Jedro

Za strah je priznalo primerno odškodnino, ko je priznalo iz tega naslova 1.800.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep, ki ga je sodišče razglasilo 25.05.2006 se s p r e m e n i tako, da se ne dovoli stranske intervencije RS zastopane po Državnem pravobranilstvu RS, na strani tožene stranke S. d.d. V posledici te odločitve se odločba o stroških, to je tretji odstavek II. točke izreka s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti še 51,41 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 02.12.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 293.801,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Na glavni obravnavi 25.05.2006 pa je izdalo sklep, s katerim je dovolilo stransko intervencijo R.S., zastopane po Državnem pravobranilstvu RS, na strani tožene stranke S. d.d. Sledilo je namreč utemeljitvi stranskega intervenienta, da ima interes glede na določbo 12.čl. Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno, da uspe v pravdi tožena stranka. V tem odškodninskem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica dalj časa izpostavljena azbestu, ko je delala pri toženi stranki, da ima zaradi te izpostavljenosti začetne obojestranske plevralne zadebelitve: plevralno azbestozo in pljučno azbestozo z en centimeter debelimi plakami v področju kostalne in diafragmalne plevre. Glede na splošno znano dejstvo, da je azbestni prah škodljiv za zdravje tistih, ki so mu neposredno izpostavljeni je zaključilo, da je bila dejavnost tožene stranke nevarna v smislu 173.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ker ni našlo okoliščin, ki bi v smislu 177.čl. ZOR toženo stranko oprostile odgovornosti za škodo, ki jo je tožnica utrpela, je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da je tožnica bila med dosedanjim zdravljenjem izpostavljena številnim pregledom, nekaterim, ki so povezani s sevanjem, tudi škodljivim za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja ji je zato od zahtevanih 1.500.000,00 SIT priznalo 700.000,00 SIT odškodnine, višji zahtevek pa zavrnilo. Za strah ji je sodišče priznalo od zahtevanih 2.500.000,00 SIT 1.800.000,00 SIT, v celoti pa je zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000.000,00 SIT, saj je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da tožnica ne trpi nobenih težav, ki bi bile posledica plevropulmonalne azbestoze in plevralnih plakov. Njena življenjska aktivnost zaradi te bolezni zaenkrat ni zmanjšana.

Zoper sodbo in sklep o dovolitvi stranske intervencije je vložila tožnica pritožbo. Meni, da sodišče v tej zadevi stranske intervencije ne bi smelo dopustiti. Na podlagi določbe 12.čl. Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI) je Republika Slovenija subsidiarno prevzela obveznosti, ki bodo nastale za izplačilo odškodnin, ki so jih delavci oboleli za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu uveljavili na način, ki je določen s tem zakonom. V konkretni zadevi pa tožnica ni odškodnine uveljavljala na način, kot je določen z ZPPPAI, ampak po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti po ZOR. Tožnica odškodnine po tem zakonu niti ni mogla uveljavljati, saj nima verificirane poklicne bolezni, kar je pogoj za uveljavljanje odškodnine po ZPPPAI. Stranska intervencija je bila z vidika ekonomičnosti postopka nepotrebna. To je razvidno tudi iz podatkov spisa, saj je tožena stranka samo priglasila stroške, ki so bili v smislu 1.odst. 155.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za pravdo povsem nepotrebni. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ne dopusti stranske intervencije in sanira stroškovne posledice te odločitve. Sicer pa v nadaljevanju zatrjuje, da je sodišče prve stopnje o višini tožbenega zahtevka odločilo predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in tožničine izpovedi sploh ni upoštevalo, čeprav je tako zapisalo. Na podlagi izvedenskega mnenja je zaključilo, da sta edino inspiratorno pokanje levo bazalno in suh kašelj posledici pljučne fibroze. Za vse ostale težave, ki jih je tožnica nanizala v svoji izpovedi, pa je sodišče sledilo samo mnenju izvedenca in zaključilo, da niso posledica plevropulmonalne azbestoze. Sodišče ne bi smelo nekritično slediti izvedencu v delu, ko je neobrazloženo zavrnil povezavo med vsemi tožničinimi nevšečnostmi in azbestnim obolenjem. Nekritično je sodišče povzelo tudi izvedensko mnenje o škodljivih vplivih ionizirajočega sevanja in primerjavo prijetega sevanja pri radioloških preiskavah s tistimi iz narave. Tožnica je samo v letu 2003 v nekaj sekundah ali minutah prejela dozo sevanja, ki je enaka celoletni prejeti dozi iz okolja. Zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in da je v tem delu podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Prenizka je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnici za strah, saj ji je iz tega naslova priznalo samo 1.800.000,00 SIT. Takšno odškodnino pa po ustaljeni sodni praksi prejme oškodovanec, ki trpi samo plevralne plake. Tožnica ima poleg plevralnih plak tudi pljučno azbestozo. Splošno znano je, da je azbestoza bolezen, ki napreduje vedno huje in otežuje dihanje in zmanjšuje pljučno kapaciteto. Zato je odškodnina, ki ji jo je iz tega naslova sodišče priznalo neusklajena z uveljavljeno sodno prakso. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zmanjšanjem tožničinim življenjskih aktivnosti. Sodišče je v celoti zavrnilo ta zahtevek na podlagi mnenja izvedenca, ki pa ni pravilno. Dokazni postopek je dal nedvomen dokaz, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane in da je to zmanjšanje posledica azbestnega obolenja. Tudi odškodnina, če se upošteva celoten skupen znesek ni ustrezna in odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Tako je na primer v zadevi I Cp 117/2005 tožnik, ki je tudi starejši gospod in ima še druge bolezni, dobil odškodnino v višini 5.600.000,00 SIT. Azbestni obolenji pri temu oškodovancu res že povzročata funkcionalne posledice, a razlika med odškodninama je kljub temu po mnenju tožnice prevelika, kar kaže na napačno uporabo določb o primerni odškodnini za nepremoženjsko škodo po členu 200 in 203 ZOR. Na podlagi vsega navedenega predlaga spremembo tako, da se ji dosodi višja odškodnina in priznajo pritožbeni stroški.

Pritožba je delno utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko je v tej odškodninski zadevi dopustilo intervencijo Republike Slovenije na strani tožene stranke. Ta intervencija se je utemeljevala samo na določbi člena 12. ZPPPAI. Pritožba pa pravilno izpostavlja vsebino določbe 12.čl. tega zakona. Glede na vsebino tega zakona in predvsem 12. člena je treba pritrditi tožnici, da njen primer ni takšen, da bi lahko Republika Slovenija subsidiarno prevzela obveznost, ki je toženi stranki naložena z izpodbijano sodbo. Zato Republika Slovenija pravnega interesa, da v tej pravdi zmaga tožena stranka, ne more imeti in je iz tega razloga pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi tožnice ugodilo in sklep, ki ga je sodišče prve stopnje razglasilo na obravnavi 25.05.2006 spremenilo tako, da stranske intervencije Republike Slovenije v tej zadevi ni dopustilo.

V posledici takšne odločitve je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi odločbo o stroških postopka, saj je z izpodbijano sodbo bilo priznano stranskemu intervenientu 12.320,00 SIT stroškov postopka in za ta znesek je bila znižana obveznost tožene stranke, da povrne stroške tožnici. Pritožbeno sodišče je ta znesek zato tožnici priznalo in glede na to, da je s 01.01.2007 v Republiki Sloveniji začela veljati nova valuta EUR, je v skladu s 4. točko 13. člena Zakona o uvedbi eura po uradni dolžnosti preračunalo ta znesek po tečaju, ki ga je določila Uredba Sveta ES št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 o spremembi Uredbe ES št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (UL EU 195/1 z dne 15.7.2006), to je 239,640. V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločitev o obsegu tožničine škode oprlo izključno na ugotovitve izvedenca medicinske stroke prof. dr. A.D. Pri ugotavljanju obsega škode je izhajalo tudi iz izpovedi tožnice, res pa je njeno izpoved soočilo s strokovnim mnenjem izvedenca, ki je na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda tožnice objektiviziral tožničino zdravstveno stanje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj v določenem delu sprejema ugotovitve izvedenca in ne tožničine izpovedi. Ti argumenti sodbe v celoti prepričajo, zato pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ugotovitve sodbe, da tožničine trenutne zdravstvene težave niso posledica plevropulmonalne azbestoze in plevralnih plakov. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica klinično zdrava in da njene težave niso potrjene z objektivnimi preiskavami. Preiskave so pokazale normalno pljučno funkcijo in normalno difuzijsko kapaciteto pljuč. Ob pojasnilih izvedenca glede vseh spornih okoliščin sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi sledilo njegovim ugotovitvam. Tožnica ni dokazala, da bi zaradi plevralne azbestoze in pljučne azbestoze bile njene življenjske aktivnosti v čimerkoli prikrajšane. Zato ji sodišče prve stopnje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni moglo priznati. Za strah pa ji je priznalo primerno odškodnino, ko ji je priznalo iz tega naslova 1.800.000,00 SIT. Po mnenju pritožbenega sodišča dosojena odškodnina za strah ni prenizka. Tudi v podobnih primerih, kot je tožničin, odškodnine za to obliko škode niso višje. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine je pri tožnici med drugim treba upoštevati tudi njeno starost in dejstvo, da se ji stanje zaenkrat ne slabša, da ni potrebno nobeno zdravljenje in so potrebne samo preiskave.

Odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pritožba konkretno niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu ne ugotavlja, da bi bila ta odškodnina prenizka.

Končno pa niti odškodnina v skupnem znesku ni prenizka od podobnih primerov v sodni praksi. Primer, ki ga glede skupnega zneska izpostavlja pritožba (I Cp 117/2005), ni enak tožničinemu. Samo dejstvo, da je tudi v drugi zadevi šlo za dve azbestni bolezni - plevralne plake in azbestozo – ta primer še ne izenačuje s tožničinim. V primeru, ki ga navaja tožnica, je pri oškodovancu azbestoza že kazala tendenco napredovanja, oškodovančevo zdravstveno stanje se je slabšalo, pri njem je bila že ugotovljena izrazita insuficienca restriktivnega tipa. Vse te okoliščine kažejo, da je šlo za bistveno večjo škodo od tožničine in primerjava tožnici dosojene odškodnine z odškodnino priznano temu oškodovancu ni utemeljena. Zadoščenje se ne dosoja za diagnozo, ampak za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine in za strah (člen 155, člen 200 ZOR). Te določbe so bile v tožničinem primeru na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljene, zato je pritožbeno sodišče v delu, kjer pritožnica izpodbija dosojeno odškodnino za nematerialno škodo njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnica s pritožbo zoper odločbo o glavni stvar ni uspela, s pritožbo zoper stroškovno odločbo pa niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.