Jedro

Dogovor o tem, kako bosta stranka in odvetnik vzdrževala stike zaradi potreb postopka, je stvar njunega medsebojnega razmerja, ne pa okoliščina, ki bi z vidika določb ZUP vplivala na ravnanje upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnikov zoper gradbeno dovoljenje št. 351-422/2012/29 z dne 15. 3. 2013, s katerim je bila investitorjema A.A. in B.A. dovoljena prizidava stanovanjske hiše na tam naštetih zemljiščih v k.o. ... Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje pooblaščencu (odvetniku) tožnikov vročeno 21. 3. 2013, tako da se je 8-dnevni rok za pritožbo iztekel 29. 3. 2013. Pritožbo, vloženo 2. 4. 2013, je bilo zato treba kot prepozno zavreči na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je bil njun odvetnik le zastopnik na ustni obravnavi 7. 3. 2013, ni pa pooblaščenec za sprejemanje vsake pošte. Upravna enota bi zato morala poslati gradbeno dovoljenje na njun naslov v ... Pojasnjujeta še, da ne živita stalno v omenjenem kraju ampak v Nemčiji. O tem je bila uradna oseba, ki je vodila postopek, obveščena, med drugim tudi, da ju med 15. in 29. 3. 2013 ne bo v Sloveniji, zato naj jima ne pošilja pošte. Kljub temu je v tem času poslala gradbeno dovoljenje odvetniku in ne na njun naslov, kamor je prej prihajala vsa druga pošta za to zadevo. Sumita, da gre za korupcijo. Navajata še nepravilnosti, zaradi katerih ne bi smelo biti izdano gradbeno dovoljenje. Ker je bilo v zadevi nepravilno odločeno, naj sodišče „take odločbe zavrne“. Omenjene tožbene navedbe tožnika ponavljata tudi v „dopolnilu k pritožbi“ z dne 11. 9. 2013. Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 53. člena ZUP lahko stranka določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave. Po drugem odstavku istega člena imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Na podlagi prvega odstavka 57. člena se lahko da pooblastilo za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko se tudi časovno omeji ali pa da samo za sprejem dokumentov (vročanje). Če je pooblaščenec odvetnik, pa v pooblastilu, ki mu ga je dala stranka, ni omejitev in konkretno določenih procesnih pravic, ima odvetnik na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUP pravico opravljati vsa procesna dejanja v postopku o tej upravni zadevi. Kadar ima stranka pooblaščenca, se v skladu s prvim odstavkom 88. člena ZUP vroča njemu.

V zadevi ni sporno, da je tožnika, ki sta v postopku izdaje omenjenega gradbenega dovoljenja sodelovala kot stranska udeleženca, zastopal odvetnik. Sporno pa je, ali je bil pooblaščen le za zastopanje na ustni obravnavi 7. 3. 2013, ali pa je bilo pooblastilo za zastopanje splošno, torej v smislu navedene določbe 59. člena ZUP, kar bi pomenilo, da je bilo gradbeno dovoljenje pravilno vročeno odvetniku in se je od dneva te vročitve štel 8-dnevni pritožbeni rok.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je upravni organ s tožnikoma komuniciral neposredno vse do ustne obravnave 7. 3. 2013, na katero je poleg tožnikov pristopil tudi odvetnik C.C. kot njun pooblaščenec. Ob tej priliki je bilo predloženo pooblastilo z dne 7. 3. 2013 in v njem navedeno, da gre za splošno pooblastilo po predpisih o upravnem postopku. Glede na navedeno je upravni organ ravnal pravilno, ko je v nadaljevanju postopka gradbeno dovoljenje vročil pooblaščencu tožnikov. Ni sporno, kar izhaja tudi iz povratnice v upravnem spisu, da je odvetnik gradbeno dovoljenje prejel 21. 3. 2013, zato je naslednji dan začel teči 8-dnevni rok za pritožbo, ki se je iztekel 29. 3. 2013. To pomeni, da bi bila pritožba tožnikov pravočasna, če bi bila vložena na zadnji dan pritožbenega roka, to je 29. 3. 2013 (petek), saj je imela vročitev gradbenega dovoljenja njunemu odvetniku enak pravni učinek, kot če bi bilo gradbeno dovoljenje vročeno njima. Ker je bila pritožba vložena šele 2. 4. 2013, jo je upravni organ pravilno zavrgel. Na navedeno ne more imeti nikakršnega vpliva dejstvo, da naj bi bila tožnika v tem času odsotna iz Slovenije, saj je dogovor o tem, kako bosta stranka in odvetnik vzdrževala stike zaradi potreb postopka, stvar njunega medsebojnega razmerja, ne pa okoliščina, ki bi z vidika določb ZUP vplivala na ravnanje upravnega organa.

Ker je tožbeno stališče, da bi moral upravni organ vročiti gradbeno dovoljenje neposredno tožnikoma, ne pa njunemu pooblaščencu, zaradi česar je pravočasna tudi pritožba, zmotno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Do navedb, ki se nanašajo na izdano gradbeno dovoljenje, se zato ni bilo dolžno opredeliti.