Jedro

Odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti se v sodni praksi praviloma določa kot enotna odškodnina za eno obliko škode. Toda v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnem trpljenju zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, se prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 3.270.359,60 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja nedovoljene trgovine in je bil času od 21.6.1983 do 12.7.1983 priprt, 14.11.1990 pa je bil kazenski postopek ustavljen. Ker je zaradi pripora utrpel škodo, za katero je po 545. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP 1977, Ur.l. SFRJ 4/77 do 3/90) oz. po sedaj veljavnih 538. do 546. členih Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur.l. RS, št. 63/90 do 6/99) odgovorna tožena stranka, mu je prisodilo odškodnino. Od zahtevka za nepremoženjsko škodo mu je prisodilo za duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti 900.000 tolarjev in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.800.000 tolarjev. Za premoženjsko škodo zaradi izgube plače (zmanjšano za prejemke iz pokojninskega zavarovanja) mu je prisodilo za leto 1985 znesek 96 tolarjev, za leto 1986 znesek 171.80 tolarjev, za leto 1987 znesek 308,80 tolarjev, za leto 1988 znesek 636,80 tolarjev, za leto 1989 znesek 12.208 tolarjev, za leto 1990 znesek 44.863 tolarjev, za leto 1991 znesek 158.820,30 tolarjev in za leto 1992 znesek 353.253,80 tolarjev. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je tožniku prisodilo še povrnitev pravdnih stroškov.

Po pritožbi tožeče in tožene stranke je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je znižalo, tako da je tožniku prisodilo za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode 600.000 tolarjev in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000 tolarjev ter zavrnilo presežni tožbeni zahtevek. Glede odškodnine za premoženjsko škodo je za čas od leta 1985 do konca leta 1992 v znesku 217.105,80 tolarjev zavrnilo pritožbo tožene stranke, za izgubljeni dohodek v letu 1992 pa ji je ugodilo in razveljavilo odločitev o prisojenem znesku 353.253,80 tolarjev. Zaradi tega je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških.

Proti tistemu delu sodbe, s katerim je bila tožena stranka obsojena na plačilo odškodnine, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek, podrejeno pa spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Po njenem je tudi sodišče druge stopnje, ki je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, še vedno prisodilo previsoko odškodnino. Pri odškodnini zaradi okrnitve svobode je premalo upoštevalo tako imenovani objektivni kriterij, zaradi katerega morajo biti odškodnine odraz ekonomske moči družbe. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je tožena stranka še vedno prepričana, da tožniku za to obliko škode ne pripada odškodnina. Meni, da ni mogoče izključiti, da je tožnik pri izvedencih psihiatrih pretiraval s podajanjem neugodnih psihičnih posledic pripora in da nobeno mnenje izvedencev ne daje zanesljive podlage, da je bila tožnikova upokojitev izključno posledica psihičnih težav. Poudarja, da je invalidska komisija diagnozo Psyhoneurosis navedla nazadnje in iz tega izvaja, da je lahko samo prispevala enak delež kot druge diagnoze oz. bolezni. Ker torej odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ni utemeljena ali je vsaj pretirana, je posledično neutemeljena tudi odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo je sodišče prisodilo tožniku kot razliko med plačo, ki bi jo prejemal kot vodja komerciale, in pokojnino, ki jo prejema.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: * da je bila 48-letnemu tožniku neupravičeno odvzeta prostost, ker je bil pridržan v priporu od 21.6.1983 do 12.7.1983, to je 21 dni; * da je v tem času doživljal duševno trpljenje, skrb, nemir in žalost, ker je bil prvič v takem okolju, ker se je zavedal, da je neupravičeno priprt, in ker so ga silili k priznanju in ga strašili; * da je bil prizadet, ko se je vrnil v svoje okolje, saj so mediji poročali o "traktorski aferi" in o njem ter so prijatelji, sorodniki, sodelavci in drugi znanci reagirali na to; * da je bil tožnik pred priporom lažje strukturirana nevrotična osebnost, vendar je nevrotične poteze uspešno obvladoval, pri čemer je bila zelo pomembna njegova poklicna uspešnost, saj je dosegel položaj vodje komerciale, ki je presegel njegovo formalno izobrazbo; * da je uspešno duševno uravnavanje zrušil kazenski postopek in zlasti pripor, na katerega je tožnik reagiral z akutno stresno situacijo, ki se je nadaljevala v dolgotrajen posttravmatske stresne motnje, ki so vodile v kronične prilagoditvene motnje. Tožnikove osebnostne spremembe so povzročile takšne spremembe, da so se kazale podobno kot osebnostne motenosti. Zaradi tega je bil tožnik tudi invalidsko upokojen, somatske motnje (zlasti s strani srca in želodca) pa so bile sekundarne in še te so imele vzrok v psihičnih težavah; * da gre pri tožniku za trajne spremembe, ki se kažejo v razdražljivosti, nezmožnosti koncentracije, v težavah pri spanju, nesposobnosti čustvovanja, izgubi interesa za aktivnosti in podobno; * da je tožnikova upokojitev in z njo spremenjeni socialni status negativno vplivala na tožnikovo duševnost; * da je zaradi upokojitve izgubil del zaslužka, saj je bila pokojnina nižja od plače, ki bi jo sicer prejemal. Na to pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje so vezane tako stranke, kot sodišče, saj po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 ni mogoče vložiti revizije zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabili materialno pravo. Ustava Republike Slovenije (URS, Ur.l. št. 33/91) posebej varuje človekove pravice, med njimi varstvo osebne svobode (19. člen), ki se kaže v omejitvah glede pripora (20. člen URS), v varstvu človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku (21. člen URS) in ne nazadnje v pravici do povračila škode, ki jo storijo državni organi in drugi nosilci oblasti (26. člen). Natančnejša določila vsebujeta zlasti ZKP in Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ. št. 29/78 do 57/89).

V konkretnem primeru ni sporno, da je bila tožniku neutemeljeno odvzeta svoboda oz. okrnjena prostost, kot se izraža 200. člen ZOR, in da mu za to pripada odškodnina. Sporen je le znesek pravične odškodnine, ki gre tožniku za to obliko nepremoženjske škode. Toda sodišče druge stopnje je pravilno ovrednotilo vse okoliščine primera, kot so trajanje pripora, tožnikovo starost, skrb zaradi kazenske obtožbe in težo očitanega kaznivega dejanja, strah pred grožnjami, njegovo skrb za razmere v družini, prizadetost časti zaradi prejšnjega ugleda, ki ga je užival v majhnem mestu, ter publicitete o kaznivem dejanju, ki je vplivala na njegova razmerja po vrnitvi iz pripora in druge težave, ki so se tedaj pokazale pri vključevanju v vsakdanje življenje. Revizijsko sodišče je tožnikove težave objektiviziralo in jih primerjalo s podobnimi primeri v sodni praksi ter tako ugotovilo, da je odškodnina 600.000 tolarjev pravična tudi glede na pomen prizadete dobrine in da je usklajena s podobnimi primeri, v katerih je bila oškodovancem prisojena denarna odškodnina.

Utemeljenost odškodnine zaradi tožnikovega duševnega odzivanja na zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je sporna, ker tožena stranka trdi, da ni vzročne zveze med priporom in toženčevo invalidsko upokojitvijo, zaradi katere tožnik duševno trpi. Toda nižji sodišči sta s pomočjo izvedencev ugotovili drugačno dejansko stanje in tega v reviziji ni več mogoče izpodbijati. Čeprav tožena stranka v reviziji navaja, da uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava, je iz njene vsebine delno mogoče razumeti, da sodiščema očita tudi napako v postopku, ki pa ni podana, saj je treba vso medicinsko dokumentacijo celovito upoštevati, kar so storili postavljeni izvedenci, ki so jo osvetlili z različnih strokovnih vidikov. Zato ne tožena stranka, ne sodišče, nista upravičena presojati njihove strokovne razlage, ki se med seboj ujema in iz katere izhaja, da bi bil tožnik v času, ko je bil upokojen, upokojen tudi če ne bi imel somatskih težav, in še več: da je to mogoče potrditi s časovno distanco tudi sedaj. Morebitno pretiravanje tožnika pri pregledih so izvedenci nedvomno upoštevali in ga glede na obširno medicinsko dokumentacijo po tožnikovem prihodu iz pripora tudi spremljali.

Ker sta torej sodišči ugotovili, da je bil tožnik protipravno priprt in da je to tako porušilo njegovo psihično ravnovesje, da je postal trajno duševno spremenjen v vsakdanjem življenju in glede na to, da ni bil več sposoben opravljati svojega dela in je bil tudi predčasno upokojen (kar je sodišče druge stopnje lepo pojasnilo na 4. strani utemeljitve svoje odločbe), je pravilno štelo, da je tožena stranka odgovorna tudi za to obliko škode. Čeprav se v sodni praksi pri odvzemu prostosti praviloma določa enotna odškodnina za eno obliko škode, gre pri tožniku za dodatno škodo, ki se kaže v tožnikovem duševnem trpljenju zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in je upravičen do odškodnine tudi za to obliko nepremoženjske škode.

Višina denarne odškodnine, ki jo je določilo po 200. in 203. členu ZOR je glede na tožnikove posledice in na podobne primere, ki se v sodni praksi pojavljajo tudi pri poškodbah glave, pravična.

Glede na to, da je pravilno uporabljeno materialno pravo v zvezi z utemeljenostjo zahtevka do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti, ki je privedla celo do upokojitve, je utemeljena tudi njegova zahteva po plačilu izgube na zaslužku v letih 1985 do 1991. Proti izračunu prisojene razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal in med pokojnino, tožena stranka ne izraža pomislekov.

Tako se izkaže, da niso podani revizijski razlogi, ki jih navaja tožena stranka. Ker tudi sodišče ni našlo kršitev procesnih in materialnih predpisov, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, revizija ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo po 393. členu ZPP 1977. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).