Jedro

Po določbah ZBan je imela toženka v primeru, ko je nadziranec oviral opravljanje nadzora nad poslovanjem, kakršen je sicer tudi obravnavani primer, za discipliniranje subjekta na voljo postopek prisilne likvidacije. Ker pa je toženka posumila, da so hkrati izpolnjeni tudi pogoji za začetek stečajnega postopka, ni ravnala protipravno, če je namesto postopka prisilne likvidacije začela postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka po določbi 162. člena ZBan, za katerega so bili prav tako izpolnjeni pogoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo zaradi delnega umika tožbe za znesek glavnice 28.328,62 EUR v tem obsegu ustavilo postopek in v ostalem zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 203.021,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da bi toženka v obravnavani situaciji sicer lahko uporabila določbo 147. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan) o prisilni likvidaciji, kar pa ne pomeni, da ji v sklopu ocenjevanja pogojev za začetek tega postopka ni bilo treba ugotavljati, ali premoženje Hranilno kreditne službe A. (v nadaljevanju HKS A.) zadošča za poravnavo vseh njenih obveznost. Če pa premoženje ne zadošča za popolno poplačilo vseh upnikov, likvidacija nima smisla in je treba začeti stečajni postopek. Postopanje toženke je bilo zato v skladu z veljavno zakonodajo in v njenem ravnanju ni znakov protipravnosti.

2. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je smisel postopka prisilne likvidacije v tem, da je nediscipliniran subjekt nemudoma odstranjen s trga, kar omogoča ustavitev poslovanja v najzgodnejši fazi (149. in 151. člen ZBan), česar pa pri stečajnem postopku ni. Ker toženka ni sprožila postopka prisilne likvidacije, je HKS A. pustila poslovati, čeprav ta ni imela zaupanja za nadaljevanje dejavnosti zaradi nediscipline. S tem je omogočila, da so občani zaupali svoja sredstva kritičnemu subjektu v času, ko je bilo že dokončno, da bo ta odstranjen s trga. Postopanje toženke, ki je začela z opravili za uvedbo stečajnega postopka, je v nasprotju z njeno funkcijo zagotavljanja zdravih razmer na trgu bančnih storitev in preprečevanja možnosti oškodovanja varčevalcev. V tej zadevi je vprašanje izpolnjevanja pogojev za stečaj drugotnega pomena: HKS A. je kršila odredbo in pravila discipline na trgu finančnih storitev, zato je bil postopek prisilne likvidacije, ki je povezan s takojšnjo ustavitvijo poslovanja, edina zakonita izbira toženke. Poslovanje HKS A. bi moralo biti ustavljeno najkasneje do 30. 9. 2001, tožnik pa je svoja sredstva vložil 19. 10. 2001. Stališče nižjih sodišč, da je bilo treba najprej preveriti, ali je glede na premoženjsko stanje postopek prisilne likvidacije sploh smiseln, je v nasprotju s smislom ZBan, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča G 9/2001. Izpodbijano stališče, ki naj bi izražalo skrb za pravilno poplačilo upnikov, je omogočilo vstop novih komitentov v poslovno razmerje s subjektom, ki ni užival zaupanja za nastopanje na trgu finančnih storitev. Razlogi izpodbijane sodbe so zato sami s seboj v nasprotju: če je bilo HKS A. treba odstraniti s trga, je bilo treba to storiti hitro in učinkovito, za kar je toženka imela vsa zakonska pooblastila. Ravnanja toženke ni mogoče upravičiti s tem, da je bilo skladno s takratno zakonodajo. Sodišči ne razlikujeta situacij, ko mora biti subjekt na finančnem trgu odstranjen zaradi premoženjske neustreznosti in ko so razlog za njegovo odstranitev s trga kršitve njegovih dolžnosti, to je nedisciplina.

3. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnik kot vlagatelj sredstev v HKS A. in nato njen stečajni upnik zatrjuje odškodninsko odgovornost toženke zaradi nepravočasne odstranitve navedene HKS s trga finančnih storitev, zaradi česar mu je nastala škoda v obsegu v stečaju nepovrnjenih vlog. Do zatrjevanega škodnega dogodka je prišlo v prehodnem obdobju usklajevanja HKS z ZBan, v okviru katerega je toženka izvajala nadzor.

6. Po presoji revizijskega sodišča niso podani v reviziji uveljavljani ugovori o zmotni uporabi materialnega prava, niti zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka.

7. Dejansko podlago sodb obeh sodišč nižje stopnje tvorijo naslednje ugotovitve: HKS A. je bila ustanovljena leta 1995. V okviru prilagajanja določbam ZBan je toženka vsem HKS naložila, da do srede marca 2001 posredujejo bonitetna poročila o stanju na dan 31. 12. 2000. Po prejetih poročilih je postopek pregleda poslovanja HKS A. pričela 26. 6. 2001 in 23. 7. 2001 izdala odredbo o odpravi kršitev s skrajnim rokom 30. 9. 2001. HKS A. ni ravnala v skladu s to odredbo. Tožnik je sredstva v HKS A. vložil 19. 10. 2001. Zaradi suma, da sredstva HKS A. ne zadoščajo za poplačilo upnikov, je toženka dne 22. 10. 2001 izdelala oceno njenega finančnega položaja, ji dala možnost za izjavo o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, in nato 29. 1. 2002 izdala odločbo o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka ter istega dne pri pristojnem sodišču vložila predlog za začetek stečajnega postopka. Sklep o začetku stečajnega postopka je bil zaradi vmesnega postopka pred Ustavnim sodiščem (na pobudo stečajnega sodišča in HKS A.) izdan 4. 11. 2003. 8. Tudi revizijsko sodišče se strinja s presojo, da v navedeni situaciji, ko HKS A. Soča ni izkazala odprave kršitve v danem roku, pride v poštev smiselna razlaga določb XI. poglavja ZBan, ki omogoča začetek postopka prisilne likvidacije iz razloga po 3. točki prvega odstavka 147. člena ZBan. Razlog za začetek prisilne likvidacije po navedeni določbi ZBan je sicer odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zaradi ravnanja banke v nasprotju z odredbo o odpravi kršitve (4. točka prvega odstavka 134. člena ZBan). Ker pa HKS A. dovoljenja za opravljanje dejavnosti ni imela, je 4. točko prvega odstavka 134. člena ZBan v zvezi s 3. točko prvega odstavka 147. člena ZBan treba razlagati tako, da že ravnanje v nasprotju z odredbo o odpravi kršitev pomeni razlog za začetek postopka prisilne likvidacije(1). Pravilno pa je tudi stališče nižjih sodišč, da je toženka v razmerah, ko je posumila, da premoženje HKS A. ne bo zadostovalo za poplačilo upnikov, ni ravnala protipravno, ko je namesto za postopek prisilne likvidacije začela ugotavljati pogoje za začetek stečajnega postopka. Toženka je bila dolžna izvesti ukrep, za katerega so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Revizija ima sicer prav, da ima toženka v primeru, ko nadziranec ovira opravljanje nadzora nad poslovanjem(2), kakršen je sicer tudi obravnavani primer, za discipliniranje subjekta na voljo postopek prisilne likvidacije. Ker pa je toženka posumila, da so hkrati izpolnjeni tudi pogoji za začetek stečajnega postopka, ni ravnala protipravno, če je namesto postopka prisilne likvidacije začela postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka po določbi 162. člena ZBan, za katerega so bili prav tako izpolnjeni pogoji. Takšno ravnanje toženke ne more biti sporno niti z vidika pravočasnosti niti z vidika učinkovitosti, zato ne držijo revizijski očitki o protislovnosti izpodbijane sodbe v smislu učinkovitosti uporabljenega ukrepa zoper HKS A. Ker v obravnavanem primeru HKS A. ni bilo mogoče odvzeti dovoljenja, ki ga ni imela, to ne pomeni, da je bila toženka dolžna odločbo o začetku postopka prisilne likvidacije izdati v roku 8 dni od izteka roka za izvedbo naloženih ukrepov. Toženka v navedenem roku, štetem od izdaje odločbe o odvzemu dovoljenja, izda odločbo o začetku prisilne likvidacije, potem ko pred tem nadziranemu subjektu z odločbo odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti (3. točka drugega odstavka 147. člena ZBan). Pri smiselni razlagi teh določb v okviru nadzora na podlagi določb petega odstavka 241. člena ZBan, ko gre za HKS, ki nima dovoljenja, pa je treba upoštevati, da mora toženka nadziranemu subjektu v postopku za začetek prisilne likvidacije prav tako dati možnost, da se izjavi o okoliščinah, pomembnih za začetek tega postopka(3). Pravočasnost ukrepanja toženke pa ne more biti sporna niti z vidika nastopa posledic začetka stečajnega postopka. Po določbah prvega in drugega odstavka 164. člena ZBan mora namreč toženka naslednji delovni dan po izdaji pisnega odpravka odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka pri pristojnem sodišču vložiti predlog za začetek stečajnega postopka. Sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka brez ponovnega preizkusa pogojev za začetek stečajnega postopka v roku treh delovnih dni od vložitve predloga. Pravne posledice začetka stečajnega postopka pa skladno z določbami drugega odstavka 101. člena in prvega odstavka 103. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZBan nastopijo z dnem, ko je oklic o začetku stečajnega postopka nabit na oglasno desko sodišča, kar je sodišče dolžno storiti na dan izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka. Da je v obravnavni zadevi do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka prišlo šele po preteku navedenega roka, pa za presojo protipravnosti ravnanja toženke (tudi upoštevaje navedene dejanske okoliščine primera) ni pomembno.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča G 9/2001 z dne 20. 5. 2002. Op. št. (2): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Cpg 2/2004 z dne 26. 11. 2004 in G 9/2001 z dne 20. 5. 2002. Op. št. (3): Da se v postopkih nadzora HKS na podlagi 241. člena ZBan smiselno uporabljajo postopkovne določbe ZBan, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča G 9/2001 z dne 20. 5. 2002.