Jedro

Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, zaradi česar gre za zlorabo azilnega postopka. Prošnjo za azil je vložil šele tedaj, ko je bil nameščen v center za tujce zaradi odstranitve iz države, okoliščine primera pa kažejo na to, da v RS pred tem ni imel namena, da zaprosi za azil.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik 21. 11. 2003 vložil prošnjo za azil. V prošnji je navedel, da je leta 1989 z veljavnim jugoslovanskim potnim listom zaradi nacionalne krize v Jugoslaviji odšel v Nemčijo, kjer je leta 1993 zaprosil za azil, da si je začasno uredil status za bivanje in zaposlitev. Pristojni nemški organi so mu leta 2003 prošnjo za azil zavrnili in ga odstranili iz države. Z avionom je bil odpeljan do kraja E, nato pa se je vrnil v svojo hišo v Makedonijo. V Makedoniji pa je izvedel, da ne more dobiti veljavnih osebnih listin, pač pa le potni list za tujca, s katerim lahko zapusti Makedonijo. Tožnik se s tem ni strinjal, in ker je videl, da je ekonomska situacija v Makedoniji slaba, se je odločil, da bo odšel v državo A, kjer ima izvenzakonsko partnerico. V Makedoniji je svojemu bratu ukradel veljavni potni list z ustreznim vizumom. Neznani osebi je plačal 1300 EURov, da mu je v potni list vstavila njegovo fotografijo. Potoval je preko Srbije in Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slovenije do mejne kontrole v B, kjer so avstrijski varnostni organi odkrili ponarejen potni list in ga vrnili v Slovenijo. Tožena stranka je na podlagi depeše PMP... št... ugotovila, da je tožnik 5. 10. 2003 vstopil na ozemlje Republike Slovenije na MP C. Njegov namen ni bil, da v Republiki Sloveniji zaprosi za zaščito, ampak je bila njegova ciljna država A, kjer živi njegova izvenzakonska partnerica. V primeru, da bi bila njegovo življenje svoboda v matični državi dejansko ogrožena, bi se takoj po vstopu v Republiko Slovenijo javil na najbližji policijski postaji in tam zaprosil za zaščito. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se je tožnik pri vstopu v Republiko Slovenijo in pri izstopu iz nje izkazal na podlagi napačne istovetnosti oziroma na podlagi ponarejenega potnega lista, ki je bil izdan na ime AA, roj 12. 6. 1946, št.... Tožnik je bil na podlagi sporazuma vrnjen v Republiko Slovenijo in na podlagi sklepa o nastanitvi dne 6. 10. 2003 nastanjen v Izpostavo centra za tujce v D, kjer je čakal na prisilno odstranitev iz Slovenije in na vrnitev v matično državo. Za azil je zaprosil 20. 11. 2003, torej šele za tem, ko je že mesec in pol bival v Izpostavi centra za tujce. Zato tožena stranka meni, da je tožnik prošnjo vložil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev, saj če bi imel namen zaprositi za azil v Republiki Sloveniji, bi to storil takoj po vstopu v Republiko Slovenijo, torej dne 5. 10. 2003, ali pa vsaj po nastanitvi v Izpostavo centra za tujce v D, dne 6. 10. 2003. Tožena stranka meni, da je tožnik institut azila zlorabil, in je prošnjo vložil le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, kar se v skladu s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Tožnik je v prošnji navedel, da se ne želi vrniti v Makedonijo zaradi katastrofalne ekonomske in pravne situacije, vendar tožena stranka zaključuje, da so tožnikove navedbe o slabi pravni situaciji v Makedoniji pavšalne in niso niti subjektivno niti objektivno konkretizirane, ter se ne skladajo z informacijami Mednarodne organizacije za zaščito človekovih pravic "Human Rights Watch". V zvezi z ekonomskimi razlogi za zapustitev matične države je tožena stranka preučila prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih domnevnih kršitev 3. člena EKČP v povezavi s slabo ekonomsko situacijo. Evropsko sodišče za človekove pravice je obravnavalo različne primere (npr. Francine Van Volshem v. Belgium, št. primera 14641/89 in Anna Pančenko v. Latvia, št. primera 40772/98) v katerih so predlagatelji skušali dokazati kršitev 3. člena. Sodišče je v vseh primerih razsodilo, da težke socialne okoliščine in slaba ekonomska situacija nista razlog za kršitev 3. člena EKČP, saj s tem ni dosežena minimalna stopnja dejanj, ki jih evropsko sodišče označuje in definira kot dejanja mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja. Zakon o azilu je prihod izključno iz ekonomskih razlogov označil tudi kot enega od razlogov za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Tožena stranka je pri odločanju o prošnji tožnika tako upoštevala kumulativne efekte dejavnikov, in sicer dejstvo, da je bil tožnik v Sloveniji le v tranzitu, in je bila njegova ciljna država A, da se je pri prehodu meje izkazal na podlagi napačne istovetnosti in ponarejenih dokumentov, da je zaprosil za azil, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, in so njegovi razlogi za zapustitev matične države tudi ekonomski, kar vse kaže na to, da so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v skladu s 1. in 2. alineo 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe Zakona o azilu in Zakona o splošnem upravnem postopku. Navaja, da je bila kršena tudi Ustava RS in mednarodni predpisi, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil, v tistem delu izpodbijane odločbe, ki določa, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku, pa gre tudi za kršitev pravila o nevračanju. Navaja, da je v postopku dokazal, da je bil v izvorni državi ogrožen in jo je zato moral zapustiti, ogrožen pa bi bil tudi v primeru vrnitve. Tožena stranka se sklicuje na poročila o sedanjih razmerah v Makedoniji, ter na podlagi njih zaključuje, da tožnik ob vrnitvi ne bi bil ogrožen. Morala pa bi tožena stranka konkretno ugotoviti, ali je matična država varna tudi zanj. Tožena stranka se sklicuje na določene judikate, vendar tožnikova situacija z njimi ni primerljiva, zaradi česar bi bilo treba tožnikov primer obravnavati individualno. Tožnik poudarja, da svoje matične države ni zapustil iz ekonomskih razlogov, kot to ugotavlja tožena stranka, temveč iz vseh razlogov, ki jih je navedel v svoji vlogi. Res je v začetku nameraval oditi v državo A, vendar se je kasneje odločil drugače, in je vložil prošnjo za azil, s katero je dokazal, da želi ostati v Sloveniji. Uporaba ponarejenega potnega lista je v tem postopku nepomembna okoliščina. Za takšna dejanja se prosilci za azil ne preganjajo, in jim tako tudi ne morejo biti v škodo pri odločanju o utemeljenosti njihovih prošenj za azil. Dejstvo je, da je bil tožnik prisiljen uporabiti ponarejen potni list, kar je še dodaten dokaz za nevzdržno pravno situacijo v njegovi matični državi. Makedonija namreč tožniku noče izdati potnega lista, čeprav bi bil do njega brez dvoma upravičen. Tožnik tako za svojo državo sploh ne obstaja, in mu tudi ni pripravljena izdati osebnih dokumentov, zaradi česar v njej tožnik nima nobene zaščite. V taki situaciji je v izvorni državi tožnik nedvomno izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Glede na ta dejstva je tožnik v situaciji, da bi že lahko govorili o osebi brez državljanstva, takšnim osebam pa mora Republika Slovenija nuditi zaščito. Ne morejo vzdržati tudi ugotovitve tožene stranke, da je tožnik zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, samo zato, da bi se izognil odstranitvi iz države in je tako zlorabil institut azila. Glede na njegovo situacijo, bi mu tožena stranka morala nuditi eno izmed oblik zaščite po Zakonu o azilu, ne pa njegovo vlogo zavrniti. Tožena stranka bi v postopku morala tožnika zaslišati in mu dati možnost, da natančno pojasni, kateri so razlogi, zaradi katerih želi azil v Republiki Sloveniji, ter da svojo izpovedbo podpre še z drugimi dokazi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nov postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Ur. l. RS, št. 61/99-98/2003, v nadaljevanju ZAzil), po katerem pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če: prošnja temelji na namernem zavajanju ali, če se postopek zlorablja (1. alinea); je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea); je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili (3. alinea). Primeri zavajanja ali zlorabe postopka so taksativno nešteti v 36. členu ZAzil, ki določa, da se šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka: utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea); lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea); namerno uničenje potnega lista, kakšnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o njegovi prošnji (3. alinea); prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost (4. alinea); vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (4. alinea).

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik, državljan Republike Makedonije, dne 21. 11. 2003 pri Sektorju za azil vložil prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. V prošnji je navedel, da je po narodnosti Bošnjak, po veroizpovedi pa musliman. V Republiko Slovenijo je prišel z bratovim potnim listom dne 5. 10. 2003 iz Republike Hrvaške. V izjavi je navedel, da je leta 1989 zaradi nacionalne krize odšel iz Jugoslavije v Nemčijo. Ker ni imel ustreznih dokumentov za bivanje, je leta 1993 zaprosil za azil, leta 2003 pa je bila njegova prošnja zavrnjena, zaradi česar je moral Nemčijo zapustiti. Z letalom je bil prepeljan v kraj E, nato pa je odšel v Makedonijo, kjer ima svojo hišo. Hotel si je urediti status za normalno prebivanje, vendar so mu uradne oblasti dejale, da ne more dobiti veljavnih osebnih listin, le potni list za tujca, s katerim lahko zapusti Makedonijo. Zaradi takšne situacije, in ker je videl kakšno je ekonomsko stanje v Makedoniji, se je odločil, da odide v državo A, kjer bi živel pri izvenzakonski partnerki. V državo A je odpotoval s ponarejenim bratovim potnim listom, v katerem je bila vstavljena njegova fotografija. Potoval je z avtobusom preko SČG, BIH, Hrvaške in Slovenije do Avstrijske meje v B, kjer so avstrijski varnostni organi ugotovili, da je potni list ponarejen in so ga vrnili v Slovenijo. Tožnikove navedbe o njegovem prihodu v Republiko Slovenijo so razvidne tudi iz depeše PMP... , iz katere izhaja, da je 5. 10. 2003 tožnik pripotoval na izstop iz RS na mejnem prehodu B kot potnik v avtobusu Makedonskega prevoznika... . Pri mejni kontroli, na vstopu in izstopu iz RS se je izkazal z bratovim potnim listom Makedonije AA, št... , v katerem je bila vstavljena njegova fotografija.

Sodišče se strinja z ugotovitvami tožene stranke, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje za azil na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka je po oceni sodišča pravilno navedla, da gre za zlorabo postopka v smislu 5. alinee 1. odstavka 36. člena ZAzil, ker je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Po določbi 1. odstavka 7. člena ZAzil mora tu tujec že ob vstopu v Republiko Slovenijo izjaviti, da namerava v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, po določbi 1. odstavka 8. člena ZAzil pa mora tujec, ki vstopi v Republiko Slovenijo nezakonito, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu. V obravnavanem primeru pa okoliščine primera kažejo, da tožnik v Republiki Sloveniji ni imel namena zaprositi za azil, in je to storil šele tedaj, ko je bil nameščen v center za tujce zaradi odstranitve iz države. Res je, kar tožnik navaja v tožbi, da je ekonomski razlog navedel v prošnji kot enega od razlogov za zapustitev matične države, vendar pa poleg tega razloga ni navajal drugih utemeljenih razlogov, ki bi kazali na to, da je v matični državi preganjan, in da rabi zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija), oziroma, da bi njegova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil). Po oceni sodišča zgolj navedba, da si v matični državi ne more urediti osebnih dokumentov, niso takšni razlogi, s katerimi bi lahko uspešno utemeljeval prošnjo za azil. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00).

K 2. točki: Sodišče je tožnika na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah oprostilo plačila sodnih taks, ker je presodilo, da bi bila lahko s plačilom le teh občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.