Jedro

Terjatev iz pogodbe v prometu blaga in storitev, ki sta jo sklenila samostojni podjetnik in pravna oseba, zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. ZOR je opredelil gospodarsko pogodbo in gospodarsko dejavnost ter subjekte, ki ga opravljajo, glede zastaranja pa je določil le glede pravnih oseb rok treh let. V zakonu ni praznine glede roka zastaranja terjatev, ki so jih imeli obrtniki oziroma sedaj samostojni podjetniki. Zato smiselna uporaba, glede na to, da zakon določa subjektivni kriterij, ni mogoča, saj je nepotrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2.9.1999 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške. Obrazložilo je, da je terjatev tožeče stranke zastarala, ker velja za medsebojne terjatve vseh gospodarskih subjektov iz pogodb v prometu blaga in storitev triletni zastaralni rok, skladno s 374. členom ZOR in ne petletni zastaralni rok, ker kot udeleženci gospodarskih pogodb lahko nastopajo tudi samostojni podjetniki.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Med drugim zatrjuje, da je ZGD res kot gospodarski subjekt opredelil samostojnega podjetnika, vendar mu ni podelil statusa pravne osebe in ga opredeljuje kot fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Status podjetnika posameznika ni mogoče enačiti z ustanoviteljem enoosebne družbe. V času nastanka obveznosti je veljal ZOR, ki v 374. členu določa, da v treh letih zastara terjatev družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev. Zato ni mogoče slediti razlagi sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru potrebno smiselno uporabiti 374. člen ZOR glede na subjektivni kriterij. Sodišče je brez pravne podlage poseglo v obstoječo pravno razmerje, retroaktivno in v pridobljene pravice tožeče stranke. Smiselna uporaba tudi ni možna iz razloga, ker je dolžina zastaralnih rokov po ZOR kogentna, kot to določa 364. člen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki 22.3.1993 sklenili pogodbo o blagovnem prometu, ki ureja kupoprodajo blaga. Ugotovilo je, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje terjatve. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določilo 374. člena ZOR in navedlo, da ta določa, da se triletni zastaralni rok, ki teče za vsako dobavo blaga, nanaša na medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev. Sodišče se sklicuje na Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in na Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine, ki določa, da se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki so veljavi v RS ob uveljavitvi tega Ustavnega zakona, kolikor ne nasprotuje pravnemu redu RS in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Sodišče prve stopnje razlaga v obrazložitvi, da smiselna uporaba 374. člena ZOR (glede na subjektivni kriterij) narekuje, da se zastaralni rok po tej določbi nanaša na medsebojne terjatve vseh gospodarskih subjektov iz pogodb v prometu blaga in storitev ter da okoliščina, da je bila pogodba sklenjena leta 1993 med tožečo stranko kot d.o.o. in toženo stranko kot samostojnim podjetnikom, ne izključuje uporabe 374. člena ZOR ter da pravilnost takšne interpretacije potrjuje tudi 349. člen Obligacijskega zakonika (OZ) iz leta 2002, ki določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. Torej ne glede na to, kakšna je statusnopravna oblika posameznih udeležencev teh pogodb. Zato je sodišče sklepalo, da gre za zapadlo terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok, ki je potekel že pred vložitvijo izvršilnega predloga.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje materialno pravo o spornem vprašanju zastaranja terjatve zmotno uporabilo. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka medsebojne terjatve pravdnih strank, je v 371. členu določil splošni zastaralni rok. Po tem določilu terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V zakonu pa je v 374. členu določeno, da medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev družbenih pravnih oseb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Sporno vprašanje je, ali zastara terjatev, ki jo ima tožeča stranka kot d.o.o. zoper toženo stranko, ki je v času vložitve tožbe samostojni podjetnik, po 374. členu ZOR ali po 371. členu ZOR. Terjatev je nastala v času lastninskega preoblikovanja, ZOR pa ko je veljal sistem družbene lastnine. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 4. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, ki določa, da se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki so veljali v RS ob uveljavitvi tega Ustavnega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu RS in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravno stališče, da smiselna uporaba 374. člena ZOR (glede na subjektivni kriterij) narekuje, da se zastaralni rok po tej določbi nanaša na medsebojne terjatve vseh gospodarskih subjektov iz pogodb v prometu blaga in storitev in da dejstvo, da gre v konkretnem sporu za sklenitev pogodbe z dne 22.3.1993 sklenjene med tožečo stranko, ki je družba z omejeno odgovornostjo, in toženo stranko kot samostojnim podjetnikom, ne izključuje uporabe 374. člena ZOR. Po oceni sodišča druge stopnje pa določbe ZOR, ki se nanašajo na zastaranje in sicer tako 371. člen kot 374. člen, nista bila v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, zato se tudi smiselno uporabljata v Republiki Sloveniji, za razmerja, ki so nastala v času veljavnosti ZOR. Določbo 374. člena ZOR ni mogoče razlagati tako, kot to razlaga sodišče prve stopnje. V tej določbi je jasno določeno, da zastarajo medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev, ki se nanašajo na pravne osebe, v treh letih. Seveda se ta določba uporablja smiselno v tistem delu, ko govori o družbenih pravnih osebah, ker je prišlo do lastninjenja in do pluralizma lastninskih oblik. V ZOR pa je določen tudi splošen zastaralni rok petih let za vse ostale terjatve, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V času sklenitve pogodbe 22.3.1993 je bila tožena stranka še obrtnica, z uveljavitvi Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 30/93 z dne 10.6.1993 in nadaljnjih - ZGD) pa se je očitno organizirala kot samostojni podjetnik. ZGD v 7. odstavku 1. člena opredeljuje samostojnega podjetnika kot fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost in njegov položaj, status gospodarskega subjekta podrobneje ureja v zakonu. To je fizična oseba, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Današnji podjetnik je nekdanji individualni trgovec, pri čemer se po zakonu podjetnik lahko ukvarja ne samo s trgovino v ožjem pomenu besede, temveč z vsemi oblikami gospodarske dejavnosti (Korporacijsko pravo - pravni položaj gospodarskih subjektov, dr. Šime Ivanjko in dr. Marjan Kocbek). Podjetnik posameznik je obvezna statusna oblika nosilca obrtne dejavnosti in vsak obrtnik ima status podjetnika posameznika. Iz pravne ureditve samostojnega podjetnika posameznika, določene v ZGD, izhaja, da obstojijo razlike med pravnimi osebami in podjetnikom posameznikom kot fizično osebo. Zakon opredeljuje gospodarsko družbo kot pravno osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Te družbe kot pravne osebe imajo statusne atribute. Samostojni podjetnik posameznik pa ni gospodarska družba. Čeprav se zanj smiselno uporabljajo tudi posamezne določbe ZGD, ki veljajo za gospodarske družbe. Pred uveljavitvijo ZGD so obstajali imetniki obrti - obrtniki, ki so sklepali gospodarske pogodbe, vendar je ZOR, ki je v 2. odstavku 25. člena določal kaj so gospodarske pogodbe in kdo jih sklepa, izvzel imetnike obrti iz posebne ureditve, ki zadeva zastaranje terjatev. Po navedeni določbi so gospodarske pogodbe, pogodbe, ki jih organizacije združenega dela in druge organizacije in skupnosti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ter imetniki obrti in drugi posamezniki, ki v obliki registriranega poklica opravljajo kakšno gospodarsko dejavnost, sklepajo med seboj v upravljanje dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi. ZOR je torej opredelil gospodarsko pogodbo in gospodarsko dejavnost ter subjekte, ki ga opravljajo, glede zastaranja pa je določil le glede pravnih oseb rok treh let. V zakonu ni praznine glede roka zastaranja terjatev, ki so jih imeli obrtniki oziroma sedaj samostojni podjetniki. Zato smiselna uporaba, glede na to, da zakon določa subjektivni kriterij, ni mogoča, saj je nepotrebna. Smiselna uporaba bi bila potrebna takrat, kadar bi bile določene določbe ali pa zakon v nasprotju z našim pravnim redom. Tako pa ni mogoče oceniti določb, ki urejajo zastaranje terjatev, nastalih med posameznimi pravnimi subjekti. Sodišče tudi razlaga pravilnost svoje odločitve na podlagi interpretacije, ki jo potrjuje 349. člen OZ, ki je stopil v veljavo 1.1.2002 in ki določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih ne glede na to, kakšna je statusnopravna oblika posameznih udeležencev teh pogodb. Ta določba ne ureja zastaranja terjatev na podlagi subjektivnega kriterija, ampak objektivnega kriterija, ker določa triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb, ne glede na status udeležencev. V 13. členu določa OZ, da so gospodarske pogodbe tiste, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. Za gospodarske subjekte pa se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki. Četudi bi šteli, da gre v resnici za enako ureditev, kakor izhaja iz 25. člena ZOR, pa iz navedenih določb ni mogoče sklepati na to, da je v konkretnem primeru potrebno glede medsebojne terjatve pravdnih strank v tem sporu upoštevati le objektivni kriterij, ki ga je zavzel OZ glede zastaranja terjatev gospodarskih subjektov. Takšna interpretacija bi bila mogoča le takrat, kadar bi bila v ZOR pravna praznina in bi bilo potrebno uporabiti pravilo zakonske analogije ali pa argument acontrario. V konkretnem primeru gre za razmerje med splošnim in specialnim pravnim pravilom. Načeloma velja, da se specialno pravilo nanaša samo na tiste primere, ki so z njim izrecno zajeti in da se za druge primere acontrario vselej uporablja splošno pravno pravilo. Res je, da v teoriji obstajajo tudi izjeme, ker je od bistvene podobnosti oziroma različnosti odvisno, kateri argument naj bo uporabljen. Smiselna uporaba ne dopušča, da bi pristojni državni organ zvezne vire vsebinsko prilagajal, dopolnjeval ali celo spreminjal. Njegova dolžnost je, da zvezne predpise uporabi neposredno kot veljavne pravne vire, če ugotovi, da je zvezni predpis veljal ob uveljavitvi Ustavnega zakona in ga ta ali kakšen kasnejši republiški predpis ni deloma ali v celoti razveljavil, da še niso bili sprejeti ustrezni novi predpisi in da zvezni predpis ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Smiselna uporaba zveznih predpisov sicer povzroča težave, vendar republiški organi niso pooblaščeni, da bi te pomanjkljivosti s miselno odpravljali in popravljali. Njihova naloga je, da rešujejo odprta vprašanja zgolj v obsegu, ki jim ga dopušča ustaljena metodologija razlage. V naravi pravnega razmerja je, da je treba stare zvezne predpise, ki se uporabljajo kot republiški predpisi, razlagati objektivistično in dinamično. Ta argument je zgodovinska razlaga (povzeto in o navedenem v Argumentaciji v pravu, avtorja dr. Marijana Pavčnika). K pravnemu stališču o veljavnosti petletnega zastaralnega roka za terjatve, nastale med samostojnimi podjetniki in pravnimi osebami, to sodišče navaja argument pravne države. Zanjo velja, da Ustava, zakoni in drugi formalni pravni viri obravnavajo pravne subjekte enako (načelo pravne enakosti) in predvidljivo. Pravni subjekti morajo vnaprej vedeti vsaj kar zadeva zastaranje, ki je v zakonu (ZOR) urejeno, kdaj medsebojne terjatve zastarajo. Če je zakonodaja v letu 2002 sprejela drugačno ureditev, prejšnja zakonodaja pa ni bila v nasprotju z našim redom in ob upoštevanju argumenta pravne države ter zgodovinske razlage, ni mogoče sprejeti stališča prvostopnega sodišča, da je v konkretnem primeru za nastalo pravno razmerje, za terjatev iz konkretnega pravnega razmerja mogoče uporabiti 374. člen ZOR. Naloga sodišča je razlaganje v to smer, da ostaja v mejah pravnega besedila in v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja, sicer bi šlo za ustvarjanje pravnih pravil, ki so v pristojnosti zakonodajalca. Od takšnega pravila pa je mogoče odstopiti samo v primerih, ko gre za pravno praznino ali pa je jezikovno sporočilo tako ohlapno, da mora razlagalec vsebino nadalje razvijati in dopolnjevati (vse to iz že omenjenega avtorskega dela Argumentacija v pravu). Prav gotovo se pojavlja razmišljanje, da gre tako pri samostojnemu podjetniku, kakor tudi pri gospodarskih družbah za enako ali podobno gospodarsko dejavnost oziroma sklepanje gospodarskih pogodb in da bi zato tako, kot je uredil kasneje sicer OZ to vprašanje, bilo primerno, da velja triletin rok tudi za samostojnega podjetnika, vendar tega tako zakon - ZOR ni uredil. In za razmerja, ki so nastala v letu 1993 se uporabljajo določbe ZOR tako, kot se glasijo. Seveda v primeru, če so zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne in takšne, ki neposredno urejajo pravice in pravni položaj širokega kroga pravnih oseb. Seveda je treba pri uporabi posameznih določb zakona ali zakona v celoti kritično razlagati njegove določbe z uporabo pravnih pravil in pravnih načel, ki jih navaja teorija. V teoriji so znani objektivistični načini, subjektivistični načini in mešani načini razlage. To sodišče šteje, da je načelo pravne varnosti bistveno v konkretnem primeru in da je vezano na zakon, ki je uredil institut zastaranja, tako kot to iz zakona izhaja in tudi argument prvostopnega sodišča, da je bil ta sprejet v letu 1978 v drugačnih razmerah, ne more prevladati pri razlagi konkretnih določb ZOR, saj so že v času sprejema tega zakona obstajali enaki subjekti, kakor v času sprejema novega Obligacijskega zakonika iz leta 2002. V času nastanka spornega razmerja, iz katerega izhaja vtoževana terjatev, niti še ni bilo ureditve po Zakonu o gospodarskih družbah. Ker so torej obstajale pravne osebe in fizične osebe kot pravni subjekti že v času nastanka ZOR in času nastanka tega pravnega razmerja, tudi ni videti razloga, da bi v času izdaje prvostopnega sodbe sodišče uporabilo zakon v smislu, kot je to navedlo v obrazložitvi prvostopne sodbe.

Ker je prvostopno sodišče zmotno uporabilo 374. člen ZOR za konkretno vtoževano terjatev za katero je tožena stranka ugovarjala, da je zastarala, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, ker je potrebno za pravilno odločitev o terjatvi, ki po oceni drugostopnega sodišča ni zastarala, odločati tudi o pravnorelevantnih dejstvih glede same terjatve in glede nje ugotoviti pravilno dejansko stanje. Zato je bilo potrebno zadevo vrniti v novo sojenje po določilu 355. člena ZPP.