kupnino, se nanaša na dejanske okoliščine. Tega pa z revizijo ni mogoče izpodbijati ( 3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Zakon o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86) v 26.členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba je z 31.členom zakona o trgovini (Ur.l. RS št. 18/93) povzeta v sedanji pravni red. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom kupnine brezplačno kreditiral prodajalca. Ni namreč sprejemljivo, da bi prodajalci na tak način reševali svoj ekonomski položaj, četudi je ta posledica okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Določba 26.čl. zakona o blagovnem prometu, ki priznava kupcu pravico do obresti, s tem prispeva k enakopravnemu položaju pogodbenih strank. Zato je ta določba v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, pred vsem z načelom vestnosti in poštenja (12.čl. ZOR).

Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila tožnici kot kupovalki nespremenjeno ceno, ne spreminja te ugotovitve. Nespremenjena cena namreč predstavlja za kupca le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja na avtomobil nima ne avtomobila, ne denarja. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Obresti na vpogledne hranilne vloge so namreč najmanj, kar dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo. Zato ni utemeljen pomislek, da bi bilo s priznanjem vpoglednih obresti porušeno načelo enake vrednosti dajatev v škodo prodajalca. V zvezi s tem je treba poudariti, da obresti po 26.čl . zakona o blagovnem prometu niso sankcija za zamudo, niti sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca. So zgolj odmena za uporabo kupčevega denarja, kadar pride do tega v okoliščinah, ki jih predvideva navedena določba.

Revizijski ugovor, ki se nanaša na obresti A banke, ni utemeljen. Tožeča stranka sme po svoji izbiri hraniti denar pri kateri koli banki in se sme zato sklicevati na obrestno mero tiste banke, ki je po njenem mnenju zanjo najugodnejša. Zakon o blagovnem prometu določa kot merodajne obresti, ki jih banke priznavajo za vpogledne vloge. To pomeni obresti, ki veljajo v času od plačila kupnine do dobave avtomobila, ne pa obresti, ki so veljale ob sprejemu zakona.

Z izpodbijanima sodbama pa so tožniku napačno priznane zamudne obresti od prisojene glavnice za čas od 24.3.1992 do 21.7.1992. Prisojena glavnica predstavlja obresti od vnaprej plačane kupnine. Po določbi 1. odst. 279.čl. ZOR od obresti ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Izjemo od te prepovedi določa zakon o obligacijskih razmerjih v 2. odst. 279.čl. in sicer, da je mogoče zahtevati obresti od neplačanih obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo obresti na vnaprej plačano kupnino s tožbo, vloženo dne 22.7.1992. Skladno z navedeno določbo ji gre pravica do zamudnih obresti od tedaj dalje. Odločitev, da pripadajo tožniku zamudne obresti tudi za čas pred vložitvijo tožbe, je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 1. odst. 395.čl. ZPP v tem obsegu spremenilo izpodbijani sodbi.

O stroških revizijskega postopka sodišče ni odločalo, ker tožena stranka tega z revizijo ni uveljavljala. Na odločitev o stroških postopka na prvi in drugi stopnji pa revizijska odločitev ni vplivala, ker se nanaša samo na obresti kot stranski zahtevek, ki ni vplival na odmero stroškov v postopku na prvi in drugi stopnji.