Jedro

Pravna pravila ODZ so v paragrafih 417-419 v skladu s takrat uveljavljenim načelom superficies solo cedit omogočila lastniku zemljišča, da mu je pripadlo vse, kar se je na zemljišču zgradilo. Edino izjemo je predstavljala situacija iz paragrafa 418 ODZ, ko je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju. V nobenem primeru pa ni mogel na tak način pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču nepošteni graditelj ali nekdo, ki sploh ni bil graditelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti šesti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 552,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je solastnica do 2/3 stanovanjskoposlovne zgradbe na naslovu Č., zgrajene na parc. št. 214.S, ki v naravi predstavlja stavbo v izmeri 126 m² in dvorišče v izmeri 113 m², vpisno v z.k. vl. 264 k.o. R. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka kot lastnica nepremičnine – zgradbe, vpisane na parc. št. 213.S (pravilno 214.S) k.o. R, na tej nepremičnini pridobila stavbno pravico, ki traja, dokler stavba stoji. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencem povrniti nastale pravdne stroške in sicer prvi do peti toženi stranki 4.115,56 EUR, šesti toženi stranki pa 6.237,73 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Glede pomanjkanja pasivne legitimacije toženih strank opozarja, da je bilo o ugovoru pasivne legitimacije že pravnomočno odločeno, kar ugotavlja tudi sodišče, zaradi česar je zavrnitev glavnega tožbenega zahtevka zoper prvo do peto toženko nepravilna. Sodišče je ugotovilo, da je gradnjo stanovanjskoposlovne zgradbe financirala pravna prednica tožnice in da se je gradnja pričela in končala nekje med leti 1954 in 1960. Svojo ugotovitev o nepoštenem graditelju sodišče utemeljuje na dejstvu, da bi morala pravna prednica tožnice v zemljiški knjigi preveriti lastništvo zemljišča. Sodišče po nepotrebnem polemizira z okoliščino, da tožnici ni uspelo dokazati obstoja menjalne pogodbe. Bistveno za presojo utemeljenosti zahtevka je, da menjava pravnoformalno ni bila izpeljana, tedanji lastnik pa se gradnji ni uprl, niti ni kasneje zahteval plačila prometne vrednosti zemljišča. Dejstvo, da je tožeča stranka razpolagala z veljavnim gradbenim dovoljenjem in ostalimi listinami, potrebnimi za gradnjo, kaže na okoliščino, da je postopala kot pošteni graditelj, ki je upravičeno verjel, da gradi na svojem zemljišču, enakega mnenja pa so bile tudi takratne uradne institucije, ki so navedene listine izdale. Sodba tožnici očita položaj nepoštenega graditelja, vendar razlogov, ki bi takšen zaključek utemeljevali, nima. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bila sporna nepremičnina vedno v posesti tožeče stranke oziroma njene pravne prednice, ki jo je uživala v prepričanju, da je njena, saj ji posesti nihče ni branil, glede uporabe pa nikoli ni bilo spora s toženimi strankami. Tožnica je tako izpolnila vse pogoje, potrebne za priposestvovanje, najkasneje do uveljavitve ZTLR. Tožnica meni, da je njena posest tudi zakonita. Zakonitost posesti izvaja iz posledic dobroverne gradnje na tujem svetu. Dobra vera pri izvrševanju posesti se domneva. Dobrovernost je tožeča stranka dokazala tako glede svoje pravne prednice, kot zase po letu 1961, ko je pravna prednica zaradi pripojitve prenehala obstajati. Stavbo je tožeča stranka ne glede na neurejeno stanje v zemljiški knjigi ves čas štela za svojo in z njo nemoteno gospodarila. Obstoj stavbne pravice na idealnem deležu 2/3 ne posega v solastninsko pravico do 1/3 ostalega solastnika. Imenik stavbne pravice ima namreč enaka upravičenja kot solastnik, nepremičnino sme uporabljati in uživati, zaradi česar je napačno stališče sodišča, da gre za enotno nujno sosporništvo.

3. Šesta tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene, ugotavlja, da je sodba popolnoma pravilna ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno presojalo, skladno z napotili revizijskega sodišča in višjega sodišča, utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice na ugotovitev solastninske pravice do 2/3 na nepremičnini parc. št. 214.S k.o. R. na originaren način z gradnjo na tujem zemljišču ali s priposestvovanjem. Navedena nepremičnina je v naravi stanovanjskoposlovna zgradba na naslovu Č., in sicer s stavbo v izmeri 126 m² in dvoriščem v izmeri 113 m². Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo. Pri tem je v bistvenem delu pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Tožnica je v tem postopku najprej uveljavljala možnost obstoja obligacijskopravne podlage za pridobitev njene lastninske pravice (na podlagi menjalne pogodbe), a so bile njene trditve v tej smeri neutemeljene in tožbeni zahtevek zavrnjen. Glede na trditveno podlago, s katero utemeljuje pridobitev lastninske pravice na solastnem deležu na originaren način, je materialnopravna podlaga za presojo pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču v pravnih pravilih ODZ. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je namreč gradnja potekala med leti 1954 in 1960, torej v času pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pravna pravila ODZ so v paragrafih 417-419 v skladu s takrat uveljavljenim načelom superficies solo cedit omogočila lastniku zemljišča, da mu je pripadlo vse, kar se je na zemljišču zgradilo. Edino izjemo je predstavljala situacija iz paragrafa 418 ODZ, ko je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju. V nobenem primeru pa ni mogel na tak način pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču nepošteni graditelj ali nekdo, ki sploh ni bil graditelj. Iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da je stavbo zgradila pravna prednica tožeče stranke Kmetijske zadruge R. v letu 1955. Sodišče prve stopnje je ob presoji utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka ugotovilo, da izpiski iz sodnega registra ne izkazujejo pravnega nasledstva med tožnico in Kmetijsko zadrugo z.o.j. R. To bi pomenilo, da tožnica ni bila graditelj zadružnega doma in na tej podlagi lastninske pravice že iz tega razloga ne bi mogla pridobiti. Ker pa je tožena stranka navedeno prepozno ugovarjala in ni pravočasno zatrjevala, da tožnica ni pravna naslednica graditeljice, sodišče prve stopnje tega dejstva pri ugotavljanju pogojev za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču ni smelo upoštevati. Vprašanje poštenosti (dobre vere) graditelja je zato treba presojati le glede zatrjevane pravne prednice tožnice Kmetijske zadruge z.o.j. R. v obdobju gradnje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo pri oceni, ali je bila pravna prednica tožnice dobroverni graditelj, torej takšen, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Postavilo se je sicer na strožje stališče, ki ga zagovarja novejša sodna praksa tudi v zvezi z zunajknjižnim priposestvovanjem, da se pošteni graditelj ne more sklicevati zgolj na manjši pomen zemljiške knjige v prejšnjih obdobjih. Res je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je pravna prednica tožnice gradnjo financirala ter da ji je bilo za gradnjo izdano gradbeno dovoljenje ter druge listine, iz katerih pa očitno izhaja, da tudi ni šlo za zakonito gradnjo. Kmetijska zadruga z.o.j. R. je namreč gradila na zemljišču, ki je bilo vseskozi v lasti fizičnih oseb – pravnih prednikov prve do pete tožene stranke in nikoli ni bilo niti last zadruge niti splošno ljudsko premoženje. Da pravna prednica ni bila v opravičljivi zmoti, da gradi na svojem zemljišču, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tako na podlagi ugotovitve, da bi se z vpogledom v zemljiško knjigo lahko prepričala, kdo so lastniki zemljišča, kot tudi na podlagi ostalih okoliščin konkretnega primera, ugotovljenih v izpovedi priče A. E. in zastopnice tožeče stranke A. B. (da naj bi župan njeni pravni prednici dovolil, da gradi na spornem zemljišču). Drugačnim pritožbenim trditvam, da je tožečo stranko šteti za poštenega graditelja, zato pritožbeno sodišče ne sledi.

7. Glede presoje, ali je tožnica lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila s priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi na tej podlagi ni postala lastnica spornega solastnega dela nepremičnine. Tako po pravnih pravilih paragrafov ODZ (1463. paragraf), kot tudi po določbah kasneje veljavnega ZTLR (28. člen) je bila poleg priposestvovalne dobe potrebna poštenost oziroma dobrovernost priposestvovalca. Ta mora biti prepričan, da je pridobil lastninsko pravico oziroma mora biti v opravičljivi dejanski zmoti, da jo je pridobil. Tožena stranka je izpodbila domnevo dobrovernosti posesti in ne držijo pritožbene trditve, da sodba o tem nima razlogov oziroma, da za priposestvovanje zadostuje, da je bila zgradba vedno v posesti tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov ter da jo je ves čas štela za svojo in z njo nemoteno gospodarila. Če ni bila dobroverni graditelj, tožnica oziroma njena pravna prednica tudi ni mogla biti v opravičljivi zmoti, da je nepremičnina njena. Tudi ob povprečni skrbnosti in ne le ob povečani skrbnosti, ki ji jo nalaga prvostopenjsko sodišče kot kmetijski zadrugi, ki je imela položaj pravne osebe, velja enako, da bi se morala v primeru, če ni razpolagala z veljavnim pravnim naslovom, pozanimati o lastništvu oziroma solastništvu nepremičnine. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebno pri zunajknjižnjem priposestvovanju dobrovernost strogo presojati. S tem institutom ni mogoče pravično reševati spornih situacij, ko ni prišlo do vpisa lastninske pravice na zemljišču izključno iz razlogov, ki bi jih bilo mogoče pripisati graditelju nepremičnine.

8. Ostane še presoja podrejenega tožbenega zahtevka na ugotovitev stavbne pravice na podlagi določbe 2. odstavka 271. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonito stavbno pravico po tej določbi pa ob izpolnjenosti zakonskih pogojev pridobi le lastnik zgradbe. Trditve tožnice, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi gradnje na tujem svetu, je tožena stranka izpodbila že s tem, ko je dokazala, da na podlagi izpiskov iz sodnega registra ni pravna naslednica graditeljice Kmetijske zadruge z.o.j. R. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi ni izpolnila pogojev za priposestvovanje lastninske pravice, njen podrejeni tožbeni zahtevek že iz tega razloga ne more biti utemeljen.

9. Glede pasivne legitimacije toženk pa pritožba nima prav, ko ugotavlja, da je ta podana tudi glede prve do pete tožene stranke in ne le glede šeste toženke. Res je bil ta ugovor že obravnavan v predhodnih odločbah pritožbenega in revizijskega sodišča, vendar v drugi smeri in ob dejstvu, da je tožnica uveljavljala tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe ter ugotovitev lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine na zatrjevani pogodbeni podlagi. V tem postopku pa tožnica zahteva s primarnim tožbenim zahtevkom le še ugotovitev originarno pridobljene lastninske pravice, zato je pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek za ugotovitev originarne pridobitve lastninske pravice le šesta toženka kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Stroški se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo ter sodno takso in so razvidni iz stroškovnika v spisu.