Jedro

Brezdomstvo ni upravičen razlog za izvrševanje kaznivih dejanj, glede na pogostost uporabe vzetih plačilnih kartic in dvige oziroma poskuse dvigov gotovine, ki so presegali dnevni limit, pa očitno tudi ni šlo le za lastno preživljanje, kar bi lahko bila olajševalna okoliščina.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil z dejanjem pod točko I/1. nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu zanj določilo kazen 9 mesecev zapora, z dejanjem pod točko I/2. nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu zanj določilo kazen 4 mesece zapora, z dejanjem pod točko II/1. kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in mu zanj določilo kazen 5 mesecev zapora ter z dejanjem pod točko II/2. nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu zanj določilo kazen 5 mesecev zapora. Nato mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni zapora po tej sodbi in enotno kazen 1 leto in 9 mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 42231/2022 s 5. 9. 2022, pravnomočno 18. 10. 2022 izreklo enotno kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je vanjo vštelo del enotne kazni, ki jo je obtoženec že prestal po navedeni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, od 28. 10. 2022 od 13:01 dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo še, da je obtoženec dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovankam B. B. 250 EUR, C. C. 300 EUR in D. D. 20 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta: - obtoženi brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, da se kazni ne združujejo in se mu ne izreče enotna kazen.

- zagovornik obtoženega iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sobo razveljavi, podrejeno, da se jo spremeni.

3. O pritožbeni seji so bili pravilno obveščeni obe stranki in zagovornik obtoženega zato so, kljub neudeležbi obtoženega, ki je po zagovorniku sporočil, da soglaša, da se seja opravi brez njegove navzočnosti, bili izpolnjeni pogoji za njeno izvedbo (4. odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Jedro obeh pritožb je predlog, da naj se sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 74619/2022-37 s 24. 2. 2023 spremeni tako, da se bo obtoženemu izrekla kazen brez upoštevanja kazni izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 42231/2022 s 5. 9. 2022, torej, da se ne bi izrekla enotna kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Izrek take enotne kazni pomeni, da jo bo obtoženi prestajal v ZKPZ Dob, kjer pa bo v nevarnosti njegovo življenje.

6. Izrek enotne kazni je v primeru izpolnjenih pogojev obvezen (55. člen KZ-1), česar ne morejo spremeniti niti razlogi, ki jih navajata pritožnika. Kot je navedlo že prvostopno sodišče, pa jih bo mogoče uveljavljati v postopkih izvršitve kazenske sankcije.

7. Zagovornik obtoženega graja tudi višino določene kazni ker prvostopno sodišče ni upoštevalo olajševalne okoliščine, da je v času storitve očitanih kaznivih dejanj bil brezdomec in jih je izvrševal zaradi lastnega preživetja iz samega načina storitev in vrednosti odtujenega denarja pa izhaja, da je šlo za namen prilastitve manjših vrednosti.

8. Brezdomstvo ni upravičen razlog za izvrševanje kaznivih dejanj, glede na pogostost uporabe vzetih plačilnih kartic pri kaznivem dejanju pod tč. II/1 in dvige oziroma poskuse dvigov gotovine pri dejanju pod tč. I/2, ki so presegali dnevni limit, pa očitno tudi ni šlo le za lastno preživljanje, kar bi lahko bila olajševalna okoliščina. Iz opisa očitanih kaznivih dejanj in podatkov spisa tudi ni mogoče razbrati zatrjevanega namena prilastitve manjših vrednosti, saj so bile vzete celotne denarnice, torej ne glede na to, kaj je bilo v njih, nato pa so bile uporabljene še prilaščene plačilne kartice. Glede na navedeno je prvostopno sodišče okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), pravilno ugotovilo in ovrednotilo.

9. Ker so pritožbe navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

10. Obtoženi in njegov zagovornik s pritožbama nista uspela, zato bi moral obtoženi plačati stroške pritožbenega postopka. Glede na razloge navedene v izpodbijani sodbi ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.