Jedro

Stvarna služnost se pridobi (nastane) s priposestvovanjem z dejanskim izvrševanjem služnosti , ne pa s kakršno koli uporabo. Služnosti tudi ni mogoče priposestvovati, če lastnik gospodujoče stvari zlorablja zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če služnost izvršuje s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica.

Četudi bi šlo za služnost pri pravnih prednikih tožnika, je šlo za nepravo (osebno) služnost, ki je ni mogoče priposestvovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja služnostne pravice pešpoti po toženčevi parc. št. 612/5 k.o. Š. v (v zahtevku in sodbenem izreku) opisani dolžini in širini ter legi poti v korist parc. št. 611/8 k.o. Š., solast tožnika, zaradi dohoda v stanovanje tožnika v Ljubljani ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo navedene služnosti v zemljiški knjigi. Zato je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 574,89 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu za dejstva, da je vključno s pravnimi predniki (R. Č. in M.Č.) služnost izvrševal več kot 20 let na način, ki je bil tožencu opazen in ta temu ni nasprotoval, upoštevajoč pri tem, da sta tožnikova pravna prednika pot uporabljala z vednostjo toženca, ta pa je uporabo dovolil, in sicer v znak prijaznosti, ker so se medsebojno dobro razumeli, ne pa z namenom da se ustanovi služnost. To izhaja tudi iz trditev o ravnanju R. Č. po prodaji stanovanja tožniku, ko je tožniku povedala, da sicer obstaja dostop do stanovanja po sporni poti, ki so jo sami uporabljali, in da se bo sama dogovorila s tožencem o možnosti uporabi te poti tudi s strani tožnika (to pa potrjuje toženčeve trditve, da je dovolil ravnanja, ki pomenijo izvrševanje služnosti s strani Č. zaradi prijaznosti, in ne z namenom ustanovitve služnosti). Poleg tega tožnik trditev, da je bila uporaba poti dovoljena le pravnima prednikoma tožnika, in ne vsakokratnemu lastniku stanovanja, ni izpodbijal, to nesporno dejstvo pa jasno kaže, da v kolikor bi morebiti šlo za ustanovitev služnosti med tožencem in pravnima prednikoma tožnika, je šlo za tako imenovano nepravo služnost (226. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), osebno služnost, taka služnost pa je neprenosljiva (229. člen SPZ), ker je strogo vezana na konkretno osebo.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. V pritožbi meni, da se sodišče napačno sklicuje na določila SPZ, kajti v tem sporu je potrebno uporabiti določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času, ko sta pravna prednika tožnika služnost poti priposestvovala. Uporaba sporne poti več kot 30 let po pravnih prednikih tožnika ni sporna, kar pomeni, da sta pridobila služnost uporabe poti s priposestvovanjem. Pri tem ni pomembno, ali jima je toženec dovolil uporabo poti iz prijaznosti; pomembno je le, da sta jo uporabljala več kot 20 let. Določilo 54. člena ZTLR je jasno. Iz pričevanj toženca, njegove žene in R. Č. sledi, da med njimi ni bilo nikakršnega dogovora glede uporabe poti. Pravna prednica tožnika je tudi povedala, da so najprej začeli uporabljati pot do stanovanja, šele potem pa so izvedeli, da je lastnik poti toženec. Ni pomembno niti, kako je pravna prednica tožnika videla situacijo, niti če je želela govoriti s tožencem, da bi dovolil uporabo poti tožniku. Prav tako ni pomembno, zakaj toženec ni nasprotoval uporabi njegove poti. Ker ni bilo dogovora o začasni uporabi poti do preklica, je prišlo do nastanka stvarne služnosti. Nepomembno je tudi določilo 2. odstavka 54. člena ZTLR, saj bi moral biti sklenjen dogovor, da bi lahko pravna prednika tožnika uporabljala pot do preklica.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. V prvi vrsti je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo uporabiti izključno določbe ZTLR, ki je veljal v času, ko naj bi pravna prednika tožnika služnosti poti priposestvovala, saj je to v nasprotju z določbo 1. odstavka 266. člena SPZ, ki določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona (SPZ), ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Poleg tega je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe več kot razumljivo pojasnilo, da so v bistvu enaki pogoji, kot so predpisani v 2. odstavku 217. člena SPZ za priposestvovanje služnosti, bili predpisani v 54. členu ZTLR, ki se je uporabljal pred SPZ.

Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi graja vsebine določb SPZ in ZTRL (217. oz. 54. člena) glede priposestvovanja služnosti, in sicer glede nepomembnosti dobre vere, nenasprotovanja in drugih okoliščin, ki jih v razlogih navaja sodišče prve stopnje, pritožba pa graja. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v prvi vrsti za priposestvovanje potrebno izvrševanje služnosti, in ne kakršna koli uporaba. Tako po 1. odstavku 217. člena SPZ kot po 1. odstavku 54. člena ZTLR se stvarna služnost pridobi (nastane) s priposestvovanjem z dejanskim izvrševanjem služnosti (podčrtalo sodišče), ne pa s kakršno koli uporabo. Služnosti tudi ni mogoče priposestvovati (3. odstavek 217. člena SPZ in 2. odstavek 54. člena ZTLR), če lastnik gospodujoče stvari zlorablja zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če služnost izvršuje s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi utemeljeno ugotavljalo, sploh glede na toženčeve materialnopravne ugovore v obravnavani zadevi, kako in na kakšni podlagi sta tožnikova pravna prednika uporabljala toženčevo nepremičnino v zatrjevanem obsegu. Temu nasprotne pritožbe navedbe so tako jasno povsem neutemeljene, še posebej upoštevajoč pri tem neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravna prednika tožnika pot uporabljala z vednostjo toženca, ta pa je uporabo dovolil, in sicer zaradi prijaznosti. Taka dejanska ugotovitev pa ima nenazadnje vso potrebno dokazno oporo v izpovedbah toženca, njegove žene in R.Č. pravne prednice tožnika.

Pritožbeno sodišče pa nenazadnje soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na opisane okoliščine, tudi če bi bil mogoč zaključek, da je vendarle za služnost šlo, šlo za nepravo (osebno) služnost, taka pa je neprenosljiva (229. člen SPZ) in je tudi ni mogoče priposestvovati (zaradi stroge vezanosti na konkretno osebo). Takega zaključka pa pritožba sploh ne graja. Četudi bi torej šlo za služnost pri pravnih prednikih tožnika, je šlo za nepravo (osebno) služnost, ki je ni mogoče priposestvovati, tak zaključek pa je ob neosporavanem dejanskem stanju materialnopravno pravilen in ni obremenjen s kakšno, po uradni dolžnosti upoštevno, bistveno kršitvijo postopkovnih določb. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.