Jedro

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v izvorni državi prosilca je tisti nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje prosilca za azil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 10.3.2006 in to odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepoma (2. in 3. točka sodbe in sklepa) pa je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo in oprostilo tožnika plačila sodnih taks. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 41. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrgla ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je menila, da se za tožnika razmere v izvorni državi niso spremenile, saj v ponovni prošnji navajata razloge, ki so se dogodili pred njunim prihodom v Slovenijo, saj v drugi prošnji prva tožnica zatrjuje, da sta jo v domači vasi iskala dva Srba, ki sta jo prepoznala kot taboriščnico med vojno v BiH in sta jo hotela kot pričo njunih zločinov likvidirati. Tudi predložena potrdila k drugi prošnji, iz katerih izhaja, da je bila prva tožnica v času vojne maltretirana in tudi posiljena, po mnenju tožene stranke ne pomenijo spremenjenih razmer za prvo tožnico, saj so bila ta potrdila izdana pred vložitvijo prve prošnje za priznanje azila.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je bila prva prošnja tožnikov zavrnjena s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 17.11.2005 kot očitno neutemeljena na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je tožena stranka menila, da sta tožnika zapustila izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov. V drugi prošnji pa sodišče ugotavlja, da sta tožnika priložila dokaze, ki naj bi kazali na razloge ogroženosti tožnikov v primeru, če bi se vrnila v izvorno državo BiH in je zato presojalo, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ponovno (drugo) vlogo tožnikov za priznanje azila zavrgla s sklepom, kljub predloženim dokazom, na podlagi katerih bi morala tožena stranka meritorno odločiti o prošnji za azil na podlagi določb 35. člena ZAzil. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1343/2002 z dne 4.12.2002, kjer je bilo zavzeto stališče v podobnem primeru, da za ponovno prošnjo po 41. členu ZAzil odločitev ni odvisna od predložitve posebnih formalnih dokazov. Zato bi po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala pravilno, če bi o stvari odločila z odločbo, ki bi morala vsebovati vse elemente odločbe, tudi razloge, odločilne za presojo dokazov. Ker pa je s sklepom tožena stranka zavrgla ponovno prošnjo tožnikov za priznanje azila, sklep pa je po svoji vsebini procesni sklep, s katerim se odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma da ni pogojev za uvedbo postopka, sodišče prve stopnje meni, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Tožbi je ugodilo, ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka na podlagi 156. člena Ustave RS, ker je po vložitvi tožbe Ustavno sodišče RS s sklepom U-I-59/06 do dokončne odločitve ustavnega sodišča zadržalo med drugim tudi izvrševanje drugega stavka v drugem odstavku 41. člena ZAzil. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in potrdi v tem upravnem sporu izpodbijani sklep. Povzema dosedanji postopek odločanja o prvi prošnji tožnikov za azil, ki je bila zavrnjena zaradi tega, ker sta v prošnjah tožnika navedla, da sta v Bosni po ločitvi prve tožnice od moža v letu 2000 zelo težko živela in da sta se v letu 2004 vrnila v vas S., kjer so ju maltretirali Srbi, pa tudi drugi tožnik ni več mogel gledati maltretiranja, ki ga tožnica trpi od bivšega moža. V drugi prošnji pa sta tožnika navajala, da je bila prva tožnica med vojno v BiH v taborišču v Zvorniku, kjer so jo tudi posilili, česar pa zaradi sramu in ker se ni počutila dovolj zaščiteno, ni upala povedati ob vložitvi prve prošnje. Sedaj ima v Sloveniji kot prosilca za azil tudi moža in se čuti dovolj zaščiteno, da je izpovedala, da so jo pred pobegom iz Bosne iskali Srbi, ki so jo prepoznali kot taboriščnico. Kljub temu tožena stranka meni, da iz druge prošnje tožnikov ne izhaja, da bi dokazi, tako pisni kot ustni, pomenili spremembo okoliščin po izdaji prejšnje odločbe, ki je postala pravnomočna 27.1.2006. Vsi predloženi dokumenti so bili izdani pred pravnomočnostjo prve odločbe pa tudi občutek sramu in občutek nezaščitenosti niso smiselni ugovori. Zato vztraja, da ni pogojev za obravnavanje druge prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Navedbe sodišča prve stopnje, da bi morala svojo odločitev sprejeti z odločbo, pa opozarja na le subsidiarno uporabo ZUP-a, če ZAzil ne določa drugače. V odgovoru na pritožbo tožnika menita, da bi se morala njuna druga prošnja obravnavati vsaj iz humanitarnih razlogov (ali po novem kot subsidiarno zaščito), in sicer meritorno. Vztrajata, da s predložitvijo dokazov dokazujeta tudi spremenjene okoliščine. Smiselno predlagata potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

ZAzil v 41. členu pogojuje obravnavanje ponovne prošnje za azil tistih prosilcev za azil, ki so jim bile prošnje v Republiki Sloveniji že zavrnjene, s predložitvijo dokazov, da so se za takega prosilca okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru se postopek po ponovni prošnji ne uvede, prošnja pa se s sklepom zavrže. Navedena določba po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi prosilcev tisti nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje prosilca za azil. V obravnavanem primeru sta tožnika ponovni prošnji sicer priložila potrdila o domnevno spremenjenih okoliščinah, ki naj bi se dogodile po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njunih prvih prošenj, vendar ta potrdila v nasprotju z mnenjem sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča niso dokaz o spremenjenih razmerah v izvorni državi tožnikov, ki bi nastopile po pravnomočnosti prvih prošenj tožnikov, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko začela s ponovnim postopkom za obravnavo drugih prošenj tožnikov za priznanje azila. Za začetek ponovnega postopka so po stališču pritožbenega sodišča tudi popolnoma nepomembna navajanja tožnikov in njuna opravičevanja, da zaradi sramu oziroma občutka nezaščitenosti nista ob vložitvi prve prošnje podala pravih oziroma resničnih razlogov za priznanje azila. Ponovna vložitev prošenj in obravnava prošenj za azil ni neka nadgradnja prvotnega postopka, v katerem bi prosilci za azil lahko spreminjali svoje prvotne izjave in dopolnjevali razloge z domnevo sedaj resničnimi razlogi za priznanje azila. Prosilec za azil je dolžan že ob prvem stiku z organi Republike Slovenije zaprositi za azil in tudi že v prvi prošnji navesti po resnici vse razloge za azil in predložiti tudi vse dokaze, ki jih morebiti poseduje. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka začeti ponovni postopek in v tem ponovljenem postopku meritorno odločati o ponovnih prošnjah tožnikov za azil, in sicer z odločbo. Pritožbeno sodišče ob tem še pritrjuje stališču tožene stranke, da ZAzil v 41. členu specifično določa ob neizkazanosti spremenjenih razmer v izvorni državi zavrnitev ponovne prošnje prosilca za azil s sklepom. Zato subsidiarna uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v obravnavanem primeru ni potrebna. Po presoji pritožbenega sodišča je torej tožena stranka pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe pravilno vodila postopek, zavrženje ponovnih prošenj za azil pa je tudi utemeljeno na zakonu.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (41. člen ZAzil), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožnikov na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.