Jedro

Izgubljeni dobiček avtoprevoznika lahko predstavlja le razliko, ki ostane po odbitju vseh stroškov normalnega poslovanja (vključno z zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem, servisiranjem vozila itd.) in predvsem tudi javnih dajatev (davščin).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (točka 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavita in se v tem obsegu vrača zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo pod tč. 1 izreka odločilo, da mora toženec izročiti tovornjak - vlečno vozilo Mercedes 16 - 32, reg. št..., z izrekom pod točko 2 pa da mora plačati tožniku 198.000.000 ITL v tolarski vrednosti po prodajnem tečaju Nove ljubljanske banke na dan plačila in mu povrniti stroške postopka. Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal vse revizijske razloge in predlagal, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je sporna odločitev o izgubljenem tožnikovem dobičku v času od avgusta 1995 do maja 1998 ter da ugotovljeno dejansko stanje ne dopušča materialnopravnega zaključka o škodi v višini dosojenega zneska. Tožnik še ni imel utečenega poslovnega razmerja z italijanskim podjetjem B., ni imel še dogovorjenega dolgoročnega poslovnega sodelovanja, ker je do tedaj opravil le nekaj poskusnih voženj, svojih trditev ni dokazal z listinami ter je vprašanje, ali omenjeno italijansko podjetje sploh še obstaja. Tožnik je izkazal le en prevoz novembra 1994, zatem do marca 1995 ni vozil, na kar je opravil po eno vožnjo in pol na mesec kot je izpovedala priča Š. Že v tem obdobju ni vozil vsaj tri mesece. Ni upoštevano, da je avtoprevozniški trg zelo nestabilen. Sploh pa ni ugotovljeno, kaj so stroški v avtoprevozništvu ter to niso samo stroški bencina, cestnin, špedicijski stroški in stroški na meji kot sta ocenjevali sodišči nižjih stopenj. Tožnik kot samostojni podjetnik bi imel še stroške pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, stroške zavarovanja odgovornosti, stroške obveznega in verjetno kasko zavarovanja, stroške servisiranja in vzdrževanja vozila in še nekatere. Sporna škoda tako ni ugotovljena in tožnik nikoli ne bi mogel ustvariti takega dobička, kot sta mu ga prisodili sodišči. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revident v revizijskih razlogih ni formalno opredelil in tudi ne vsebinsko opisal. Revizijske trditve v smeri domnevnih postopkovnih kršitev zato ni bilo mogoče preizkusiti.

Utemeljena pa je toženčeva revizija iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta sicer pravilno opredelili pravno podlago, ki jo je bilo potrebno uporabiti za ugotovitev tožnikove škode, to je izgube dohodkov oziroma dobička (po 189. in 190. členu ZOR). Sta pa to podlago delno zmotno uporabili, ker nista upoštevali vseh elementov, ki so vplivali na višino premoženjske škode (v obliki izgubljenega dohodka oziroma dobička). Po določilu tretjega odstavka 189. člena ZOR se pri ugotavljanju izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Kakšen dobiček se lahko normalno pričakuje (ustvari) pri avtoprevozništvu (ki ga lahko v grobem predstavlja tako kot pri vsaki dejavnosti razlika med prejemki in vsemi potrebnimi izdatki, vključno tudi javne narave), sodišči sploh nista razčistili. Upoštevali sta namreč kot odbitek od tožnikovega zaslužka le stroške vožnje (bencin, cestnina, špedicijski stroški, stroški na meji - zadnji odstavek na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje). Revizija pri tem utemeljeno opozarja, da stroški v avtoprevozništvu niso samo navedeni stroški, ampak tudi stroški pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, ki bi jih tožnik imel kot samostojni podjetnik, stroški zavarovanja odgovornosti, stroški obveznega in kasko zavarovanja, stroški servisiranja in vzdrževanja vozila), čemur pa je dodati predvsem splošno znano obveznost, ki jo ima vsak podjetnik, da poravnava javne dajatve (davščine). Ker sodišči nižjih stopenj v tem primeru zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava, ki se nanašajo na določanje škode, nista ugotovili vseh odločilnih dejstev, ki vplivajo na ugotovitev obsega tožnikove premoženjske škode (izgube dobička) v času od odvzetja tovornjaka pa do zaposlitve, sta napačno odločili o odškodninskem zahtevku. Revizijsko sodišče je moralo zato v skladu z določilom drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu (to je v izreku pod točko 2 sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na višino premoženjske škode tožnika) razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da o razveljavljenem delu ponovno odloča. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v reviziji postavljene trditve o izdatkih avtoprevoznikov, ki vplivajo na višino dobička, pa tudi obseg javnih dajatev (ki ne morejo biti del tožnikovega dobička). Vse te okolnosti kot tudi ostale (ki zadevajo število voženj, dolžino relacij) bo potrebno upoštevati pri oceni spornega dobička, ki bo šel tožniku lahko le v mejah utemeljeno pričakovanega glede na normalen tek stvari.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.