Jedro

Dejstvo, kateri od zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) je plačal določen račun, nima prav nobenega vpliva na ugotavljanje višine njunih prispevkov na nastalem skupnem premoženju.

Neko premoženje (premoženjska vrednost) je skupno premoženje ali pa to ni. Tudi „de facto“ ločeno skupno premoženje je „le“ skupno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24.8.2013: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni plačati znesek 3.210,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2010 do plačila (I. točka izreka), - v presežku do 28.834,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2010 do plačila zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 964,02 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se zaradi zmotne (nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni in tožnikov zahtevek v celoti zavrne (vse s stroškovno posledico). Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo tako tožnikov prispevek v fizičnem delu kot njegov finančni prispevek. Iz izvedenskega mnenja res izhaja, da tožnikov prispevek v fizičnem delu predstavlja 19 % celotnih stroškov prenove spornega stanovanja. Vendar pa naj bi šlo za pavšalno oziroma statistično oceno, ki jo je moč upoštevati le, če govorimo o vseh obnovitvenih delih. Pri nekaterih obnovitvenih delih je bil njegov prispevek v fizičnem delu večji, pri drugih ključnih oziroma vitalnih obnovitvenih delih pa celo manjši. Sodišče je pri ugotavljanju razlike med vrednostjo spornega stanovanja pred vlaganji in njegovo vrednostjo po vlaganjih zanemarilo oceno izvedenke, da so k povečani vrednosti oziroma obogatitvi prispevala le nekatera obnovitvena dela (prenova vitalnih delov). Večina ostalih del pa ni prispevala k povečanju tržne vrednosti, zaradi česar jih ni moč šteti kot vir toženkine obogatitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnikov delež pri zamenjavi oken s PVC okni enak 0 %. Enako velja npr. za odstranjevanje stare in izdelovanje nove vodovodne in odtočne inštalacije, odstranjevanje stare in izdelave nove elektroinštalacije ter za dobavo in montažo sanitarne opreme. Ostala obnovitvena dela pa niso prispevala k povečanju tržne vrednosti spornega stanovanja. Pritožnica opozarja na (ključno) ugotovitev sodišča, da sta pravdni stranki za časa vlaganj v sporno stanovanje del svojih dohodkov namenjali za nakup „svojega“ stanovanja. Njuno premoženje je bilo tako že v tistem času de facto ločeno. Ker pa z nepremičninama prihajajo tudi obveznosti (kot so odplačevanje kredita, stroški obnove, vzdrževanja ipd.), bi bilo logično za pričakovati, da je vsaka od strank skrbela tudi za omenjene obveznosti „svoje“ nepremičnine. Toženka je to logiko poskušala potrditi s predložitvijo številnih računov, ki se glasijo na njeno ime. Sodišče je omenjeno stališče potrdilo, ko gre za nakup nepremičnine, ne pa ko gre za kritje stroškov le te. Vse kar je bilo kupljeno ali financirano s sredstvi, pridobljeni z delom pravdnih strank, formalno predstavlja skupno premoženje, čeprav je to de facto ločeno. Vendar to dejstvo ne more biti osnova za sklep sodišča, da zaradi tega finančni vložek tožnika na spornem stanovanju obstaja. Sodišče je premalo poudarka dalo dejstvu, da je bilo premoženje med nekdanjima partnerjema razdeljeno. Tožnik je z delitvijo skupnega premoženja izgubil svoj solastninski delež na nepremičnini tožene stranke, a v zameno pridobil lastninski delež tožene stranke na svoji nepremičnini. Enako bi moralo veljati za vlaganja in ostale obveznosti glede obeh stanovanj, ki so bile formalnopravno krite iz sredstev skupnega premoženja, a je z delitvijo tega nastal učinek podoben pobotanju terjatev. Nesporno je bilo tudi dokazano, da je bil toženkin osebni dohodek znatno višji od tožnikove. Tožnik je tako z delitvijo skupnega premoženja po principu vsakemu polovico, dobil več, kot je za časa zunajzakonske skupnosti ustvaril. Spor med pravdnima strankama ima po toženkinem mnenju tudi lastninsko-pravni položaj. Tožnik se je z delitvijo svojega premoženja svojim pravicam na toženkini nepremičnini odrekel v zameno za dodatne toženkine pravice na nepremičnini, katere lastnik je. Sodišče pa je s tem, ko je njegovemu zahtevku delno ugodilo, na strani toženke opravilo vnovično delno delitev premoženja, ki je bilo predhodno že v celoti razdeljeno, in tožniku prisodilo več, kot mu na podlagi določb ZZZDR pripada. Toženki tudi ni jasno, na kakšen način je sodišče na podlagi izpovedbe priče I. K. prišlo do konkretnih vrednosti, številk oziroma višine sredstev, ki naj bi jih tožnik prispeval za prenovo stanovanja na naslovu G. Omenjenih sredstev tako ni moč upoštevati kot del tožnikovega finančnega vložka. Obstoj finančnega vložka prav tako ni moč utemeljiti z delnim in minimalnim obstojem skupne blagajne. Ta je bila po toženkinem mnenju namenjena tekoči potrošnji, ne pa prenovi omenjenega stanovanja in ju zato ne gre enačiti, kot je to brez konkretnih izkazov odločilo sodišče. Toženka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da brezplačno pomoč sorodnikov, prijateljev in znancev oceni kot izključni prispevek s tožnikove strani. To bi bilo potrebno šteti kot darilo dano obema pravdnima strankama. Namen in smisel take pomoči je, da se stanovanje naredi primerno za bivanje ali da se ga izboljša. Povsem logično je, da se je s prenovo udobje zagotovilo za obe stranki, ki sta bili v očeh skupnosti prepoznavni kot zunajzakonska partnerja. Mnenje sodišča, da je bila pomoč dana le tožniku, je neživljenjsko. Na koncu še poudarja, da pri menjavi oken te osebe tudi sicer niso sodelovale, medtem ko sta pri inštalacijskih delih sodelovali le priča D. in S. Drži ugotovitev, da toženka zaradi obsežnega dela pri slednji obnovi ni mogla biti navzoča, je pa obema mojstroma iz lastnih sredstev omogočila pošteno plačilo, ki jima ga je izročil tožnik.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Pritožnica s svojimi trditvami, ki so v veliki meri nove in posledično neupoštevne (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (1)), v preostalem pa neutemeljene, njegovih ugotovitev (zaključkov) v ničemer ne omaje.

6. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju povečanja vrednosti toženkinega stanovanja na naslovu G. oziroma ugotavljanju tožnikovega prispevka (upoštevaje drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) (2) pravilno ocenilo tožnikov prispevek tako v fizičnem (delovnem) kot finančnem oziru. Pritožbeni ugovor, češ da bi bilo potrebno njegov prispevek v fizičnem delu, ki naj bi predstavljal 19 % celotnih stroškov prenove spornega stanovanja (3), upoštevati le v zvezi s prenovo vitalnih delov (4), v prvi vrsti predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto. Toženka v zvezi s tem nič do sedaj ni navajala. Ob tem, da je tožnik že v tožbi jasno navajal, katera dela v zvezi s prenovo naj bi izvajal sam (oziroma katera financiral), je bolj pomembno to, da toženka niti po prejemu v tem postopku s strani izvedenke gradbene stroke D. V. dne 11.2.2013 izdelanega izvedenskega mnenja (iz katerega izhaja, da je bil tožnikov prispevek v fizičnem delu 19 %), tega, kar sedaj navaja v pritožbi, ni navajala. Tudi sicer so v tej smeri postavljene pritožbene navedbe neprepričljive, zaradi česar jim v nobenem primeru ne bi bilo moč slediti. Tako ne drži navajanje, da naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da je tožnikov delež pri zamenjavi oken s PVC okni enak 0 %. Iz zadnje postavke (pod točko D) mnenja na 17. strani izhaja, da naj bi slednji v celoti sam opravil dela, povezana z izdelavo okenskih obrob. Pritožnica se precej „selektivno“ sklicuje na posamezna izvedena dela. Tako je, kar se tiče prenove kopalnice in stranišča iz leta 2002, na isti strani izvedenskega mnenja (glej. list. št. 231) navedeno, da je določena dela v tem okviru tožnik v celoti opravil sam, pri drugih pa predstavljal pomoč. Da je opravil določena za povečanje vrednosti stanovanja relevantna dela (oziroma da so takšno delo kot uslugo izključno njemu opravili drugi - npr. A. F.), pa ne izhaja le iz izvedenskega mnenja, ampak tudi iz njegove izpovedbe oziroma izpovedbe zaslišanih prič.

7. V okviru 11. - 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe so natančno podani prepričljivi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ocenilo tožnikov prispevek v fizičnem oziroma finančnem oziru k povečanju vrednosti toženkinega stanovanja. K tem razlogom oziroma zaključkom ni moč česarkoli dodati. Skratka sam dokazni postopek je ovrgel toženkine navedbe, da je izključno sama prispevala k povečani vrednosti stanovanja oziroma poravnala v zvezi s tem nastale obveznosti, kot poskuša sedaj to neuspešno (ponovno) prikazati v pritožbi. Samo sklicevanje na to, da naj bi se računi v zvezi z obnovo stanovanja glasili nanjo, pa je iz dveh razlogov brezpredmetno. Kot je to v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, ta okoliščina sama po sebi ne dokazuje, kdo je bil v resnici plačnik. Še bolj pomembno pa je, da vsa sredstva (oziroma z njimi pridobljeno premoženje), ki so pridobljena z delom tekom trajanja zunajzakonske skupnosti (5), predstavljajo skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Dejstvo, kateri od zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) je plačal določen račun, torej nima prav nobenega vpliva na ugotavljanje višine njunih prispevkov na nastalem skupnem premoženju. Pritožbena trditev, da je bilo v konkretnem primeru vse, kar je bilo kupljeno ali financirano s sredstvi, pridobljenimi z delom pravdnih strank, formalno sicer skupno premoženje, ki pa je bilo „de facto“ ločeno, pa je že v osnovi (pravno) zmotna. Neko premoženje (premoženjska vrednost) je skupno premoženje ali pa to ni. Tudi „de facto“ ločeno skupno premoženje je „le“ skupno premoženje. S tem naziranjem, ki tudi sicer predstavlja pritožbeno novoto, toženka ne more uspešno izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju tožnikovega finančnega vložka v zvezi z obnovo (in povečanjem vrednosti) predmetnega stanovanja. Sam obstoj skupnega premoženja kot takega seveda tudi ni bil edini argument sodišča prve stopnje glede obstoja finančnega vložka tožnika v sporno stanovanje. Že predhodno je bilo poudarjeno, da je v okviru 11. - 23. točke obrazložitve natančno pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov, je prišlo do svojih ugotovitev (zaključkov) o njegovem finančnem (oziroma delovnem) prispevku.

8. Novo in hkrati (pravno) zmotno je nadalje obsežno pritožbeno sklicevanje, da naj bi tožnik z delitvijo skupnega premoženja izgubil svoj solastninski delež na toženkini nepremičnini in v zameno pridobil njen solastninski delež na svoji nepremičnini oziroma da naj bi se odpovedal (odrekel) svojemu deležu na njeni nepremičnini. Enako velja za navajanje, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo vnovič opravilo delno „delitev“ premoženja (ki je bilo predhodno že v celoti razdeljeno) in tožniku prisodilo več, kot mu na podlagi določb ZZZDR pripada. Toženka je v odgovoru na tožbo podala zgolj trditev, da naj bi si pravdni stranki razdelili stanovanje, avtomobila in osebne stvari. Nobenih trditev pa ni podala glede tega, da naj bi se pravdni stranki odpovedali svojim zahtevkom nastalim v zvezi s (posebnim) premoženjem drugega partnerja. Opraviti imamo torej z nedopustnimi novotami (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer tožnik v predmetni pravdi ni uveljavljal stvarno (lastninsko)pravnih zahtevkov v zvezi s toženkinim stanovanjem, ampak „le“ obligacijski – obogatitveni zahtevek (utemeljevan na okoliščini toženkine neupravičene obogatitve nastale zadi njegovih vložkov v njeno stanovanje). Tožnik je s predmetnim zahtevkom oziroma s tistim delom, kateremu je bilo z izpodbijano sodbo ugodeno, dobil povrnjeno samo to, za kar je bila toženka na njegov račun neupravičeno obogatena (6) (on pa prikrajšan).

9. Da je bil toženkin dohodek višji od tožnikovega, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju prispevkov pravdnih strank upoštevalo (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Neprepričljivo je nadalje pritožbeno navajanje, češ da ni jasno, kako naj bi sodišče na podlagi izpovedbe priče I. K. prišlo do konkretnih vrednosti, številk oziroma višine sredstev, ki naj bi jih tožnik prispeval za prenovo toženkinega stanovanja. Kot je razvidno iz 20. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe omenjene priče ugotovilo le to, da je tožnik v določenem obsegu material in opremo financiral tudi iz lastnih sredstev, ki jih je imel naložene v M. Hkrati pa je izrecno poudarilo, da ne višina sredstev in ne čas, ko je imel takšna sredstva naložena, nista jasno opredeljena (niti ne izhajata iz izpovedbe omenjene priče). Seveda pa sodišče prve stopnje (kot poskuša to prikazati pritožnica) ni zgolj na podlagi izpovedbe priče I. K. ugotavljalo, kakšna sredstva naj bi tožnik prispeval za prenovo stanovanja. Končno oceno o prispevkih (7) obeh pravdnih strank v zvezi z obnovo predmetnega stanovanja je upoštevaje svoje predhodne ugotovitve dejanske narave opravilo v 23. točki obrazložitve. Prav tako je zmotno pritožbeno sklicevanje, da je obstoj tožnikovega finančnega vložka utemeljevalo zgolj z obstojem skupne blagajne. Ugotovitev o skupni blagajni je (glej 22. točko obrazložitve) vezalo predvsem na to, zakaj ni sledilo toženkini trditvi, da med pravdnima strankama ekonomska skupnost ni obstajala. Pritožnica si očitno tudi te zaključke povsem napačno razlaga. Ali je bila skupna blagajna namenjena tekoči potrošnji ali ne, je (kot je bilo predhodno poudarjeno) z vidika ugotavljanje višine prispevkov pravdnih strank k obnovi toženkinega stanovanja, nerelevantno. Obstoj ekonomske skupnosti je namreč eden od običajnih elementov zunajzakonske skupnosti. Če ta obstaja (8), ni važno, kateri od partnerjev (zakoncev) plača posamezen račun oziroma ali se ti plačujejo iz „skupne“ blagajne (denarnice).

10. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o brezplačni pomoči sorodnikov, prijateljev in znancev kot izključnem tožnikovem prispevku. Takšna pomoč je seveda lahko dana kot darilo obema partnerjeva (zakoncema), nikakor pa to ni nujno. V konkretnem primeru so priče (9) (ki jih v 21. točki obrazložitve omenja sodišče prve stopnje), bolj ali manj neposredno (izrecno) izpovedale, da je bila njihova pomoč dana le tožniku. Glede na takšne izpovedbe pa drugačen zaključek (ki ga poskuša neuspešno uveljaviti pritožnica) ni prepričljiv.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list SRS, št. 15/1976 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZZZDR.

(3) Glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

(4) Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju razlike med vrednostjo spornega stanovanja pred vlaganji in njegovo vrednostjo po vlaganjih zanemarilo oceno izvedenke, da so k povečani vrednosti oziroma obogatitvi prispevala le nekatera obnovitvena dela (to je prenova vitalnih delov), nikakor ne drži. Iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je to dosledno upoštevalo.

(5) Katere obstoj v konkretnem primeru ni bil sporen.

(6) Ker je postalo njeno premoženje več vredno.

(7) Ki nikoli ni zgolj matematični izračun, ampak sloni na celostni presoji vseh relevantnih okoliščin oziroma prispevkov.

(8) In njen obstoj v predmetni pravdi ni bil sporen.

(9) Te (oziroma A. F.) resda niso sodelovale pri zamenjavi oken, so pa (vsaj nekatere) pri drugih (za povečanje vrednosti stanovanja) pomembnih delih.