Jedro

Zemljišča, na katerih se nahaja objekt, za katerega želi pridobiti tožnik gradbeno dovoljenje, ležijo na območju 2. kmetijskih zemljišč. Na teh zemljiščih pa gradnja po prostorskem aktu občine ni dopustna, saj je v skladu z veljavnim družbenim planom, dopustna le na določenih zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljiščih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi (3) odločbami je UE Slovenska Bistrica zavrnila vlogo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt in sicer za objekt za rejo živali - ribogojnica, na parc. št. 865, 845/1, 866/10 in 846, vse k.o. ... V svojih obrazložitvah navaja, da je tožnik dne 25. 3. 2013 podal zahtevke za izdajo gradbenega dovoljenja za navedeni nezahteven objekt. Ugotavlja, da obravnavane gradnje niso skladne z določbami Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za celotno območje Občine Slovenska Bistrica (Odlok o PUP), saj je skladno s 6. členom v zvezi s 7. členom Odloka o PUP gradnja objektov dovoljena le na zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljiščih, določenih z veljavnim družbenim planom. V dolgoročnem planu-prostorski del-Občine Slovenska Bistrica za obdobje 1986 - 2000, dopolnjenem 2003, pa so navedena zemljišča opredeljena kot K2-druga kmetijska zemljišča. Odlok o PUP je bil sicer spremenjen z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o PUP, ki v 3. točki določa, da se na območju kmetijskih zemljišč lahko načrtujejo tudi vsi pomožni kmetijski objekti, vendar pa se ta Odlok o spremembah in dopolnitvah še ne izvaja. Ker je torej gradnja objektov dovoljena le na zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljiščih, določenih z veljavnim družbenim planom, je bilo treba tožnikove zahtevke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti.

Drugostopenjski organ je pritožbe zoper uvodoma navedene (3) izpodbijane odločbe zavrnil. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da, skladno z določbami veljavnega PUP, gradnja na območju drugih kmetijskih zemljišč, kamor se uvrščajo predmetne gradnje, ni dovoljena, saj je po veljavnem PUP gradnja dovoljena le na zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljiščih. Opozarja, da dopolnitev prostorskega akta tudi ne bi bila ustrezna materialno pravna podlaga za odločitev v zadevi. Poudarja namreč, da so pomožni kmetijski objekti, določeni z občinskimi odloki, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno, samo enostavni objekti iz sedaj veljavnega ZGO-1, (tako tudi sodba upravnega sodišča I U 2152/2009). Obravnavani objekt pa po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost (Uredba), predstavlja nezahteven objekt, ki ga kot takšnega na načrtovani lokaciji gradnje ni mogoče dopustiti.

Tožnik se z izdanimi odločbami ne strinja in meni, da so le-te nezakonite. V vseh odločbah je navedeno, da se mu gradbeno dovoljenje za tri objekte za rejo živali - ribogojnic na navedenih zemljiščih ne izda. Kljub njegovemu zatrjevanju, da gre za manjše objekte in sicer za vodne kotanje, tožena stranka tega ni razumela in govori o nekakšnih ribogojnicah. V izpodbijanih odločbah tudi ni natančno določeno, kateri objekti se na drugih kmetijskih zemljiščih lahko zgradijo. Vendar pa je občina Slovenska Bistrica z dopolnitvijo prostorskega akta dovolila gradnjo pomožnih kmetijskih objektov na drugih kmetijskih zemljiščih kot so njegova, kjer se nahajajo vodne kotanje. Te vodne kotanje je bilo potrebno zgraditi za lovljenje meteorne vode, da ne bi prišlo do poplav in s tem do ogrožanja železniške proge. Sicer pa so mu tudi Slovenske železnice podale soglasje za izgradnjo kotanj. V letu 2014 pa si je od Občine Slovenska Bistrica tudi pridobil lokacijsko informacijo in na podlagi le-te vložil zahtevek za izgradnjo pomožnega objekta za lastne potrebe. Sodišču predlaga, da vse tri odločbe odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča so odločitve upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim), pravilne in zakonite. Sodišče se zato sklicuje na razloge odločb prvostopenjskega organa, dopolnjene z razlogi odločb drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), pri čemer glede na tožbene navedbe še dodatno pojasnjuje : Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik vložil (3) zahtevke za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt in sicer za objekt za rejo živali-ribogojnica na navedenih zemljiščih. Zato je treba v postopku uporabiti določbe 74.a člena in naslednjih Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt tudi skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. To pomeni, da je upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri oceni dopustnosti gradnje vezan na prostorske akte, ki urejajo območje nameravane gradnje.

V obravnavani zadevi je tako treba upoštevati določbe Odloka o PUP. Po določbah 6. člena v povezavi s 7. členom Odloka o PUP je gradnja objektov dovoljena le na zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljiščih, določenih z veljavnim družbenim planom. Slednji pa navedena zemljišča opredeljuje kot K2-to je kot druga kmetijska zemljišča. Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev upravnega organa, da navedena zemljišča ležijo na območju 2. kmetijskih zemljišč. To pa pomeni, da na teh zemljiščih gradnja ni dopustna, saj je v skladu z veljavnim družbenim planom, dopustna le na določenih zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljiščih. Zato tudi po presoji sodišča za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt niso izpolnjeni pogoji iz 74.c člena ZGO-1, saj obravnavane gradnje niso skladne s prostorskim aktom.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da gre v obravnavanih primerih za vodne kotanje, saj iz tožnikovih vlog za izdajo dovoljenja za nezahtevni objekt izhaja, da je tožnik vložil vloge za izdajo objekta za rejo živali - ribogojnic in ne za vodne kotanje. Tudi soglasje Slovenskih železnic, na katerega se tožnik sklicuje, in ki ga je priložil k tožbi, je bilo tožniku izdano za postavitev vodnih kotanj in ne za objekte za rejo živali-ribogojnice. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da si je pridobil lokacijsko informacijo. Lokacijska informacija predstavlja le potrdilo, ki ga občinski upravni organ investitorju nameravane gradnje izda kot informacijo, da se seznani z merili in pogoji za načrtovanje investicijske namere, kot jih določajo občinski prostorski akti. Tudi tožbena navedba, da je občina z dopolnitvijo prostorskega akta dovolila gradnjo pomožnih kmetijskih objektov na drugih kmetijskih zemljiščih, ne more biti upoštevna, saj se navedena dopolnitev, ki omogoča načrtovanje (tudi) pomožnih kmetijskih objektov, ne izvaja. Po določbah Uredbe pa, kot je to pravilno navedel že drugostopenjski organ, predmetni objekt predstavlja nezahteven objekt in ne enostaven objekt. Ker torej tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, saj predmetne gradnje niso skladne z veljavnim prostorskim aktom, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.