Jedro

Pripor je mogoče odrediti le na eni zakonski podlagi. Če je zoper obdolženca odrejen pripor v nedokončani kazenski zadevi, ne more biti hkrati odrejen začasni pripor v ekstradicijskem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 14.5.2005 zoper obdolženega S.R. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 525. in 3. odstavkom 524. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 14.5.2007 od 18.25 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev začasnega pripora zoper obdolženega S.R. Napadena pravnomočna odločba je po mnenju zagovornice nezakonita tudi zato, ker je sodišče zoper obdolženca odredilo pripor, kljub temu da je bil obdolženec že v priporu na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šmarju z dne 30.4.2007. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi v celoti.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da je ta nedovoljena, saj postopek za izročitev obdolženca ali obsojenca tujca ni kazenski postopek, pri čemer se sklicuje na določbi 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP.

Obdolženčeva zagovornica v izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o začasni odreditvi pripora v ekstradicijskem postopku dovoljena, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo meritorno obravnava.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, iz razlogov, naštetih v tej določbi, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Pravnomočna sodna odločba po tej določbi je pravnomočna obsodilna, oprostilna ali zavrnilna sodba ter pravnomočen sklep sodišča, s katerim se je končal kazenski postopek. V 2. odstavku iste zakonske določbe je predpisano, da tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti. Besedna razlaga teh določb ne izključuje možnosti za vložitev zahteve tudi zoper druge pravnomočne odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Med temi so tudi takšne, ki globoko posegajo v pravice ali pravne interese obsojenca. Dosedanja sodna praksa je tako štela, da je to izredno pravno sredstvo dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe, pravnomočen sklep s katerim je sodišče zavrglo ali zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, pravnomočen sklep o odvzemu predmetov in pravnomočen sklep o odvzemu premoženjske koristi nezakonitega izvora. V 4. odstavku 420. člena ZKP so naštete izjeme, ko je zoper sklep o priporu, mogoče vložiti navedeno izredno pravno sredstvo še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom. Odreditev pripora v ekstradicijskem postopku, v katerem se, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače, uporabljajo (nekatere) določbe Zakona o kazenskem postopku, globoko posegajo v obdolženčevo pravico do osebne svobode, tudi ko gre za odreditev začasnega pripora na podlagi 525. člena ZKP. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je zato glede dovoljenosti zahteve zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil zoper obdolženca odrejen začasni pripor, dosledna glede vprašanja, da je zoper tako odločbo zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena. Zato je zahtevo obdolženčeve zagovornice presojalo po vsebini.

Po 1. odstavku 521. člena ZKP je v postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev predpisana subsidiarna uporaba tega zakona, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače. Po določbi 1. odstavka 28. člena Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju Konvencije), katere podpisnik je tudi Republika Črna Gora, ta za tiste države, za katere velja, nadomešča določbe katerihkoli dvostranskih pogodb, konvencij ali sporazumov o izročitvi med katerimakoli dvema pogodbenicama. Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa je zato treba presojati v luči določb navedene Konvencije in šele nato z vidika uporabe določb ZKP o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je iz prošnje Republike Črne Gore razvidno, da obdolženega S.R. išče zaradi predaje pristojnemu sodišču za napotitev prestajanja kazni enajstih let zapora po sodbi Višjega sodišča v Bijelem polju z dne 11.4.2007 (v spisovnih podatkih se omenja tudi datum 12.4.2007) zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 144. člena v zvezi z 20. členom KZ ČG, hudega dejanja zoper splošno varnost po 2. odstavku 338. člena KZ ČG v zvezi s kaznivim dejanjem povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 327. člena istega zakonika. Sodišče je tudi ugotovilo, da je iz prošnje razvidno, da se obdolženi nahaja na begu izven Črne Gore, da je za njim razpisana mednarodna tiralica in da je iz dopisa Interpola P. razviden predlog, da se obdolžencu odvzame prostost. V 525. členu ZKP je urejen začasni ekstradicijski pripor, glede katerega se v skladu z 2. odstavkom 8. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) uporabljajo določbe 16. člena Konvencije. V 1. odstavku navedene konvencijske določbe je predpisano, da lahko v nujnem primeru pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organ zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zahtevi v skladu s svojim pravom. V prošnji za začasen pripor mora biti po 2. odstavku 16. člena Konvencije navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje se bo izročitev zahtevala, kje in kdaj je bilo to storjeno in če je to le možno, podati opis iskane osebe. V zadnji navedeni konvencijski določbi je predpisano, da je prošnji za izročitev treba priložiti izvirnik ali overjeno kopijo izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo ali zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, izdane v skladu s postopkom, določenem v zakonu pogodbenice prosilke.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil obdolženec zaradi naštetih kaznivih dejanj s citirano odločbo Višjega sodišča v Bijelem polju obsojen na 11 let zaporne kazni in da ga to sodišče išče zaradi izvršitve te kazni. Interpol P. je našim policijskim organom posredoval podatek, da je S.R. leta 2000 v B.p. s strelnim orožjem poskušal ubiti M. zaradi krvnega maščevanja, pa tudi podatke, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da se je obsojenec, ki je bil prijet s potnim listom na ime I.Č. in se predstavil za S.S., v resnici obdolženi S.R., rojen 14.9.1975 v B., Črna Gora. Iz depeše Interpola P. je tudi razvidno, da bodo pravosodni organi Črne Gore za obsojenca, za katerega prosijo, naj se ga pripre, zahtevali izročitev po redni diplomatski poti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilna presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za začasni ekstradicijski pripor zoper obdolženega S.R. po določbah 16. člena Konvencije in je izpodbijana pravnomočna odločba s tega vidika zakonita.

Kolikor pa vložnica navaja, da je bila prvostopenjska sodba obdolžencu izrečena šele 11.4.2007 ter da je moral imeti obdolženec, ki mu je bilo sojeno v nenavzočnosti, zagovornika, ta pa da je gotovo vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo in da ni navedeno, da bi sodišče druge stopnje o tej pritožbi že odločilo, izhaja iz domneve, da je bila pritožba zoper sodbo vložena, kar pa iz spisovnih podatkov ne izhaja. Pomembno je, da je Republika Črna Gora posredovala podatke, da je sodba pravnomočna (in izvršljiva) ter da prosijo za izročitev obdolženca zaradi izvršitve navedene zaporne kazni. Zato so lahko izhodišče za presojo zakonitosti napadenega pravnomočnega sklepa le podatki države prosilke, ne pa vložničine domneve, da sodba še ni pravnomočna, pri čemer se tudi ni treba ukvarjati niti z vprašanjem ali ne gre za procesni položaj, ko po morebitni izročitvi obdolženca, sojenega v nenavzočnosti, sledi obvezna obnova kazenskega postopka.

Strinjati se je treba z vložnico, da je pravno stališče, izraženo v izpodbijani pravnomočni odločbi, da ni nobene ovire, da pripora odrejena na različnih pravnih podlagah, zoper obdolženca ne bi mogla teči vzporedno (hkrati), napačno. Zoper priprtega lahko teče pripor le na eni podlagi in šele ko ta preneha, začne teči po drugi, iz katere je bil (praviloma pozneje) odrejen. Zato bi se moral izpodbijani pravnomočni sklep glasiti tako, da začne zoper obdolženca odrejeni začasni pripor v ekstradicijskem postopku teči po prenehanju pripora v citirani kazenski zadevi, ki zoper obdolženca teče pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah. Vendar pa zaradi te procesne kršitve izpodbijana pravnomočna odločba ni nezakonita. Edina posledica je, da je rok, v katerem mora država prosilka posredovati prošnjo in potrebno dokumentacijo zaradi tega krajši, kot bi sicer bil in je s tega vidika za obdolženca položaj celo ugodnejši. S pravilnim vštevanjem pripora oziroma ekstradicijskega pripora pa bo mogoče v nadaljnjem postopku nastali položaj v celoti sanirati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica obdolženega S.R., niso podane, zato je njeno zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.