Jedro

Tožeča stranka je upravičena zahtevati plačilo 40,00 EUR stroškov izterjave po 11. členu ZPreZP od trenutka zamude dalje. Takšna terjatev res nastane že na podlagi samega zakona, vendar to ne pomeni, da terjatev istočasno tudi zapade v plačilo. Da pride do zapadlosti, mora upnik dolžnika s tem, da njeno plačilo zahteva, seznaniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se ta odslej glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207662/2012 z dne 28. 12. 2012 se v prvem odstavku izreka razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 40,00 EUR od 28. 12. 2012 do 18. 1. 2013 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; v veljavi pa se obdrži za zakonske zamudne obresti od zneska 40,00 EUR od 19. 1. 2013 do 26. 1. 2013.“

II. Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 1,62 EUR pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207662/2012 z dne 28. 12. 2012 v prvem odstavku izreka za glavnico 2.964,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.924,98 EUR od 28. 12. 2012 in od zneska 40,00 EUR od 27. 1. 2013 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). V preostalem delu – za zakonske zamudne obresti od zneska 40,00 EUR od 28. 12. 2012 do 26. 1. 2013 je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 144,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. in del III. točke izreka) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zgoraj citiran sklep o izvršbi obdrži v celoti v veljavi in da toženi stranki naloži v plačilo 152,12 EUR tožnikovih pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritrditi je navedbi tožeče stranke, da je upravičena zahtevati plačilo 40,00 EUR stroškov izterjave po 11. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP), od trenutka zamude dalje. Takšna terjatev res nastane že na podlagi samega zakona, vendar to ne pomeni, da terjatev istočasno tudi zapade v plačilo. Da pride do zapadlosti, mora upnik dolžnika s tem, da njeno plačilo zahteva, seznaniti. Dokler tega ne stori, dolžnik (tožena stranka) s tem, ali bo plačilo zahtevano (in ga bo posledično moral izvršiti) ni seznanjen, zato ne more priti v zamudo. Skladno z 299. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pa pride v zamudo, če upnik pisno ali ustno zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi takšno zahtevo podala pred vložitvijo predloga za izvršbo. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da ta zahtevek v obravnavanem primeru toženi stranki vse do vročitve predloga za izvršbo ni bil znan in posledično pred tem ni mogla priti v zamudo.(1) Napačno pa je nadaljnje stališče, da je tožeča stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v sklepu o izvršbi. To velja le za zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov (le od teh je tožeča stranka zahtevala povračilo zakonskih zamudnih obresti od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila). Stroški izterjave po ZPreZP so nekaj drugega (se ne štejejo med izvršilne stroške – četrti odstavek 11. člena ZPreZP) in kot je že bilo omenjeno, ti v plačilo zapadejo naslednji dan po tem, ko je dolžnik z zahtevkom seznanjen. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru plačilo zahtevala z vložitvijo predloga za izvršbo. Tožena stranka je bila torej z zahtevkom seznanjena z dnem vročitve sklepa o izvršbi (18. 1. 2013). S tem dnem je terjatev zapadla, zakonske zamudne obresti pa so začele teči naslednji dan (19. 1. 2013). Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 40,00 EUR zavrnilo tudi za obdobje od 19. 1. 2013 do 26. 1. 2013. 6. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je v izreku te sodbe citiran sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 40,00 EUR od 19. 1. 2013 do 26. 1. 2013 (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ker je višje sodišče zaradi preglednosti izreka le-tega v II. točki ponovno oblikovalo in navedlo, kako se le-ta odslej glasi, je v tem vsebovan tudi del odločitve sodišča prve stopnje glede katere je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

7. Neutemeljeni pa so nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo materialnih stroškov, zgolj zato, ker zanje ni predložila dokazil o višini. Pravdne stranke morajo stroške postopka, katerih povračilo zahtevajo, specificirati – navesti morajo kakšni stroški so jim nastali in to tudi dokazati. Ker tožeča stranka v zvezi z višino stroškov ni predložila nobenega dokaza (v kolikor je uporabljala lastne kopirne in tiskalne stroje bi lahko npr. preložila račune za nakup papirja in črnila), je sodišče prve stopnje njen zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

Podobna je situacija v zvezi s povračilom stroškov poštnine. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je znesek poštnine razviden iz ovojnice, v drugi pa, naj ji sodišče prisodi pavšalen znesek v višini 5,00 EUR. Ker iz ovojnice ni razvidno, kakšen je bil dejanski strošek poštnine, tožeča stranka pa ni z ničemer pojasnila, zakaj naj bi bila upravičena prav do plačila 5,00 EUR (in torej v zvezi s tem ni podala specificirane zahteve v smislu drugega odstavka 163. člena ZPP), je sodišče prve stopnje njen stroškovni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnilo.

8. Pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka prvostopenjske sodbe tako ni utemeljena. Višje sodišče jo je zato v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Pritožbeni uspeh tožeče stranke višje sodišče ocenjuje na 3% (delno je uspela z zahtevkom na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ni pa uspela z zahtevkom na povračilo materialnih stroškov in stroškov poštnih storitev). Tožena stranka ji je posledično dolžna povrniti 3% potrebnih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Slednje je višje sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom in ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Po uradni dolžnosti je ugotovilo, da vrednost spornega predmeta v pritožbi znaša 8,40 EUR (pritožba se nanaša le na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 40,00 EUR od 28. 12. 2012 do 26. 1. 2013, v višini 0,28 EUR (II. točka izreka prvostopenjske sodbe) in plačilo pravdnih stroškov v višini 8,12 EUR). Skladno z zakonom o sodnih taksah bi tako taksa za pritožbo morala znašati 54,00 EUR (16. člen ZST-1 v zvezi s tar. št. 1121). Kot potreben strošek pravdnega postopka je zato višje sodišče tožeči stranki priznalo le takso v takšni višini (155. člen ZPP). Iz razlogov, ki so obrazloženi v 7. točki obrazložitve te sodbe, tudi višje sodišče tožeči stranki ni priznalo materialnih stroškov v višini 0,90 EUR in stroška poštnine v višini 2,00 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke tako znašajo 54,00 EUR. Od tega ji mora tožena stranka povrniti 3%, torej 1,62 EUR.

Op. št. (1): drugačno mnenje je zavzela pravna teorija v članku Igorja Vuksanovića: Pavšalno nadomestilo za pokrivanje stroškov izterjave, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1113. Slednji navaja, da pavšalno nadomestilo zapade v plačilo s prvim dnem zamude denarne obveznosti iz dvostranske pogodbe, na katero je nadomestilo vezano. Takšno stališče veže na določbo (ob izdaji članka veljavnega) ZPreZP, da je upnik navedeno nadomestilo upravičen zahtevati „brez predhodnega opomina“. Enako stališče je zavzela tudi vlada RS ob sprejemanju ZPreZP-1 (zapisala je, da navedba, da je upnik upravičen do povračila teh stroškov „brez opomina“ pove, da upnik pridobi upravičenje do povrnitve stroškov izterjave z dnem nastanka zamude). Prav citat „brez predhodnega opomina“ pa je bil ob sprejemu ZPreZP-1 (ki ga sicer v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj je tožena stranka v zamudo s plačilom denarnih obveznosti prišla pred njegovo uveljavitvijo – 1. odstavek 59. člena ZPreZP-1) izpuščen. S tem je odpadel tudi razlog za stališče, da nadomestilo zapade v plačilo že s prvim dnem zamude s plačilom denarne obveznosti in da posledično s tem dnem dolžnik pride v zamudo tudi glede plačila nadomestila.