Jedro

Na zaključek, da je bil tožnik tisti, ki je nastopal v vlogi posojilojemalca, ne more vplivati dejstvo, da je O. del (posojenega) denarja nakazal toženki in da je slednja (vsaj v začetnem obdobju) dano posojilo vračala, saj to ni nujno posledica dejstva, da je oseba, ki prejme izpolnitev ali plača dolg, pogodbena stranka in s tem upnik oziroma dolžnik. Izpolnitev dolžnika je namreč veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če to osebo določi sam upnik (v konkretnem primeru tožnik) ali jo določa pogodba med upnikom in dolžnikom ali če tako izpolnitev upnik pozneje odobri oziroma jo izkoristi (280. člen OZ). Tudi plačevanje obrokov s strani toženke samo po sebi ne spreminja vloge tožnika v poslu z O.. Obveznost namreč lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Če pa se dolžnik s takšno izpolnitvijo strinja, je upnik izpolnitev s strani tretjega celo dolžan sprejeti (271. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbama tožeče in pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba in dopolnilna sodba se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača 5.520,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2006 dalje do plačila (točka 1 izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (točka 2 izreka). Z dopolnilno sodbo je višji tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (točka 3 izreka).

2. Odločitev izpodbijata obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del (vsebovan v dopolnilni sodbi) ter stroškovno odločitev (vsebovano v sodbi). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da ima (dopolnilna) sodba takšne pomanjkljivosti, ki ne omogočajo njenega preizkusa. Razlogov za zavrnilni del sodba ne vsebuje. V nadaljevanju navaja, da je toženka, skupaj s tožnikom, sodelovala na informativnem sestanku aprila 2002, na katerem sta se pravdni stranki z O. d. o. o. - v stečaju, dogovorili za financiranje v neto znesku 4.500.000,00 SIT in bruto znesku 10.803.254,00 SIT (47.948,40 EUR). Tožnik je v zavarovanje financiranja zastavil nepremičnino parc. št. 175/1, k. o. x, ki jo je, v skladu s splošno znano prakso podjetja O., le-temu najprej prodal, nato pa odkupil s prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice. Toženka je formalno nastopala kot porok. Kupnina v prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice je bila določena glede na bruto znesek financiranja, rok plačila kupnine pa je bil enak mesečnim obrokom, določenim za vračilo posojila. To izhaja iz dokumenta osnovni podatki. Tožnik je zastavil tudi traktor in izročil štiri bianco menice z menično izjavo in odstopno izjavo za svoj osebni dohodek, štiri bianco menice in odstopno izjavo pa je izročila tudi toženka. Iz listine A.; S. J., izhajajo stroški in njihova višina. Znesek 3.019.506,07 SIT je bil nakazan na račun toženke, zneska 317.973,00 SIT in 318.475,37 SIT pa sta bila namenjena poplačilu dolga, ki ga je imel tožnik pri S. banki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka seznanjena z vsemi bistvenimi sestavinami posojilnega razmerja. Zaključilo je, da je v pogodbenem razmerju z O. toženka nastopala v funkciji posojilojemalke, tožnik pa kot porok. Menilo je, da gre pri bruto dogovorjenem posojilu za navidezno posojilo, saj obresti niso bile dogovorjene oziroma so bile določene fiksno, kar je v nasprotju s 569. členom OZ. Pritožnik meni, da je sodišče zmotno presodilo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Tožnik in toženka sta se ustno dogovorila, da bo tožnik pri O. pridobil posojilo za toženko, ta pa se mu je zavezala, da bo vrnila sorazmeren bruto znesek financiranja pod pogoji, kot jih je določil O.. Toženka je sprva obroke posojila redno plačevala, nato pa je prenehala. O. je posledično terjal tožnika, najprej preko njegovega delodajalca, nato pa z grožnjo prodaje nepremičnine. Tožnik je v letih 2003 – 2006 plačal 5.615,51 EUR in nato dne 18. 7. 2006 poplačal celoten dolg s plačilom še 15.906,76 EUR. Toženka je na račun O. plačala zgolj 9.728,13 EUR, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. O. je bilo tako skupaj plačano 31.250,40 EUR. Glede na prejete koristi je bila toženka dolžna vrniti sorazmerni del in sicer 82,59 % (25.809,71 EUR), tožnik pa 17,41 % (5.440,69 EUR). Tožnik od toženke zahteva vračilo razlike med tem kar je plačal, in tem, kar je dolgoval. Zahteva torej vračilo tistega, kar je plačal namesto toženke, čeprav bi, glede na njun dogovor, le-to morala plačati toženka. Dogovor, da je potrebno vrniti določen bruto znesek, ni v nasprotju s 570. členom OZ. S pogodbo niso bila dogovorjena navadna obročna odplačila posojila, ampak anuitete. Anuitete so obročna odplačila, pri katerih se v enakih, v naprej določenih zneskih odplačujejo glavnica in obresti (drugi odstavek 347. člena OZ). Gre za odplačevanje celote po posameznih delih. Odločitev sodišča, da je toženka dolžna plačati zgolj to, kar je dejansko prejela, torej brez obresti, je v nasprotju tudi s predhodno ugotovitvijo sodišča, da naj bi toženka nastopala v funkciji posojilojemalke in zaradi česar je po mnenju sodišča terjatev prešla na tožnika v skladu z določbo 1018. člena OZ. Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, namreč ta terjatev preide z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. Toženka zato dolguje celoten znesek, ki ga je zanjo poravnal tožnik in v katerega so vračunani stroški in obresti, vse v razmerju, kolikor je sama prejela finančnih sredstev. Zahtevek v višini 10.038,78 EUR je bil zato nepravilno zavrnjen. Ker je napačna odločitev o glavnem zahtevku, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek tožnika v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da sama z O. nikoli ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, res pa je, da je na svoj račun prejela znesek 1.019.506,17 SIT (dne 28. 5. 2002) in 2.000.000,00 SIT (dne 16. 5. 2002). Zapisnika o odobritvi financiranja z dne 16. 4. 2002 nikoli ni podpisala. To je izpovedala ob zaslišanju, ko je pojasnila, da je bila na sedežu O. zgolj na informativnem pogovoru. Tam pa je bilo govora zgolj o višini posojila 4.500.000,00 SIT, ne pa tudi o številu obrokov in višini posameznega obroka. Tožnik je za zavarovanje ponujal svoj novi traktor. Nobenega govora ni bilo o kakšnem drugačnem zavarovanju, še najmanj pa o prodajni pogodbi in prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice. Opozarja, da je zapisnik o financiranju, ki ga je tožnik predložil v spis, nepodpisan. Šele stečajna upraviteljica je 6. 9. 2012 sodišču predložila zapisnik, ki naj bi bil podpisan tudi s strani toženke, vendar v fotokopiji. Vztraja, da je ta zapisnik, vsaj kar se tiče njenega podpisa, ponarejen. Izvedenec grafolog je v izvedeniškem mnenju zapisal, da obstaja verjetnost, da je toženka sama podpisala sporno listino, vendar pa ni mogoče ugotavljati morebitne pristnosti. O tem, ali je toženka zapisnik podpisala, je sodišče sklepalo tudi na podlagi zaslišanja S.V., ki pa je izpovedala, da so stranke zapisnik včasih podpisovale, ni pa bilo to nujno. Ta priča je povedala tudi to, da je tožnik nastopal kot posojilojemalec, toženka pa kot porok. Tudi v dopisu stečajne upraviteljice z dne 15. 11. 2006, ki je bil naslovljen na D. d. o. o., je bila toženka navedena kot porok za tožnika. Enako izhaja tudi iz dopisa stečajne upraviteljice toženki z dne 27. 11. 2006. Toženka torej v konkretnem poslu financiranja ni nastopala kot posojilojemalka, temveč kot porok. Denar, ki ji je bil nakazan, je vrnila v znesku 2,616.908,70 SIT in 222,59 EUR, skupaj torej 11.142,75 EUR. Toženka tožniku oziroma O. tako dolguje kvečjemu razliko in nič drugega. Opozarja, da je O. po več kot štirih mesecih, ko je imel že v celoti poplačano posojilo, plačilo kljub temu zahteval še od delodajalca toženke. Meni, da je izjava priče V.U., sedaj M.H., nasprotujoča. Ker toženka ni sodelovala pri podpisovanju kakršnekoli listine glede financiranja, je zaključek, da ima zapisnik vse znake posojilne pogodbe in da je toženka posojilojemalka, napačen. To ni res in ni z ničemer dokazano. Nič ni vedela o nakazilu tožniku in tega tudi ni dovolila, prav tako ni nič vedela o neto in bruto višini posojila. V nobenem primeru ne bi pristala na tako hude pogoje, kot jih je ponujal O.. Toženka se ne z O. ne s tožnikom nikoli ni pogovarjala o višini obroka, ne o številu obrokov. Tožnik je govoril, da bo morala vrniti le toliko, kolikor je prejela, za ostalo pa bo poskrbel sam. Tudi ne drži trditev sodišča, da toženka ni dokazala, da je plačala višji znesek od 9.728,13 EUR. Odgovoru na tožbo je priložila položnice kot dokaz plačil, ki jim tožnik ni oporekal. Predložila je tudi dopis G., ki je toženki odtegnil skupaj 1.075.408,70 SIT. Iz potrdila pravnega naslednika K.A., d. o. o., je nadalje razvidno, da je od oktobra 2005 do junija 2006 plačala O. nadaljnjih 234.000,00 SIT ter od julija 2006 do septembra 2006 še 78.000,00 SIT. Sama je nato v letu 2007 plačala po položnicah še skupaj 30.000,00 SIT in 222,59 EUR. Stroškov financiranja toženka ni dolžna plačati, saj z njimi ni nikoli soglašala. So nerealni. Na takšne stroške je očitno dogovorno pristal tožnik, ko je sklepal posle, ne pa tudi toženka, ki ji ne O. ne tožnik ničesar od tega nista predstavila. Tožnik je tisti, ki je pristal na takšno financiranje in ne toženka. Toženka je bila dolžna vrniti le tisto, kar je prejela in nič drugega, zato bremena financiranja tožnik ne more prevaliti na toženko.

6. Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril. 7. Pritožbe so utemeljene.

8. Res je, da dopolnilna sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo, vendar pa zaradi tega preizkus te odločitve ni onemogočen. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno odločitev navedlo že v sodbi, s katero je zahtevku delno ugodilo, je pa iz njenega izreka izpadel zavrnilni del. Zgolj to, da razlogov sodišče ni ponovilo tudi v dopolnilni sodbi, zato ne more predstavljati ovire za preizkus tega dela odločitve. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je toženka tožniku dolžna plačati del vtoževanega zneska, oprlo na ugotovitev, da je toženka v pogodbenem razmerju z O. d. o. o. (v nadaljevanju O.), nastopala kot posojilojemalka, tožnik pa kot porok. Ker je tožnik O. poplačal del dolga, mu je toženka to dolžna vrniti. Pri tem je upoštevalo, da je del posojila potrošil tudi tožnik in mu je zato toženka dolžna vrniti le sorazmeren del prejetega (neto) posojila in del stroškov odobritve posojila. V delu, kjer so bile obresti pri posojilu dogovorjene v obliki razlike med neto in bruto financiranjem, gre po mnenju sodišča prve stopnje za navidezno posojilo, ki med pogodbenima strankama nima učinka in je zahtevek v tem delu zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče se s takšno materialnopravno presojo razmerja med pravdnima strankama in O. ter presojo njunega medsebojnega razmerja ne more strinjati.

11. Najprej pritrjuje obema pritožbama, da toženka v pogodbenem razmerju z O. ni imela položaja posojilojemalke. Res je sicer, da iz zapisnika o odobritvi financiranja z dne 16. 4. 2002 (priloga C2) izhaja, da je bila toženka tista, ki naj bi plačevala mesečne obroke posojila in da je (kar ni sporno) vsaj določen čas to tudi delala. Drži tudi, da ji je O. nakazal večji del odobrenega posojila (od odobrenih 4.500.000,00 SIT neto financiranja ji je bilo nakazano skupno 3.019.506,17 SIT). Vendar pa to, ob upoštevanju ostalih dejstev, na katera v svojih pritožbah opozarjata obe pravdni stranki, ne daje podlage za zaključek, da je bila toženka posojilojemalka.

12. Med strankama tako ni sporno, da je bilo financiranje s strani O. izvedeno tako, da je tožnik 22. 4. 2002 z O. sklenil prodajno pogodbo, s katero je O. prodal svojo nepremičnino (parc. št. 175/1, k. o. x) za kupnino, ki je ustrezala dogovorjenemu bruto financiranju, to je za znesek 47.948,40 EUR, nato pa 24. 4. 2002 še prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice, s katero je prej prodano nepremičnino odkupil nazaj za isti znesek, to je za 47.948,40 EUR, s tem, da se je zavezal dogovorjeno kupnino plačati v 120-tih zaporednih mesečnih obrokih po 399,57 EUR. Gre torej za takšno število obrokov (in njihovo višino) kot izhaja iz zapisnika o odobritvi financiranja z dne 16. 4. 2002. Ob upoštevanju učinkov ene in druge pogodbe in dejstvu, da je O. izplačal le dogovorjen neto znesek financiranja, je njuna kombinacija tožniku dejansko zagotovila enak ekonomski cilj, kot bi ga dosegel s klasično posojilno pogodbo – do finančnih sredstev je prišel s kreditiranjem, O. pa poleg vračila posojenega denarja in zaslužka v obliki razlike med kupnino in neto izplačilom, tudi zavarovanje.

13. Da sta bili obe zgoraj navedeni pogodbi podlaga za financiranje in tudi za vračanje posojila, potrjujejo tudi nekatere druge listine, ki so bile predložene v tem postopku. Iz zapisnika o odobritvi financiranja z dne 16. 4. 2002 tako izhaja, da bosta pogodbi sklenjeni; iz dopisa stečajne upraviteljice z dne 24. 11. 2006 pa je razvidno, da sta se obe zgoraj navedeni pogodbi vodili pod oznako 797/818/02, na to oznako pa se sklicuje odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved na plačo (A3), kartica plačil (A7), obvestilo stečajne upraviteljice Kliničnemu centru o poplačilu (A15), ta oznaka pa je navedena tudi na položnicah, s katerimi toženka dokazuje svoja plačila (priloga B3).

14. Ker je bil tožnik pogodbena stranka obeh pogodb, ne more biti dvoma, da je bil on tisti, ki je v razmerju do O. nastopal v vlogi posojilojemalca. Kot pogodbeno stranko (posojilojemalca) ga je obravnaval tudi O., saj ga kot stranko omenja listina „osnovni podatki“ pod C2, listina atractor 8 (C3), kot stranka je naveden v izpisu bilanca (A7). V dopisu stečajne upraviteljice tožniku z dne 24.11.2006 se toženka omenja kot njegov porok (A9), kar posredno kaže, da je bil tožnik posojilojemalec. Tudi računi v zvezi s stroški odobritve posojila so bili izstavljeni na ime tožnika (C5 in C6), v izjavi z dne 8. 1. 2014 pa tožnika kot posojilojemalca označi tudi priča S.V.M. (list. št. 162). Ne nazadnje pa to priznava tudi tožnik sam, saj v pritožbi navaja, da je bil on tisti, ki je (sicer za potrebe toženke) pridobil posojilo.

15. Na zaključek, da je bil tožnik tisti, ki je nastopal v vlogi posojilojemalca, ne more vplivati dejstvo, da je O. del (posojenega) denarja nakazal toženki in da je slednja (vsaj v začetnem obdobju) dano posojilo vračala, saj to ni nujno posledica dejstva, da je oseba, ki prejme izpolnitev ali plača dolg, pogodbena stranka in s tem upnik oziroma dolžnik. Izpolnitev dolžnika je namreč veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če to osebo določi sam upnik (v konkretnem primeru tožnik) ali jo določa pogodba med upnikom in dolžnikom ali če tako izpolnitev upnik pozneje odobri oziroma jo izkoristi (280. člen OZ). Tudi plačevanje obrokov s strani toženke samo po sebi ne spreminja vloge tožnika v poslu z O.. Obveznost namreč lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Če pa se dolžnik s takšno izpolnitvijo strinja, je upnik izpolnitev s strani tretjega celo dolžan sprejeti (271. člen OZ). V konkretnem primeru je tožnik izplačilo posojila toženki in njeno plačevanje obrokov obrazložil z zatrjevanim dogovorom – da je bilo posojilo, čeprav ga je najel on sam, namenjeno toženki za njene potrebe, ona pa se je zavezala, da ga bo posojilodajalcu vrnila. Da je dogovor med tožnikom in toženko glede pridobitve posojila in njegovega vračanja obstajal, pa toženka niti ne prereka. Prereka zgolj njegovo vsebino oziroma obseg tega, kar naj bi bila dolžna plačati oziroma vrniti. (1)

16. Ker je bil torej tožnik tisti, ki je v razmerju do O. nastopal kot posojilojemalec, odločitve, s katero je sodišče njegovemu zahtevku zoper toženko delno ugodilo, ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na določila o poroštvu, konkretno z 1018. členom OZ.

17. Dejstvo, ali je toženka v poslu z O. nastopala kot porok, ali pa z njim ni bila v pogodbenem razmerju, za odločitev v tem sporu ni relevantno, saj tudi njena morebitna poroštvena obveznost ne more biti podlaga za zahtevek tožnika, da mu vrne (del) tistega, kar je sam plačal. Tožnik pa tudi sicer zahtevka ne utemeljuje s trditvami o poroštvu, ampak v pritožbi (ponovno) opozarja, da je podlaga njegovega zahtevka dogovor, ki naj bi bil med njim in toženko sklenjen že pred pridobitvijo posojila. Po tem dogovoru se je tožnik toženki zavezal zanjo urediti kredit, toženka pa se mu je zavezala, da bo vsa izposojena sredstva, vključno z obrestmi in stroški vrnila posojilodajalcu. Ker se toženka dogovora ni (v celoti) držala, je tožnik, da bi se izognil prodaji svoje nepremičnine, v letih 2003 – 2006 plačal 1.615,51 EUR, nato pa 18. 7. 2006 s plačilom zneska 15.906,76 EUR predčasno poplačal celoten dolg.

18. Pri zatrjevanem dogovoru, njegovi vsebini in razlogu, zakaj je tožnik dolg do konca poplačal, gre za odločilna dejstva. Od obstoja dogovora in njegove vsebine je namreč odvisno, ali in v kakšnem obsegu je bila toženka v razmerju do tožnika dolžna odplačati O. terjatev in ali ima tožnik, od nje pravico zahtevati vračilo tega kar je plačal in v kakšnem obsegu. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje spora ni ugotavljalo in je posledično ostalo dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je že iz tega razloga moralo obema pritožbama ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek (355. člen ZPP). Gre namreč za sklop dejstev, ki jih mora, da se strankama zagotovi pravica do pritožbe, ugotoviti sodišče prve stopnje.

19. Ne glede na to, da je bilo treba pritožbama ugoditi že iz zgoraj navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba v delu, ko sodišče zapiše, da toženka ni dokazala, da je O. plačala več kot 9.728,13 EUR, obremenjena tudi s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka, saj je dokazna ocena listin, ki jih je toženka o tem predložila, popolnoma izostala. Njegove pravilnosti in posledično pritožbene trditve, da bi bilo treba pri obračunu upoštevati višji znesek (toženka trdi, da je plačala skupaj 11.142,75 EUR), zato ni mogoče preizkusiti.

20. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na zmotno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je dogovor, po katerem je obresti predstavljala razlika med zneskom bruto in neto financiranja, v nasprotju z 569. in 570. členom OZ in jih zato posojilojemalec ni dolžan vrniti. Obresti so namreč lahko dogovorjene na različne načine. Res je, da se praviloma izražajo v odstotku od glavnice, ni pa to nujno edini način. Stranki se zato lahko dogovorita za višino obresti tudi tako, kot sta se v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobene podlage za zaključek, da je pogodba z O. v tem delu brez učinka, ker gre za navidezno višje posojilo. (2) Tega ni trdila nobena od strank, podlage za to pa ne dajejo niti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o bruto in neto dogovorjenem financiranju oziroma ugotovitve, da razlika med obema zneskoma predstavlja obresti.

21. Glede na vse obrazloženo, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka, najprej ugotoviti, ali je bil med pravdnima strankama res sklenjen dogovor kot to trdi tožnik in v kakšnem obsegu se je toženka (s strani tožnika) najeto posojilo zavezala vrniti. Povedano bolj konkretno: ugotoviti bo moralo, ali se je zavezala vrniti le del glavnice, ki jo je prejela, čemur niti ne oporeka, ali tudi sorazmeren del obresti in stroškov, kot to trdi tožnik. V kolikor bi se trditve tožnika v celoti ali delno izkazale za resnične, bo moralo nato pri obračunu preveriti, koliko je toženka že plačala in svoje ugotovitve obrazložiti do te mere, da bo mogoč njihov pritožbeni preizkus, nato pa ob upoštevanju ostalih, v tej odločbi izpostavljenih materialnopravnih stališč, o zahtevku ponovno odločiti.

22. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je bilo posledično treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. O njih bo, glede na končni uspeh v postopku, ponovno odločilo sodišče prve stopnje.

23. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) V pritožbi tako navaja, da ji je tožnik rekel, da bo morala vrniti le toliko kot bo prejela, za ostalo pa bo poskrbel sam. Trdi tudi, da ni ničesar vedela o bruto in neto znesku financiranja oziroma pogojih pod katerimi je bilo posojilo pridobljeno in na takšne pogoje nikoli ne bi pristala.

(2) Za navidezno pogodbo gre, kadar je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 360 in 361).