Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožniku ni prenehalo stanovanjsko razmerje in tudi ni bilo podlage za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih (148.čl. stanovanjskega zakona). Navedene ugotovitve so pomembne za odločitev v tej zadevi, kajti o tem, da je tožnik stanovanje tožene stranke izpraznil in ji ga izročil (126.čl. stanovanjskega zakona), ni bilo spora.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 30% vrednosti stanovanja v višini 244.866,90 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1991 dalje in toženi stranki naložilo pravdne stroške v znesku 8.000,00 Sit. Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo stanovanjsko razmerje po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih in da se je preselil v stanovanje, v katerem ima služnost dosmrtnega stanovanja, ni pa lastnik tega stanovanja. Zato mu pripada odpravnina po 126.čl. stanovanjskega zakona.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Potrdilo je razlago darilne pogodbe med B. S. in tožnikom, po kateri je tožnik pridobil na stanovanju pravico dosmrtne služnosti, ne pa lastninsko pravico. Ugotovilo je, enako kot sodišče prve stopnje, da ni zakonitih pogojev za zavrnitev plačila odpravnine Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzema se za tako razlago darilne pogodbe, po kateri je tožnik pridobil na stanovanju lastninsko pravico. Tožnik je v stanovanje vložil znatna sredstva in tudi s tem pridobil lastninsko pravico. Tožnikov položaj je podoben, kot če bi bil lastnik, zato mu ne pripada odpravnina.
Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Ugotovitev, da tožnik ni lastnik stanovanja v Ž., kamor se je preselil iz stanovanja iz R., izhaja iz ocene izvedenih dokazov in sicer iz zaslišanja priče B. S. in tožnika kot stranke ter iz darilne pogodbe z dne 17.6.1990, sklenjene med navedenima. Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene. Odloča na podlagi dejanskih ugotovitev, sprejetih na prvi in drugi stopnji sojenja ( 3. odst. 385.čl. ZPP). Iz teh ugotovitev pa izhaja, da tožniku ni prenehalo stanovanjsko razmerje in tudi ni bilo podlage za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih (148.čl. stanovanjskega zakona). Navedene ugotovitve so pomembne za odločitev v tej zadevi, kajti o tem, da je tožnik stanovanje tožene stranke izpraznil in ji ga izročil (126.čl. stanovanjskega zakona), ni bilo spora; sporno je bilo le, ali so podani razlogi, zaradi katerih sme tožena stranka zavrniti plačilo ( 3. odst. 126. čl. v zvezi s 148.čl. stanovanjskega zakona). Okoliščine v zvezi s tem pa so bile ugotovljene tako, kot je bilo navedeno. Glede na to je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno in uveljavljani revizijski razlog ni podan.
Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393.čl. ZPP).