Jedro

Tudi če bi šteli, da so podani znaki kaznivega dejanja napada na informacijski sistem ali znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, to na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj toženka kot delodajalec ni bila dolžna pravno okvalificirati kršitve, bistveno je, da je dejanski razlog odpovedi pisno obrazložila. Iz pisne obrazložitve razloga v odpovedi pa izhaja, da so v očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja - z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in preko tujega uporabniškega gesla) je tožnik vstopil v informacijski sistem in tako dosegel, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe cepljene, čeprav niso bile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 4. 11. 2021, prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki z dnem izdaje sodbe, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 5. 11. 2021 do dneva izdaje sodbe, tj. prijave v matično evidenco zavarovancev obveznih zavarovanj, obračun in izplačilo mesečne plače 1.003,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo denarnega povračila 15.056,85 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve o tem, da toženka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožnik in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma navaja, da v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, odločilo pa je diametralno nasprotno kot prvič. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, nejasni, nelogični in življenjsko nemožni, sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Ponavlja, da so očitki v izredni odpovedi pavšalni in nekonkretizirani ter onemogočajo vsebinski preizkus odpovednega razloga, ni navedenih niti okoliščin v zvezi z obarvanim naklepom kot znakom očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do oblike tožnikove krivde za kaznivo dejanje ponarejanja listin in kršitev pravil toženke ter do okoliščin načina izvršitve kršitev. Vztraja, da kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 ni storil niti ga ni mogel storiti, do načina njegove storitve, vključno s tožnikovim subjektivnim odnosom, ter očitka glede zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da iz sodbe ne izhaja ugotovitev, na kakšen način je tožnik izvedel vnose o cepljenih osebah v sistem eRCO, zgolj zagotovljen vstop v eRCO ne pomeni, da jih je napravil on; toženka ni dokazala, da bi razpolagal z zdravstvenimi karticami navidezno cepljenih oseb. Opozarja na podatke, s katerimi se je seznanil v vzporednih sodnih postopkih proti osebam, ki so se izdajale za cepljene osebe in so lažno potrdilo o cepljenju uporabile kot pravo, ki ga niso poznale. Navaja, da se mu v predkazenskem postopku ne očita storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin, saj za to ni dokazov. Sklicuje se na to, da naj bi v letu 2021 ves A. in širša okolica vedela, da se pri toženki za plačilo dobi potrdilo o cepljenju; direktorica toženke je kršitve leta in leta dopuščala in se z njimi strinjala, odgovorna je tudi za neverodostojne sezname o cepljenih osebah. Zatrjuje, da očitanih kršitev ni mogoče izvesti v zatrjevanem času (npr. 19. 9. 2021 153 vnosov v 30 minutah), za en vpis je namreč potrebnih najmanj 3-5 minut; natančno pojasnjuje postopek. Meni, da ga je toženka zaradi nenaklonjenosti direktorice označila kot krivca za izvedbo nedovoljenih vnosov, čeprav so tudi drugi v enaki meri nenadzorovano dostopali do gesla B. B. in uporabniške kartice C. C. Trdi, da iz izvedenih dokazov (zlasti izpovedi D. D.) izhaja, da je z geslom in uporabniško kartico sporne vnose mogoče izvesti iz kateregakoli računalnika toženke ali na daljavo. Po njegovem mnenju lahko kaznivo dejanje po 251. členu KZ-1 stori le izdajatelj potrdila o cepljenosti, to je toženka, in ne tožnik, ki bi se mu ob dokazanih vpisih v eRCO lahko očitalo kvečjemu kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po 221. členu KZ-1, ta kršitev pa tudi ne more biti podana, ker je bila kartica C. C. dostopna vsakomur, ki je bil zaposlen pri toženki. Po njegovem mnenju le prisotnost v zdravstvenem domu v času spornih vnosov ni odločilna za presojo zakonitosti izredne odpovedi. Enako velja za dokaz o prepoznavi oseb na posnetku, saj v času, ki je zabeležen z videoposnetki, v prostorih toženke ni bil edini. Sklicuje se na svojo izpoved, da se v vse prostore toženke lahko pride tudi tako, da se izogne videonadzoru (skozi garažo in dvigalo). Navaja, da so se sporni vnosi v eRCO izvedli s strani neugotovljenih oseb z uporabo kartice C. C. in gesla B. B. z drugih računalnikov toženke ali na daljavo. Opozarja, da je C. C. v kazenskem postopku in da ni več zaposlen pri toženki, enako kot tudi ne več zdravnikov, ki so s tožnikom delali v nujni medicinski pomoči. Glede kršitve izolacije sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo pravila, ki ga je kršil s tem, ko je 19. 9. 2021 prišel v službo zato, da se je javil dispečerskemu centru v Mariboru 6 ur pred iztekom poteka veljavnega zdravniškega potrdila o njegovi odsotnosti z dela in s tem ni ogrozil sodelavcev ali svojega zdravja. Navaja, da ni bil v bolniškem staležu zaradi resne bolezni, temveč mu je bil ta odrejen v času epidemije koronavirusa, ki je predstavljala specifično situacijo, tega dne pa ni bilo pri njem zdravstvenega indica, da bi prenašal virus COVID-19, saj so se simptomi pri njem pokazali že 6. 9. 2021, splošno znano pa je prenos bolezni po začetnih znakih aktualen še 5 do 7 dni. Zatrjuje zmotno in nepopolno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. V točki 2.I. izreka je sodišče odločalo o tem, da mu z dnem izdaje sodbe preneha delovno razmerje, čeprav takega zahtevka ni postavil, v razlogih pa ta točka izreka ni obrazložena. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev povračila stroškov odgovora na pritožbo s strani tožnika. Te stroške tudi priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena glede ugotovljenih kršitev (tudi načina njihove storitve) in glede znakov kaznivega dejanja ter tožnikove krivde, o kateri sicer sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo, vendar sta že ugotovljeni kršitvi takšni, da ju delavec lahko stori samo hote (namenoma oziroma naklepno).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki ga tožnik ni postavil. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, kakršnega je opredelil tožnik v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2022, tj. zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, prenehanje delovnega razmerja z dnem izdaje sodbe, reparacijo in denarno povračilo. Ne drži niti očitek, da v novem sojenju niso bili izvedeni dokazi, saj je na prvem naroku v novem sojenju 25. 9. 2023 sodišče prve stopnje prebralo vse listine v spisu, zapisnike o izpovedih strank in prič ter pisno izvedensko mnenje z dopolnitvijo. Sklicevanje na ugotovitve v prvi odločitvi sodišča prve stopnje Pd 208/2021 z dne 6. 12. 2022 na pravilnost izpodbijane sodbe ne more vplivati, saj je bila navedena sodba po pritožbi toženke razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 132/2023 z dne 13. 4. 2023. 8. Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 11. 2021, ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja, s tem ko je nepooblaščeno vnašal podatke o cepljenih osebah proti COVID-19 v sistem eRCO z uporabo gesla in imena sodelavcev, in ker ni spoštoval navodil zdravnika v zvezi z odrejeno izolacijo ter je s tem ogrožal varnost in zdravje zaposlenih v zdravstvenem domu in pacientov, ki prihajajo v zdravstveni dom (listina A 5). Prvo kršitev mu očita zato, ker je 19. 9. 2021 iz ambulante nujne medicinske pomoči (NMP) v sistem eRCO izvedel 153, dne 22. 9. 2021 pa 122 nedovoljenih vnosov o cepljenih osebah, na podlagi česar so te osebe takoj pridobile status cepljene osebe, zdravstveni dom pa ne hrani dokumentacije, da je bilo pri teh osebah cepljenje dejansko izvedeno. Drugi očitek se nanaša na nespoštovanje navodil zdravnika v zvezi z odrejeno izolacijo in s tem ogrožanje varnosti in zdravja oseb v zdravstvenem domu dne 19. 9. 2021. Gre za očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja, kar je kot razlog za odpoved določeno v 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ter hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti, iz 2. alineje prvega odstavka tega člena.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov ugovor, da je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena pavšalno in nekonkretizirano. Izhajalo je iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog odpovedi, kar je toženka ustrezno storila, tudi glede znakov kaznivega dejanja in krivde, drugačno pritožbeno vztrajanje pa ni utemeljeno.

10. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da so se sporni vnosi v eRCO izvedli s strani neugotovljenih oseb z uporabo kartice C. C. in gesla B. B. z drugih računalnikov toženke ali na daljavo. To ne drži, sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izvedenih dokazov (elektronskega sporočila B 20, dopisa E., d. d. B 31, kopije profesionalne kartice C. C. B 21 ter izpisa iz aplikacije za B. B. B 23) ugotovilo, da so bili sporni vpisi izvedeni na računalniku v ambulanti nujne medicinske pomoči (NMP). Zgolj s sklicevanjem na izpoved priče D. D., da bi se dalo vpise izvesti tudi na drugem računalniku ali na daljavo, ob ugotovitvi, da je bila kartica C. C., na katero so se izvedli vpisi, ves čas v računalniku v ambulanti NMP, te ugotovitve tožnik ne more izpodbiti. Na pravilnost odločitve prav tako ne more vplivati tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da je imelo dostop do računalnikov in kartice ter gesla pri toženki več ljudi ter da v času spornih vpisov v prostorih toženke ni bil edini, saj je vanje mogoče vstopiti tudi tako, da se izogne videonadzoru (skozi garažo in dvigalo). V pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bil 19. 9. in 22. 9. 2021 v času spornih vpisov v sistem eRCO prisoten v ambulanti NMP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so se prav v tem času na računalniku v tej ambulanti izvedli sporni vnosi, tožnik ne more uspeti s povsem pavšalnim vztrajanjem, da v prostorih ni bil edini in da so imeli dostop do računalnika, kartice in gesla tudi drugi zaposleni pri toženki. Tožnik niti v pritožbi ni navedel, kdo naj bi se poleg njega v tistem času nahajal v isti ambulanti kot on, niti ni predlagal nobenega dokaza, ki bi to potrdil. Zgolj nedokazana teoretična možnost, da bi lahko v ambulanto NMP vstopil nekdo drug, ne da bi bilo to razvidno iz videoposnetkov, za izpodbitje ugotovitve o tem, da je tožnik izvedel sporne vpise, ne zadostuje. Ne drži, da je zgolj na podlagi ugotovitve o tožnikovem nahajanju v prostorih NPM sodišče štelo, da je sporne vpise izvedel prav on. Upoštevalo je specifično časovnico (tožnik je 19. 9. 2021 vstopil v ambulanto NMP 19. 9. 2021 ob 17.11 uri, sporni vnosi pa so se začeli ob 17.13 in trajali do 17.43, 22. 9. 2021 pa je tožnik po zaključku svoje izmene ostal v prostorih NMP, pri čemer je zabeležen med drugim tudi njegov vstop okoli 20. ure, ko sta sodelavca odšla na intervencijo, s katere sta se vrnila približno ob 20.30; sporni vnosi pa so se pričeli ob 19.13 in trajali do 19.31, nakar so se zopet začeli ob 20.03 in trajali do 20.29), dejstvo, da je imel na voljo kartico sodelavca C. C. in da je poznal geslo sodelavke B. B., čemur v pritožbi tožnik ne nasprotuje.

11. V pritožbi tožnik podaja številne novote, v zvezi s katerimi v pretežni meri ne utemelji, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob izpolnjenih pogojih iz četrtega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave - gre za navedbe, da ni razpolagal z zdravstvenimi karticami oziroma osebnimi podatki oseb, na katere se nanašajo sporni vnosi, da je toženka v letu 2021 delovala neodgovorno in neresno, kršila pravilnike, predvsem pa, da je nemogoče, da bi ena oseba v 30 minutah izvedla 153 vnosov, saj naj bi en vnos trajal 3-5 minut. Teh navedb pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo. Navedbe v pritožbi, ki so prav tako novote, a je v zvezi z njimi tožnik smiselno zatrjeval pogoj nekrivde, namreč da je zanje izvedel šele po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje (navedbe, da je imela toženka skupino na terenu, ki je proti plačilu zbirala zdravstvene kartice oseb, ki se niso želele cepiti, da je kazensko ovadbo toženka podala tudi zoper C. C., ki ni več zaposlen pri toženki, in da je delovno razmerje prenehalo tudi nekaterim zdravnikom v NMP), pa niso odločilne za odločitev, tudi če bi bil pogoj nekrivde izpolnjen. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kazenske postopke, v katerih je bil zaslišan kot priča. Na naroku v ponovljenem postopku dne 25. 9. 2023 je navedel, da je bil dvakrat vabljen kot priča pred delovnim sodiščem v sporu delavca, ki je bil zaslišan, ali pozna tožnika in ali je razpolagal z njegovo zdravstveno kartico, pa je to zanikal oziroma je izpovedal, da ni bil v stiku niti s tožnikom niti z F. F. Tudi če bi navedeno držalo, to ne vpliva na ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja; če bi tožnik za dva vpisa dokazal, da ju ni izvedel on, ostaja neizpodbita ugotovitev o njegovih 273 drugih vpisih, poleg tega je bilo na ravni toženke ugotovljenih nedovoljenih vpisov več, kot se jih očita tožniku in F. F. 12. Zmotno uporabo materialnega prava tožnik v pritožbi uveljavlja glede ugotovitve o podanih vseh znakih kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki ga stori, kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo, in navaja, da bi bili kvečjemu podani znaki kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1, ki ga stori, kdor neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijskem sistemu ali iz njega. Tudi če bi šteli, da so podani znaki tega kaznivega dejanja ali znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, ki ga stori, kdor spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, to na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj toženka kot delodajalec ni bila dolžna pravno okvalificirati kršitve, bistveno je, da je dejanski razlog odpovedi, kot že navedeno, pisno obrazložila. Iz pisne obrazložitve razloga v odpovedi pa izhaja, da so v očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja - z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in preko tujega uporabniškega gesla) je tožnik vstopil v informacijski sistem in tako dosegel, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe (275) cepljene, čeprav niso bile.

13. V pritožbi tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi o tem, da je naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 s tem, da je zavestno kršil odrejeno izolacijo zdravnika in s tem 19. 9. 2021 ogrožal varnost in zdravje oseb v zdravstvenem domu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s tem tožnik kršil 3., 8., 24. in 27. člen Pravil o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (B 10), slednji kot hudo kršitev obveznosti delavca izrecno šteje neizpolnjevanje obveznosti s področja varnosti in zdravja pri delu (tč. 3) in nespoštovanje navodil zdravnika o zdravljenju v času odsotnosti z dela zaradi bolezni (tč. 12). Tožnikova krivda jasno izhaja iz narave storjene kršitve, ki jo je storil lahko le naklepoma ali kvečjemu iz hude malomarnosti, saj je sam izpovedal, da se je zavedal pomena izolacije in da jo je vedoma prekršil. V pritožbi tožnik skuša to kršitev relativizirati (storitev na zadnji dan odrejene izolacije, njegovo boljše počutje, ocena, da nima več simptomov in da ni več prenašalec virusa) in neutemeljeno zmanjševati pomen epidemije koronavirusne bolezni, s čimer pa ni uspel izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje o storjeni kršitvi in obstoju hujše stopnje krivde za to. Ker sta obe očitani kršitvi dokazani, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita ter zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

17. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.